Svet se je z vsemi temi inteligentnimi in nadarjenimi ljudmi razvijal, rasel in bogatel, hkrati pa hlepel po več. Danes veljamo za najbolj inteligentno živečo vrsto na svetu, gibljemo se v četrti industrijski revoluciji, hkrati pa sta nas potrošniška družba in materializem pripeljala do te stopnje, ko se počutimo prazne in naveličane vsakdana. Stalni stimulansi in nenehni dražljaji, ki jih dobivamo od družbe same, nam govorijo, da si nismo dovolj, da nikoli nimamo dovolj in da pravzaprav nič v življenju ni dovolj. Okolje nas je naravnalo do prilagoditve stalnega pritiska, da verjamemo, da potrebujemo vse, kar ima naš sosed, čeprav je to zgolj blazina v obliki kolača, ki bo čez tri mesece romala v koš, ker ne bo več aktualna. Ozrimo se okoli sebe. Priča smo konstantni potrebi, da ugajamo ljudem, ki jih sploh ne poznamo. Priča smo tekmovalnosti, ki je drugačna od tiste, ki sem jo poznala iz otroških let in ni več zdrava. Ne tekmujemo več za prvo mesto, temveč gremo na vse ali nič. Na "takoj in zdaj", ker smo nedorasli otroci v odraslem telesu. Na drugi strani imamo konstanten pritisk, da moramo danes biti vsi dobri, čisto v vsem, čeprav ne presegamo niti minimalnih pogojev. V glavah ljudi obstaja mišljenju, ki mu radi rečemo "po liniji najmanjšega odpora". Igramo se z vsem, ker za izgubiti nimamo ničesar. Prepleta se konstantna misel, da je življenje prekratko, da ne bi poskusili pravzaprav kar vsega, a hkrati predolgo, da ne bi imeli od sebe vseh štirih.

Bojimo se zapravljanja časa, izpuščenih priložnosti. Moralna drža izginja, ker jo nadomešča brezdelje in smisel uživanja. Zato se na koncu, kot narcisoidni posamezniki ne znamo soočati z življenjskimi izzivi in spet pridemo na začetek, da se ne znamo sprijazniti, da vse enkrat mine. Nekdo mora umreti, da se lahko rodi novo življenje. Nekdo mora oditi, da lahko pride nov obraz. Vsi lahko čutimo ta strah, ki je prisoten pri ljudeh. Strah pred napačnimi odločitvami, izgubljenimi priložnostmi in to mentaliteto, da želimo vse naenkrat, vse takoj, na žalost pa se ne zavedamo, kako boleče je videti obžalovanje.

V Indiji menda obstaja beseda, in sicer Kala, ki je skupno ime za smrt in čas. Tam ljudje med tema dvema besedama ne vidijo nobene razlike. In kot opisuje Osho, priljubljen avtor, katerega dela polnijo police knjigarn v zadnjem času, tudi ni. Izvorni in prvinski strah vseh živih bitji naj bi bil strah pred smrtjo oz. strah pred časom. Nihče od živečih ljudi ne ve, kaj ga čaka po smrti, zato je absurdno trditi, da se je bojimo, a ljudje imamo to navado, da se bojimo neznanih stvari. V našem bistvu nas je pravzaprav strah časa in skupaj z njim življenja. V strahu pred neuspehi in izzivi, ki nam jih življenje nastavlja na pot, predvsem iz razloga, ker imamo to življenje, da se učimo in rastemo, se stisnemo v malo bubo in ne dovolimo nikomur, da bi dejansko prišel do naše biti. V strahu pred tako imenovano 'bolečino', že v samem startu ne moremo užiti življenja, odnosov, igre in dogodkov, tako kot bi lahko, saj samo čakamo, kdaj in od kje bo prišel udarec, ki seveda, posledično in tudi sicer, pride vedno.

Ste že kdaj spoznali izjemnega človeka, seveda s svojevrstnimi napakami, a nekako takšnega, kot si ga niste niti upali predstavljati? Ste se že kdaj odpravili na potovanje, kjer je bilo vse tako zelo popolno, da je preprosto moralo iti nekaj narobe? Ste kdaj zrli v oči človeka, ki ga imate neizmerno radi, in ste poleg silne ljubezni, ki je sijala iz vas, začutili tudi neizmeren strah, da ga boste vendarle nekega dne izgubili? Zakaj so nas učili, da je minljivost nekaj slabega, če pa je dejansko nekaj, kar življenje osmišljuje? Dejstvo je, da se ljudje ne bojimo toliko bolečine, kolikor se bojimo ljubezni. Vsi govorimo, da si želimo biti ljubljeni, sprejeti, navsezadnje zaželeni, a ko nam nekdo dejansko ponudi takšen odnos, ko nam nekdo dejansko pokaže, kako lepo je lahko življenje, ves čas, prav vsak trenutek, večina ljudi otrpne. Pravimo, da se bojimo izdaje, prevare, bojimo se biti zapuščeni in sami. Zaradi takšnega strahu večina ljudi v svoji glavi dela takšne in drugačne zaključke, in ne glede na to, ali je govora o odnosu z mamo, očetom, sestro, partnerjem ali partnerko, se v naši glavi večkrat pojavijo črni scenariji, ki nam govorijo, da se vse enkrat konča. Ne bojimo se bolečine. Skoraj vsi smo bili že kdaj prevarani, izgubili smo človeka, ki smo ga ljubili, ali pa smo preprosto doživeli takšno ali drugačno katarzo v svojem življenju, ki se zgodi vsakemu sleherniku. Vsi smo tudi preživeli. Ne, ne bojimo se bolečine, ta je poznana. Bojimo se tiste silne ljubezni, izvorne sile, ki poganja ves ta svet, saj se prav vsak od nas zaveda, da nas bo živo bitje, kot je človek, enkrat zapustilo. Ves ta strah je prisoten, ker ljubezen vedno znova iščemo zunaj, namesto da bi se ozrli vase.

Obžalovali bomo naprezanje za stvarmi, ki niso bile pomembne, in ugotovili, da bi lahko preživeli brez novega avta ali pa tiste blazine. Ugotovili bomo, da tista povišica v službi, ki je sploh nismo marali, ni bila vredna zapravljenega časa, stran od doma, stran od nam dragih ljudi. Dovolimo si sanje. Pravzaprav je čudovito, če si drznemo sanjati. Vse dobre ideje so bile na začetku zgolj to, ideje, in medtem ko se sprašujemo in sami sebe dajemo v nič, zakaj bi uspelo ravno nam, v poplavi vsega, kar nam je danes na voljo, se raje vprašajmo, zakaj ne bi uspelo ravno nam in kaj bomo za to naredili?