Vsi si želimo biti najboljši, kot smo lahko, a včasih to pomeni, da želimo biti vse, kar nismo, saj mislimo, da taki kot smo, nismo dovolj dobri. Diana Ploj Zec, specializantka psihoterapije: »Je veliko poslovno uspešnih in izobraženih ljudi, ki so v nekem trenutku svojega življenja dovolili, da negativne povratne informacije ali situacije spodkopljejo njihovo samozavest, kar je še naprej vplivalo na njihovo uspešnost, bivanje in njihov vsakdan.« 

Kakšni so simptomi nizke samozavesti? 

Nizka samozavest se izraža skozi lastno nezaupanje v to, kdo smo in kaj zmoremo. Pogosto se počutimo nesposobne, neljubljene ali neustrezne. Ljudi, ki se spopadajo z nizko samozavestjo, spremlja nenehen boj/strah pred napako ali razočaranjem drugih ljudi.

Nizko zaupanje oz. znaki nizkega zaupanja lahko vključujejo: občutke dvoma vase ter lastnih občutij manjvrednosti, pasivno ali podrejeno vedenje, nezaupanje ostalim, preobčutljivost na tujo kritiko in podobno. Pri vsakem posamezniku se to lahko izraža drugače. Nekateri ljudje so, na primer na določenih področjih, kot je delo ali študij, samozavestni, na drugih področjih, kot so osebni odnosi, pa manj samozavestni.

Kaj vse je lahko v ozadju? 

Vzroki za nizko samopodobo lahko izvirajo iz otroštva. Če oseba v otroštvu ni deležna (dovolj) konsistentne ljubezni, naklonjenosti in pozitivnih interakcij, to ponotranji kot občutek lastne manjvrednosti. Nenehna kritika škodi naši samozavesti, kar seveda povzroča lastno negativno samovrednotenje. Tako se pogosteje ujamemo v zanko primerjanja z ostalimi (v današnjem času k temu pripomorejo še družbena omrežja). Ujamemo se v zanko, kjer so ostali vedno nekako »boljši« od nas, in ne glede na to, koliko se trudimo, nam v notranjosti odzvanja glas: »Ne trudiš se dovolj. Vse kar počneš, je premalo.« Tako nezavedno pademo v dirko, kjer preganjamo sebe, misleč, da tekmujemo z ostalimi.

Ko recimo neka določena situacija/nek določen komentar spodbudi naš notranji dvomljivi glas/notranjo rano, ki je zakopana že dlje časa, se v nas sproži in aktivira prepričanje, ki spremeni naš pogled na trenutno dano situacijo. Vse vidimo skozi nov filter/skozi svoje oči/skozi svojo notranjo rano. Vsak dan tako iščemo potrditve, da preglasimo svoj notranji glas, ki nam sporoča, da nismo v redu/da nismo dovolj vredni in da si česar koli sploh ne zaslužimo. In seveda vedno najdemo nekaj, kar to prepričanje tudi potrjuje. Na primer, nekdo na sestanku ponudi drugačno mnenje od našega. Namesto da bi potrdili komentar ali bi bili odprti za razpravo o njem, molčimo in v glavi premlevamo: »Zakaj nisem pomislil/a na to? Očitno nisem dovolj pameten/na.«

Negativno dojemanje samega sebe ima lahko resne posledice ... Kakšne? 

Pomanjkanje samozavesti in nizka samopodoba v otroštvu in zgodnji odraslosti lahko povečata verjetnost za različne vrste zasvojenosti v poznejšem življenju. Lahko pride do depresij/depresivnih razpoloženj in anksioznosti. Stigma zaradi duševnih bolezni pa lahko dodatno povzroči nizko samozavest.

Pomanjkanje samozavesti lahko močno vpliva na kakovost našega življenja. Na poslovnem področju nas bo pomanjkanje samozavesti držalo v našem mehurčku udobja, ker se tam počutimo udobno in varno. To nam bo recimo preprečevalo, da bi zapustili slabe delovne razmere, si zadajali težje naloge ali se prijavili na novo delovno mesto, na katerega se že dolgo časa želimo prijaviti. S tem tvegamo, da na daljši rok izgubimo elan in motivacijo, kar pa sčasoma spodkopava našo samozavest.

Negativna miselnost spodkopava naš uspeh in tudi naše odnose, saj se skozi dvome in slabo počutje ne izrazi najboljša različica nas samih. Tako lahko predolgo prenašamo strupene odnose in se ne zavzamemo zase, kadar je to primerno in potrebno.

Ko nam primanjkuje samozavesti, porabimo več časa za razmišljanje in skrbi o tem, kaj počnejo/razmišljajo drugi ljudje, kot pa da se osredotočimo na lastno usposobljenost/zmogljivost in potenciale. Ta osredotočenost na druge nas oropa pozitivne energije, ki jo potrebujemo za spodbujanje svojih ambicij in doseganje ciljev. Zunanji fokus pa nam samo potrjuje, da nismo dovolj dobri za uspeh/dosego cilja.

Kaj vse vpliva na to, kako vidimo sebe? 

Najpomembneje je, da imamo med odraščanjem konsistentno, varno in sprejemajoče okolje, kar seveda pripomore k temu, da se kasneje bolje počutimo v svoji koži. Otrok pri treh, štirih letih doživi psihološko rojstvo in ima do takrat že usvojene vse ''coping'' mehanizme, s katerimi se kasneje sooča s svetom.

Na nezaupanje vase lahko vpliva več dejavnikov, kot so: rezultati v službi ali šoli, »pritisk« medijev in družbenih omrežij, kar seveda vpliva tudi na telesno samopodobo. Močna potreba po usklajevanju z vrstniki/ostalimi in strmenje k perfekcionizmu. Nezaupanje pa nam krepijo tudi različne travme; od ustrahovanja ali zlorab, stigme, diskriminacije, odmikov od varnega ali znanega območja, težav v družini ali odnosih.

Družbeni in družinski vplivi, kultura in mediji igrajo veliko vlogo pri našem osebnostnem oblikovanju. Čeprav so to močne socializacijske sile, obstajajo načini, kako ohraniti določen nadzor nad našim dojemanjem samega sebe.

Samozavest je pomembna …

Naša dejanja in naše odločitve določajo naš značaj. Več pozitivnih posledic imajo naša dejanja, lažje se nam je izraziti in početi nove, drugačne stvari.

Če smo samozavestni, se lažje izrazimo, lažje povemo svoje mnenje in najpomembneje znamo tudi postaviti lastne meje, kar nam vsesplošno prinese tudi večje zadovoljstvo in uspešnost. Posledično si upamo stvari poskušati, odkrivati nove stvari in podobno, kar seveda pripomore tudi dobro bitu družbe.

Dobro se je vprašati, kaj bi naredila najboljša različica nas samih in to tudi udejanjiti. Na dolgi rok si zaradi majhnih sprememb postanemo bolj všeč in smo bolj ponosni na to, kar smo. Treba je zamenjati negativne misli s pozitivnimi in postati manj kritični do sebe ter utišati v nas tistega notranjega kritika, ki se nas močno drži že od otroštva.