V teh težkih časih je pomembno vedeti, da biti močan ne pomeni, da se delamo, kot da se nič ni zgodilo. Sabina Majerič, psihologinja: "V splošnem lahko rečem, da si bomo najbolj pomagali s tem, ko si bomo dali sočutje. Ko se bomo zavedali, da ni enega in edinega pravega načina žalovanja in da je v njem lahko dovoljeno vse – dokler nam pomaga preživeti in čez čas tudi polno zaživeti, ne da škodi drugim ali nam samim." Več o tem pa v nadaljevanju.

Bolečina je lahko zelo huda ... Kaj se takrat dogaja z nami? 

Na začetku smo lahko kar precej časa še v obdobju šoka, obdobju, ko naše telo naredi vse, da lahko te nepredstavljivo težke trenutke preživimo, funkcioniramo in tako velikokrat še nimamo časa in energije za čustva. Hkrati pa smo soočeni s trenutki, ki si jih nikdar sploh nismo želeli predstavljati. Realnost tega, kar je, česar ni več in kar nas še čaka, nenehno trka na vrata in v nas se čez čas lahko začne pojavljati veliko zmede, čustvene, pa tudi fizične izčrpanosti. Seveda pa tudi veliko neprijetnih in močnih čustev. 

Rada bi, da ljudje vedo, da je to pričakovan del tega procesa in da tudi, če zdaj čustev še ni – ne delajo nič narobe. Nič pa ne delajo narobe tudi, če so ta čustva že prisotna in jih to omejuje pri želeni produktivnosti ter v tem času morda ne morejo postoriti toliko, ko bi si želeli. Poskusimo dati sočutje – ne samo drugim, ampak tudi sebi, ter če vidimo, da je pretežko, ne nosimo tega sami, da bi obvarovali druge. Poiščimo podporo, pogovor pri bližnjih ali pri strokovnjaku. Bolje kot bomo poskrbeli zase, lažje bomo namreč tudi podpora drugim. 

Občutek teže ... Kakšen je prvi korak? 

Ker je način spoprijemanja z žalovanjem zelo individualen tudi po tovrstni izgubi, žal nimam recepta, ki bi nujno veljal za vse. A hkrati to pomeni tudi, da ni samo enega določenega pravilnega koraka, kar nam da nekaj svobode. Vedite, da boste prvi korak na poti spoprijemanja s tem, kar se je zgodilo, lahko naredili, ko boste vi na to pripravljeni. Dovolite si svoj tempo in še enkrat vedite, da ni nič narobe, če zdaj še ni časa za to, da se osredotočite na svoja globlja čustva, in nič ni narobe, če ga potrebujete že zdaj. 

Prvi korak je po mojem mnenju tako to, da smo do sebe sočutni in iskreni ter prosimo za podporo, ko ne zmoremo sami. Pa naj bo to praktična, finančna ali pa čustvena podpora. Zaslužimo si jo namreč vsi, tudi če se nam zdi, da imajo drugi še večje težave. Postavljanje izgub v hierarhijo namreč trenutno ne koristi nikomur. Žalovanje pa ne bo šlo nikamor. Mnogokrat bo postalo naš vseživljenjski sopotnik, saj vam bo pomagalo te težke trenutke nekako vključiti v vašo življenjsko zgodbo – kar ne pomeni, da bo bolečina zmeraj tako neznosna, pomeni pa, da si bomo zanj lahko (in včasih morali) vzeti čas tudi na desetem ali stotem, ne samo prvem koraku.

Kako se lahko soočimo z neprijetnimi čustvi v teh težkih časih?

Predvsem tako, da si ta čustva dovolimo in si na trenutke, ko postanejo premočna, dovolimo tudi preusmeritev pozornosti drugam, na konstruktiven način, npr. s pogovorom o čem drugem ali gledanjem kakšnega sproščujočega posnetka. Da vemo, da so zdaj  vsa ta čustva pričakovana in imamo vsa ta čustva pravico doživljati. Da to niso slaba čustva, ampak načini, s katerimi procesiramo to grozoto, ki se dogaja. Da si damo sočutje, da vemo, da biti močan ne pomeni nujno potlačiti vse svoje potrebe in čustva in se delati, da se nič ni zgodilo, ampak pomeni ta čustva, ko to potrebujemo, na način, ki drugim ne škodi, tudi dati na plano. Mnogim je zato  v podporo, če lahko ta čustva delijo tako, da jih zapišejo v pogovoru z bližnjimi/strokovnjakom, ali pa pomaga, če poskusijo katero od sprostitvenih tehnik, saj močna čustva prinesejo v naše telo tudi veliko fizične napetosti. 

Katere tehnike so lahko koristne pri stresu in tesnobi?

Prve učinkovite vaje, ki se jih spomnim, so dihalne vaje. To lahko včasih pomeni le, da se osredotočiš na to, da nekaj minut dihaš skozi usta ali poskušaš umirjeno, globoko počasi vdihniti in izdihniti. Lahko pa pri vdihu na primer šteješ do 4, nato 4 sekunde dih zadržiš ter počasi 4 sekunde izdihuješ. Te vaje so lahko v veliko pomoč, da se za kanček bolj umirimo vsaj na telesni ravni, hkrati pa nam nadzor nad dihanjem lahko da vsaj nekaj občutka nadzora  nad seboj v času, ko nam nadzora nad dogajanjem izjemno primanjkuje. 

