O, sem se morala nasmejati! Res se globoko opravičujem vsem, ki zamudijo predavanje zaradi tega, ker se v svoji glavi ukvarjajo z mano in mojim življenjem. Ja, res nekako ni moje, da bi na vsako stvar, sploh na tisto, na katero "se mora", prišla pol ure prej. Pa ne, da česar koli ali kogar koli ne spoštujem, da se razume. Sem se celo ujela pri misli, ali bi to morala spremeniti v prihodnjem obdobju. A sem jo hitro opustila. Sem pa imela kratko samoanalizo. Če pridem v službo v zadnjem trenutku, mogoče to pomeni samo to, da sem prej zajtrkovala z otroki in jih potem odpeljala v vrtec in v šolo, preskočila jutranjo ihto in vsakega posebej objela ter mu zaželela čudovit dan. Če pa sem vmes izračunala, da bom prišla v službo predčasno, sem se pa ustavila še v parku in naredila nekaj dihalnih vaj. Ja, vem, za mnoge sem čudna. A meni služi. V moji glavi mi je dobro. Tudi v mojem čutenju. In nekako sem prepričana, da sem k tistemu predavanju in marsikateremu drugemu doprinesla več kakovostne vibracije, kot če bi pol ure prej sedela v prostoru in z eno sodelavko obrekovala drugo.

In ja, krilo sem oblekla, ker se v njem res dobro počutim. Že dolgo se ne oblačim več zato, da bi bila všeč drugim, ampak zato, ker vem, da me obleka podpre v mojem čutenju. In nimam skritih zmenkov. Če pa bi jih imela, pa je spet moja stvar in o tem zagotovo ne bi razpredala s sodelavko, ki se resno ukvarja s tem, kaj in zakaj sem oblekla, kot sem se.

Priznam, včasih "prešpricam" kakšno stvar, ki "se mora", ampak samo zato, da preživim v prostoru in času, kjer se znajdem. Z vsem spoštovanjem do vseh, ki stvari organizirajo. Včasih enostavno ne zmorem. In takrat se ustavim, ker zdaj že vem, da bo s tem v mojem svetu nastalo manj "kolateralne škode". Se spomnim, da sem pred časom po petnajstih minutah odkorakala z enega organiziranega predavanja za starše. Enostavno nisem mogla zavibrirati s tem, kar je predavatelj podajal, in sem šla raje po otroke in z njimi v bližnji gozd na sproščeno pustolovščino. Takrat smo vsi mnogo bolj potrebovali točno to. In nisem se počutila niti malo slabša mama, kot tista, ki je odnesla mnogo koristnih nasvetov od predavanja. Niti boljša. Enostavno se zavedam, da pri vzgoji otrok kakor tudi v partnerstvu, v službi, v gospodinjstvu, v širši skupnosti in še kje delam napake. A kaj je prav in kaj je narobe? Kdo določa merila? Kdo ve, kaj je v danem trenutku najboljše za vse nas?

In še to. Noro sem hvaležna za moje prijateljice. Priznam. Vmes rabim ta odklop. Da gremo na kavo. Kot v študentskih časih. Včasih se odpeljemo s kolesom. Včasih zavijemo vmes še v kakšen butik in se zabavamo med pomerjanjem oblek. Včasih kaj kupimo in ima tisti kos eno dodatno vrednost. Spet drugič je to samo izmenjava mnenj. Poleti gremo supat na bližnje jezero. Všeč mi je, da so ta druženja pristna in vedno se vrnem sproščena. Takrat tudi spustim pričakovanja. Spustim tisti notranji krč, kaj vse še "moram/o". In potem sem vedno znova presenečena, kaj vse smo sposobni ustvariti, ko smo sproščeni. Takrat se navije dobra glasba in se mnogo hitreje pokosi trava, pograbi listje, skuha kosilo, pospravi perilo, načrtuje dopust in še kaj … In bo držalo. Pri nas že. Zadovoljna mama. Zadovoljni vsi.

Menim, da smo tukaj z namenom, da izkušamo različne situacije in izzive ter pri tem spustimo krč resnosti in perfekcionizma. Mislim, da je dobro, da smo v določenih vlogah 100-odstotni. A težava je, da potem želimo biti še 150-odstotni. In pri tem izgubljamo svoje ravnovesje.

Sprosti se. Ne obsojaj. Življenje je res prekratko. Užij vsak dan s pravo mero norosti. Jaz se držim načela: "Bodi svetloba, ki jo želiš videti v svetu." Koliko radosti pa si na račun svoje norosti ustvarim, pa je odvisno samo od mene.