O, ja! Res sem srečna! Srečna sem tudi takrat, ko se zjutraj peljem iz nočne izmene. Srečna kot raketa, ko imam končno prost vikend in polno izkoristim trenutke s tistimi, ki jih imam najraje. Srečna, da se zjutraj zbudim v toplem domu, kjer zadiši po sveže kuhani kavi, ko poljubim moža, preden odide v službo in objamem svoje otroke, preden jih odložim v šoli. Srečna, da sem lahko tu za tiste, ki jim lahko pridem naproti s svojimi talenti. Srečna, ko pozno zvečer pospravljam po večerji s prijatelji ali zlagam svoje instrumente po še enem ritualu z zvokom. In noro srečna sem, ko me kdaj pa kdaj vmes preseneti urnik in imam nekaj časa zase.

Ampak ali je vse to res pogojeno s srečo? Res verjamemo, da so ljudje, ki so ali niso rojeni pod srečno zvezdo? Ali je vse le stvar tega, da so ljudje, ki izzive spreminjajo v priložnosti in pa tisti, ki namesto izzivov vedno znova najdejo težave?

Mislim, da živimo v prostoru in času, ki ponuja nešteto možnosti ustvarjanja in izražanja. Ali nima vsak možnost izbire? Res je, da je potrebno naprej, da se odpovemo nečemu staremu, da potem lahko zakorakamo v novo. Sicer smo nekako naravnani na način, da je sosedova trava lepša in velikokrat dojemamo tuja življenja kot nekaj, kar je lepše in boljše. Pri sebi pa ostajamo osredotočeni na tisto, česar nimamo. In na tak način ostajamo v vlogi žrtve. V vibraciji nemoči, da bi karkoli spremenili. Za vsako spremembo pa je potrebna moč volje, da izstopiš iz navidezne cone udobja. 

Zavedam se, da živimo v obdobju krize. In na svoj način pomagam, kjer lahko. Ampak ali niso krize vedno obstajale? 

Sem se ravno pred nekaj dnevi zamislila ...

Sprostilo se mi je nekaj prostega časa. Lahko bi pospravila tisti kup perila, posesala in pomila po tleh ... Lahko bi se enostavno ulegla na kavč in prižgala televizor. Vendar nisem. Mislim, da ima (oz. mislim, da bi morala imeti) vsaka ženska eno strast, ki ji sledi, če jo preseneti nekaj prostega časa. Jaz sem v tem sončnem dnevu sedla na kolo in se odpeljala na en meni res dragocen kraj na vrhu bližnjega griča. Sama. Ravno pot, ki pelje skozi vas, preko gozda, preko reke in preko državne meje je tista, ki mi je tako ljuba. Na to mesto redno zahajam od meseca maja in vedno znova me navduši nepoznan vonj cvetočega grma ob eni preprosti hiški. Tokrat sem se ustavila in potrkala na odprta vhodna vrata. Naproti je prišla ženička, nasmejana do ušes. Dišalo je po sveže pečenem pecivu. Tako radostno me je pozdravila. Ko sem povprašala po dišečem grmu, je rekla, da ne ve imena, ima pa ogromno sadik, ki jih z veseljem deli. Pokazala je sadike in me povabila, da sedem na klop pred hišo. Ponudila mi je čaj v tistem lončku, ki me je spomnil na otroštvo in prinesla sveže pečeno slivovo pogačo. Rekla je, da je letos malo sliv, ampak so zato toliko bolj okusne. Povedala je, da sta jih včeraj z možem pobirala in danes bo skuhala marmelado. Povedala je tudi, da jih šteje 88 in njen mož 91 in da sta srečna, da se imata. Vsega je bilo, je pripovedovala, tudi težki časi so bili, a vedno je nekako bilo. Rekla je, da je bila spomladi operirana na kolku, a njen korak je bil vseeno nekako lahkoten. Njen obraz ni več mladosten, a njen pogled je bil tako igriv in radosten. S takim veseljem je pripovedovala o svojih otrocih, o tem, kako še vedno rada kuha in vrtnari. Kako rada poje in pripoveduje stare zgodbe. Ostala sem verjetno kako uro, nato  sem se poslovila. Objela me je in mi rekla, da naj se še kaj oglasim. Ob odhodu mi je povedala, da je na ta grič, kamor sem namenjena, zahajala madžarska grofica. Tako. Malo posedet. Pa nihče ni razumel, je rekla, jaz pa razumem, včasih je dobro, da samo malo posediš. In taista grofica je večkrat, ravno tako kot ti sedaj, posedela tukaj z mano na klopi in sva klepetali. Tako lepa je bila, ko se je smejala. In ravno to slivovo pogačo je imela najraje. Res je dobra, sem dodala in takoj mi je zapakirala še en kos v prtiček ter mi ga položila za sabo v mojo košaro. Tako pristno. Še pomahala mi je v slovo. 

Usedla sem se na kolo in tekle so mi solze. Nisem vedela točno zakaj. Ko sem prišla na to mesto, kjer je verjetno nekoč sedela grofica, sem se zamislila. Navdihnila me je ta ženička. V vsem tem času, ko sva se pogovarjali, niti enkrat ni pojamrala. Ni sodila. Ni me spraševala, kako to, da sredi enega torkovega dopoldneva sedem na kolo in grem na grič malo posedet. Verjamem, da je v svojih letih verjetno šla skozi mnoge krize, a na koncu je pripovedovala o svojem pristnem življenju. O tem, kar ljubi in kar jo osrečuje, ter o tem, kaj želi zapustiti svetu. Toliko miru je izžarevala in čisto nevede sem se v tem kratkem času nalezla njene vedrine. Med tem, ko sem pihala regratove lučke in gledala bele oblake, se mi je porajalo vprašanje, je sreča posledica ali vzrok?

Lahko se obnašamo kot žrtve okoliščin oz. obdobja, v katerem živimo. Lahko jamramo in se pritožujemo ali pa se iz danih situacij nekaj naučimo ter ustvarimo najboljše, kar v danem trenutku lahko. Verjetno ne gre ravno vedno. A vsi vemo, da se da. Res pa je, da je vedno potreben pogum, da slediš svojim vrednotam, ki po navadi niso enake vrednotam tvojih staršev, sosedov in znancev. Da si ustvariš čisto svojo listo prioritet, ki jo po potrebi spreminjaš. In če smo se pripravljeni potruditi, da se soočimo s strahom ... če smo se pripravljeni učiti, prilagoditi in spremeniti ... nas na koncu (ali kar ob poti) vedno čaka sreča. In nekaj mi je jasno: tega se ne da najti v vlogi žrtve, s pritoževanjem in iskanjem hitrih, lahkih bližnjic. Nikoli. Vsak izziv potrebuje nekaj energije in v vsakem izzivu so dragocena učenja, ki sestavljajo pot srečnih ljudi.  Sreča je vsekakor posledica in ne vzrok. Pa najsi gre za karkoli.

Naj podpišem to pisanje s stavkom: Sreča je vedno na strani pogumnih. 

In naj nam ravno to zavedanje služi, da (p)ostanemo sr(e)čni.