Z napetostjo v telesu in tesnobo si lahko pomagamo tudi recimo tako, da namerno stresemo roke, noge, zacepetamo. Če imamo kaj mehkega, s čimer se ne poškodujemo, lahko stisnemo tudi to (npr. kos oblačila).  Včasih je v pomoč tudi to, da svoje strahove, tesnobo z nekom delimo, da vidimo, da nismo sami, ali misli poskušamo zapisati na papir, saj se na njem včasih zdi malo bolj obvladljivo. Mnogim pa so v podporo tudi vaje čuječnosti in vodene meditacije, ki jih veliko na internetu najdete tudi brezplačno. 

Če čutimo strah in paniko ...?

Če začnemo opažati, da nas ob razmišljanju o prihodnosti, vsem, kar še moramo postoriti, ali strahu pred morebitnimi dodatnimi nesrečami zajema panika, si lahko pomagamo tako, da odštevamo od 100 do 1 po 9, se pravi 91, 82 in tako naprej. Številko, s katero začnemo, lahko tudi spreminjamo, vendar naj bo ta naloga kljub temu izziv za naš um, ki se bo tako lažje umiril. Poskusimo lahko tudi v obratni smeri črkovati svoje ime ali ime koga drugega, opaziti 3 stvari določene barve, se osredotočiti na to, kar slišimo, vidimo, česa se lahko dotaknemo, na kar se lahko naslonimo. 

Pomaga pa lahko tudi, če spremljamo nekoga drugega, ki umirjeno diha, saj mu tako lažje sledimo in umirimo še sebe. Ko se panika umiri, pa je ponovno za spoprijemanje z mnogimi strahovi v podporo to, da jih ne držimo v sebi, ampak delimo s kom, ki nam je v podporo, ter se zavedamo, da če postane strah tako močan, da ni skladen z realnostjo ali nas omejuje pri življenju, ki si ga želimo, lahko poiščemo strokovno podporo, ne glede na čas od težkega dogodka, ki v nas vzbuja strah.

Proces žalovanja je dolgotrajen ... Kakšne posledice lahko občutimo?

Posledice, ki jih občutimo, so zelo, zelo različne, a naj delim nekaj pogostih, da se boste v tem procesu počutili manj sami. Na začetku je zelo pogosto pojavljanje zmedenosti, otopelosti, težav s koncentracijo, spominom, sprejemanjem odločitev, kar lahko vodi tudi v manjšo produktivnost v službi/šoli. Če svojemu žalovanju ne namenimo dovolj pozornosti, se velikokrat zgodi, da žalujoči začnejo poročati o nerazložljivi utrujenosti, somatskih težavah (glavobolih, slabostih), drugi o težavah s spanjem, včasih tudi težkimi sanjami in vsiljivimi slikami travmatičnih dogodkov, ko je, če je to za nas preveč stresno, zelo pomembno, da poiščemo dodatno podporo. 

Mnogi poročajo tudi o hitri vzkipljivosti, več konfliktih – čeprav sta jeza in žalost normalen in pričakovan del tega procesa. Velikokrat nas spremlja tudi globoka žalost, tesnoba in strahovi pred ponovnimi izgubami. Pri tem se ta čustva velikokrat pojavljajo v valovih in se ljudje v njih počutijo sami in čudni, zaradi česar se še dodatno samoizolirajo. Čeprav je pri tem umik vase lahko tudi konstruktiven način za predelovanje vsega, kar se je zgodilo, zato ne pozabimo, da nam skozi to ni treba samim. 

Hkrati se čez čas pri nekaterih pojavlja tudi krivda, ko postane žalovanje skozi čas manj intenzivno, saj imajo občutek, da s tem odvzemajo mesto in vrednost preteklosti, a pomembno je, da vemo, da bodo pomembni nauki življenja vedno z nami – tudi ko se naše življenje popolnoma spremeni. 

Tudi ko bo to prvotno težko obdobje mimo, pa se bo na določene dni še vedno pojavilo več teh čustev, kar nujno ne pomeni, da je z nami nekaj narobe ali da nismo ustrezno predelali. Velikokrat se namreč zgodi, da je del žalovanja krožen in se močneje pojavlja na primer na dneve, ki nas spomnijo na te dogodke, ki bi bili brez te izgube drugačni, ali na obletnice travmatičnega dogodka. To je tisti njegov vseživljenjski del in tudi v tem delu bodo mnogi potrebovali podporo. 

Kdaj je dobro, da poiščemo dodatno pomoč strokovnjaka? 

Če pa opazimo, da ne moremo funkcionirati tako, kot si želimo za svoje življenje in za tiste, ki so nam pomembni, pa je pomembno, da si poiščemo podporo in se opomnimo, da drugih s tem ne obremenjujemo, ampak jim dolgoročno pomagamo, da bomo lahko spet bolj prisotni ob njih. 

Glede iskanja podpore strokovnjaka pa je tako – ne bojte se poiskati te pomoči, strokovnjakov ne boste obremenjevali – mi smo tukaj zato, da vam pomagamo. Če čutite, da ne zmorete sami, da ste ujeti v nenehnem krogu bolečine, ki nikakor ne pojenja, ali da bi želeli to, kar se je zgodilo, globlje predelati in vam vaša okolica ne da podpore, ki jo potrebujete za to, da živite polno, se ne bojte obrniti tudi k nam. Ne glede na to, koliko časa je minilo od izgube in kako majhna ali velika se zdi vaša bolečina v primerjavi z drugimi. Vsi si zaslužimo podporo.