Del vsakega človeka so prelomnice, za katere si govorimo, da bodo resnično za vedno spremenile naše življenje. Če na hitro pogledamo celoten potek življenja, se vse te prelomnice začnejo dogajati že od rojstva, končajo pa se šele pri čisto zadnji postaji. Ko nam v srednji šoli ni pogodu, si govorimo, da bomo zagotovo srečni na izbrani fakulteti. Srečni bomo, ko dobimo v roke diplome ali pa ko se bomo prvič zares zaposlili. Srečni bomo postali, ko spoznamo tisto pravo, popolno, iz neba poslano osebo, toliko bolj srečni pa bomo, ko dobimo otroke. Zares nas bo naredilo srečne to, ko bomo pozneje zamenjali službo, v kateri ne bomo več uživali. Ko ugotovimo, da partner le ni tako popoln, kot smo si predstavljali v svojem idealnem svetu na začetku, si rečemo, da bomo srečni, ko spoznamo tistega gospoda ali gospo pravo. Zares srečni bomo takrat, ko dobimo denar za novo stanovanje ali pa za tisto potovanje, ki nas bo rešilo vseh muk realnega sveta. A sreča tako, do konca našega življenja, ostaja nekaj, kar nikoli zares ne pride do nas. 

Izzivi in cilji, ki nas poganjajo naprej

Če si ljudje ne bi vedno znova postavljali izzivov in ciljev, ki jih želimo doseči, bi kot rasa že davno izumrli. Konstantni stimulansi so za družbo in posameznika zelo zaželeni, če ne že nujni. Nujni tako za osebnostno rast kot za družbo. Stagnacije si nihče od nas ne želi, drugače ne bi živeli tega edinstvenega življenja, ki nam je bilo dano. Pa vendar, kdaj smo izgubili občutek in ravno pravo mero tega, kaj je za razvoj človeka nujno, in kaj je tisto, kar je samo destruktivno?

Resnica je, da je človek sposoben, tako psihično kot fizično, preživeti v neverjetnih razmerah, kar so že dokazali številni znanstveniki. V običajnih razmerah pa ima človek svoje potrebe, ki v primeru, da niso zadovoljene, močno vplivajo na eksistenco posameznika. Že slavni Abraham Maslow je potrebe ljudi razdelil v piramidni sistem, kjer so fiziološke potrebe – potreba po spanju, hrani, vodi in dihanju, čisto na dnu lestvice, najvišje pa najdemo samorealizacijo. Večina ljudi pa tega najvišjega in najpomembnejšega dela svojega življenja, ki naj bi bil tudi smisel vseh nas, nima zadovoljenega.

Eksistencialna kriza

Dejstvo je, da življenja ne znamo sprejemati takšnega, kot je. Vesolje, bog ali pa kakršna koli druga oblika, v katero verjamete, da stoji nad nami, nam vedno kima, ne glede na to, kaj rečemo. Če življenju govorimo, da je kruto in težko, nam prikima in postreže z dogodki in ljudmi, ki nam to pritrdijo. Če življenju govorimo, da je čisti užitek, lepota in ljubezen, nam spet prikima in postreže s takšnimi ljudmi in dogodki, ki nam to ves čas kažejo. Vse, kar damo, dobimo nazaj, osnovnih zakonov kvantne fizike preprosto ne moremo pretentati. Takšno energijo kot imamo, takšno življenje živimo.

A zakaj se potem sploh začne eksistencialna kriza? Ko mislimo, da nas bo dogodek, en sam trenutek ali pa drugi človek lahko naredil srečne. Da življenje kljub temu, kar si mislimo, za nas nima pripravljenih izzivov, čez katere moramo kot posamezniki iti, da se lahko razvijamo v osebo, ki nam je konec koncev namenjena. Eksistencialna kriza se začne, ko mislimo, da je sreča destinacija, do katere prispemo in tam ostanemo do konca in za vedno. Da, življenja ne znamo sprejemati takšnega, kot je. Sreča je namreč zgolj čustvo, čustvo v mozaiku drugih občutkov, kjer se skrivajo še žalost, jeza, ljubosumje in vsa ostala paleta, a jo potiskamo na stran.

Hej, ti, ustavi se!

Tista diploma te bo morda naredila srečnega za trenutek, a sledila bo praznina. Če boš pričakoval, da te bo lahko naredil drug človek srečnega, bosta sledila še večja praznina in razočaranje. Če boš čakal na odlično priložnost, novo službo ali novega partnerja, boš kmalu še bolj razočaran. Zakaj je tako? Ker je sreča čustvo, občutek, znotraj nas, ki bi moral biti neodvisen od vseh ostalih dejavnikov. Občutek, ki sledi temu, da smo si v tem trenutku, tukaj in zdaj, sami sebi dovolj in da je dovolj že, da obstajamo in dihamo. Ljudje resnično ne potrebujemo veliko za te občutke sreče, a si vseeno pred seboj mečemo vse pogoje, ki morajo biti zadovoljeni, da bodo ti občutki lahko sledili. Na koncu pa ugotovimo, da nikoli zares ne pridejo, če le čakamo nanje.

Če sta sreča in zadovoljstvo že v nas, lahko drugi človek takšnim občutkom le doda intenziteto. Če smo srečni in zadovoljni sami sabo, še preden izgubimo tiste odvečne kilograme, bomo srečni še toliko bolj, ko jih resnično bomo. A če boste govorili, da boste srečni in se začeli imeti radi šele, ko boste spoznali gospoda ali gospo pravo, boste v tistem trenutku spoznali, da vam tudi tukaj življenje le pošilja ogledalo in odgovor – ne morete dobiti človeka, ki vas bo imel rad, če se nimate radi sami. In takšne odgovore nam življenje vedno znova ponuja, kdaj in kako jih dojamemo, če sploh, pa je popolnoma odvisno od posameznika.