Izguba bližnjega, sploh če je nepričakovana, je šok za naše telo in um. Če je bila oseba partner ali del družine, s katerim smo močno povezani, še toliko bolj. Čustva, ki se nam zgodijo ob tem dogodku, so neprimerljiva s čimerkoli drugim. Pojavi se šok, zanikanje, obup, sčasoma temu sledi občutek jeze, krivde in depresije. Šele kasneje nastopi sprejemanje in integracija. Pot vmes pa je včasih mučna, ciklična in nepredvidljiva. 

Vsak se na to odzove na drugačen način, vsak si pomaga z drugačnimi stvarmi. A kljub temu se je potrebno zavedati, da je potrebno čustva, ki pridejo na plano doživeti. Jih v celoti izraziti in čutiti. Katerih ni treba zadrževati ali se jih sramovati. 

To je dogodek, ki od nas zahteva nenadno spremembo in soočenje. Velikokrat se sprašujemo ali bi lahko naredili kaj drugače, zdi se nam da se je zgodila krivica, velikokrat s to osebo izgubimo tudi del sebe. Normalno je, da je žalovanje povezano z močnimi čustvenimi stanji. A to je edina pot, da se prebijemo skozi proces žalovanja, skozi vse njegove faze in ponovno zaživimo.To je čas, ko potrebujemo nesebično podporo in razumevanje ljudi okoli nas. To je čas, ko moramo biti sočutni do sebe in prositi za pomoč.

A vedeti moramo, da je dojemanje smrti in poslavljanje od bližnjega kulturno pogojeno. V nekaterih kulturah smrt obžalujejo in objokujejo, v nekaterih kulturah jo praznujejo. V nekaterih kulturah menijo, da je boljše, da namesto tega, da obžalujejo smrt, raje praznujejo življenje pokojnika. Z dobrimi mislimi in veseljem se poslovijo od njega in s tem njegovi duši dajo lepo popotnico za prehod v "drugi" svet.

Tudi ezoterični in duhovni krogi odobravajo to, da je potrebno spustiti zemeljsko navezanost na pokojnega in njegovi duši pustiti, da gre naprej energijske svetove, kjer na nek način še vedno živi. Smrt dojemajo samo kot transformacijo in ne končno stanje. Verjamejo, da je duša nesmrtna. A kljub temu, da nam vera v našo duhovno večnost lahko zelo pomaga pri žalovanju, ne smemo zanikati svoje človeške narave. Četudi je to pogled, ki nas lahko podpre in nam da širšo sliko o življenju, smo še vedno čustvena bitja, ne glede na to v kakšno ideologijo verjamemo. 

V nekaterih kulturah imajo zato tudi običaj, da na pogreb povabijo žalovalke. To so ženske, ki se na nek način profesionalno ukvarjajo s tem, da tam neutolažljivo jokajo in izražajo svoj obup. Čeprav to morda deluje za marsikoga pretirano, pa se na ta način druge spodbuja, da se odprejo, jokajo in v celoti spustijo iz sebe vso težo. Ravno zaradi tega na koncu lažje prebolijo in se pomirijo z izgubo. Mnogi ljudje v naši kulturi pa zaradi vljudnosti in spodobnosti želijo kontrolirati svoja čustva, zakrijejo svojo bolečino ali jo otopijo s pomirjevalnimi tableti. Ravno zaradi tega zadrževanja pa se te emocije ujamejo v človeku kot nepredelana travma in zato ostanejo prisotne dlje časa v obliki kronične depresije, jeze ali drugih težav. 

Zato je zelo pomembno, da med žalovanjem pozabimo na zavore, na družbene norme in čustva izrazimo v celoti. Lahko prek joka, dretja, govorjenja, gibanja, karkoli začutimo. To je naše osvobajanje in do tega imamo pravico. Potem pa je pomembno, da smrt ozavestimo kot del življenja in jo osmislimo na svoj način.

Ko gremo skozi najtežje mesece, ko se pomirimo z izgubo, ko reorganiziramo svoje življenje in se naučimo živeti brez nje, lahko še vedno ohranjamo zdrav spomin na to osebo. Tudi če ni fizično prisotna, jo še vedno nosimo v srcu in v mislih. Lahko vzdržujmo njeno prisotnost na ta način, da ji posvetimo oltarček z njeno sliko ali njenimi predmeti. Za tiste, ki ste bolj senzibilni pa lahko skozi energijo, sanje ali znake, ki so vam poslani začutite, da je na nek način še vedno z vami.