Vsak ima do svoje primarne družine specifičen odnos. Nekdo rad preživlja dneve z družino, z njimi proslavlja rojstne dneve, praznuje praznike, gre z njimi na počitnice, nekomu drugemu to ne pomeni veliko. Nekdo je z njimi zelo povezan, morda celo pretirano navezan in jih vedno sprašuje za mnenje, na nekoga drugega starši nimajo veliko vpliva.

In v trenutku, ko nas naš partner predstavi doma in dobimo občutek, da se z njegovimi starši ne ujamemo, to vprašanje postane pomembno. Namreč ni toliko pomembno, kaj si starši mislijo o nas, kot to, koliko lahko s svojim mnenjem vplivajo na našega partnerja. Od tega je tudi odvisno, ali bo naš partner sprejel, da se z njimi ne bi radili toliko družili, kot bi se sam.

Če je partner labilen za mnenje svojih staršev in mu veliko pomeni njihova potrditev, potem lahko to ustvari problem v vajinem odnosu. V konfliktu z njimi se bo vedno postavil na njihovo stran in trdil, da bi se kot njegova partnerka lahko drugače obnašala in bolj potrudila, da bi jim bila všeč. Morda bo njihovo mnenje in neodobravanje vplivalo tudi na to, kako te vidi in koliko te ceni sam.

Kljub vsemu je pomembno, da partnerja ne spravljamo v položaj, kjer se mora odločati med nami in svojimi starši, ker je to zelo nehvaležna pozicija. Tudi če izpustimo kakšen piknik, ker nam je njihova družba naporna, to ne pomeni, da je z nami nekaj narobe. A čeprav ne izpolnjujemo pričakovanj njegovih staršev in oni ne naših, je pomembno, da se potrudimo vzpostaviti vsaj kulturen in vljuden odnos, ko smo skupaj.  

Ni treba, da smo z njimi najboljši prijatelji, dovolj je samo to, da iz spoštovanja do njega spoštujemo tudi njegove starše, takšne, kot so, in najdemo korekten način, da z njimi shajamo. Seveda to ne pomeni, da se podredimo in ne izrazimo sebe. Pomembno pa je, da izberemo pravi trenutek in zavoljo miru precenimo, kdaj se z njimi splača spuščati v konflikt. Včasih je bolj modro, da se samo nasmehnemo, pokimamo in si mislimo svoje. Komunikacija naj bo mirna, namesto borbeno nastrojena in pikra. Če bomo v napet trenutek vnesli malo humorja in stvari ne vzeli tako osebno, bodo šle veliko lažje skozi.

Osnovno sprejemanje je tisto, kar ponavadi razbremeni napetost. Vzpostavimo zavedanje, da smo si pač različni in drugače gledamo na stvari, kar je ponavadi samo posledica različnih generacij. Čeprav smo si različni, lahko še vedno funkcioniramo v odnosu.

Če pa imamo občutek, da smo zaradi tega vedno ponižani, zapostavljeni in da naše mnenje nikoli ne šteje, potem moramo to nujno skomunicirati s partnerjem. Ne postavljamo mu ultimatov, samo nežno razložimo, kako se mi ob tem počutimo. Govorimo o občutku spregledanosti in svojih čustvih, ki jih doživljamo ob specifičnih situacijah. Na ta način nas bo partner lažje razumel in nam prišel nasproti. Ko to govorimo, nismo nesramni do njegovih staršev in njega, ker bo to spodbudilo še več odpora. Ko čutimo, da so naše meje prestopljene, to razložimo tudi njegovim staršem.

Po drugi strani pa se mora naš partner na neki točki sam odločiti, ali bo v partnerskem odnosu s starši ali z nami. Stabilen in samozavesten moški ne dovoli, da starši posegajo v njegovo življenje, se zna sam odločati zase in vas zaščititi pred njimi, če je to potrebno.

Ko starši začutijo to držo, se ponavadi sami umaknejo in odstopijo. Samo dokler vidijo, da imajo nad njim vpliv, bodo forsirali svoje. Zato je na koncu tukaj največ odvisno od njegove samostojnosti, zrelosti in integritete.

To ni bitka, ki bi jo morali vi zmagati, tukaj se mora o tem odločiti vaš partner. Tukaj se mora sam vprašati, kaj mu več pomeni? In sam narediti neodvisen zaključek in potegniti meje.

Če tega ne zna in imamo občutek, da vedno zmagajo njegovi starši, potem si moramo postaviti iskreno vprašanje: "Ali mi želimo imeti takšnega partnerja?"

Velikokrat je pretirana navezanost na starše, čeprav na začetku deluje lepa, lahko zelo toksična. A hkrati se moramo zavedati, da ima partner pravico, da se odloči po svoje, mi pa moramo sami ugotoviti, kaj si želimo zase.