Ste ravno napredovali v službi, a vas je ves čas strah, da bodo vaši sodelavci ugotovili, da sploh niste tako kompetentni? Da so vsi ostali boljši od vas, vi pa se samo pretvarjate? Ste bili ves čas zakrčeni in na preži, ker ste mislili, da vas bodo ljudje vsak čas razkrinkali in izpostavili vaše nesposobnosti? Potem se soočate s sindromom vsiljivca ("Imposter syndrome").

Kaj je sindrom vsiljivca?

Gre za psihološki vzorec, zaradi katerega dvomimo v svoje sposobnosti in dosežke. Zdi se nam, da si ne zaslužimo tega, kar imamo, da so za to krivi naključni zunanji dejavniki, in ne naše kompetence, zato imamo nenehen občutek, da nas bodo drugi vsak čas razkrinkali. Da smo prevarant/vsiljivec na nekem položaju, da okoli prinašamo ljudi, v resnici pa sploh ne vemo, kaj delamo, ne počutimo se suverene in dovolj dobre.

To se lahko dogaja vsem ljudem, ne glede na družbeni položaj in delo, ki ga opravljajo. Dogaja se tistim, ki jih ljudje dojemajo kot strokovnjake na svojem področju, in dogaja se vsakemu, ki doseže neko subjektivno definicijo uspeha ali pridobi novo vlogo (napreduješ iz prodajalke v vodjo prodaje).

Niti ni vezan samo na kariero. Lahko ga doživljamo tudi pri osebnem življenju. Na primer spoznamo partnerja, za katerega se nam zdi, da je predober za nas, da bo kmalu ugotovil, da nismo tako super in da si lahko najde kaj boljšega. Zaradi tega imamo v odnosu ves čas občutek, da nismo dovolj dobri in si takega partnerja ne zaslužimo.

Če ta sindrom traja predolgo, lahko močno zniža kvaliteto našega življenja, predvsem pa našo samozavest. Rezultira lahko v tem, da zaradi dvomov vase potem v nas res podvomijo tudi drugi, zaradi česar se prikrajšamo za priložnosti. Normalno je, da na trenutke dvomimo vase in se na novem položaju ne počutimo suverene. A ravno to je priložnost, da te manjvrednostne občutke premagamo in se nadgradimo. Da razumemo, da je to samo faza v procesu razvoja, in da moramo ravno zdaj zaupati vase in svoje sposobnosti. Da jih moramo ozavestiti in jim dati težo.

Si dopovedati, da si zaslužimo tisto, kar nam je dano, in da nič ni samo posledica naključij, zvez in sreče. Obstaja tehten razlog, da smo tam, in na to moramo biti ponosni najprej sami. Ne pripisujmo tega zunanjim razlogom, ampak sebi. Ne razvrednotimo svojih sposobnosti, dosežkov in se zavedajmo, da nič ni samoumevno. Tudi če se hkrati še vedno učimo in naredimo kakšno napako, to ne pomeni, da nam določen položaj ne pripada in da smo zato prevaranti. Ljudje se učimo celo življenje, a to ne pomeni, da ne moremo biti samozavesti glede stvari, ki smo jih že osvojili. 

Tudi če nekdo drug zna in zmore več, to ne pove nič o vas. Nihče ni boljši, nihče ni slabši, vsi smo samo različni. Vsi smo samo ljudje. In tudi ti ljudje, ki jih vi postavljate na piedestal, imajo svoje dvome in pomanjkljivosti, tako kot vi. Nikogar ne idealizirajte in ne bo se vam treba primerjati. Spomnite se na vse vaše unikatne kvalitete in jim dajte vrednost. 

Ko opazite negativen samogovor, s katerim zbijate svojo vrednost in mislite, da ste prevarant, te misli ozavestite in jih namerno spremenite v bolj pozitivne in spodbudne misli. Te misli vam ne služijo več, in če si hočete dobro, se naučite s seboj govoriti motivacijsko in podporno. Pomembno je, da postanete svoj lasten navijač in zaveznik. Postavite se na svojo stran. Ne prepustite se starim vzorcem istih dvomov in negativnosti. Ponavljajte si, da si to zaslužite in ste tega vredni! To je vaja. Ampak vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Počasi vam bo to prišlo v kri in začeli boste verjeti vase!

S tem boste premagali sindrom vsiljivca in se začeli počutiti dobro v novi vlogi. Niste prišli tako daleč, da bi se zdaj poniževali, ampak da bi uživali na tem mestu, ki ste ga dolgo samo sanjali.