Če oseba ne poišče strokovne pomoči, kakšen vpliv ima lahko takšna travma na odnose, pa ne le s partnerjem, ampak tudi druge odnose v njenem življenju?

Vsi nepredelani travmatični dogodki v našem življenju terjajo takšne ali drugačne izpolnitve v kasnejšem življenju, a težko je reči na kakšen način, saj je to odvisno od vrste različnih dejavnikov. Posledice spolnih zlorab so zato zelo različne za različne posameznike. Odvisne so lahko od tega, za kakšno vrsto spolne zlorabe je šlo, v kakšnem kontekstu in iz strani katere osebe je bila storjena, potem kdo je žrtev, kakšna je osebnost žrtve, kako se sooča s stresom in travmatičnimi dogodki v življenju, kako je ta dogodek doživela ta dotična oseba, kako se je na dogodek odzvalo njeno telo. Kakšno pomoč si je poiskala (če sploh) in koliko ji je bila ta pomoč resnično na razpolago oz. ali jo je oseba, ki jo je prosila za pomoč pustila na cedilu.  Ali je žrtev šla v proces prijave storilca in potem tudi, kako je ta postopek potekal in ali je zadeva dobila epilog ali ne ... In mnogo drugih.

Glede na te dejavnike so tudi posledice za posamezno žrtev lahko zelo različne: nekatere bodo imele zaradi spolne zlorabe težave z bližino in morda v življenju ne bodo spustili k sebi nikogar več, ne bodo vzpostavljali intimnih odnosov in morda celo življenje ostale osamljeni, drugi bodo imeli težave na področju spolnosti (se bodo izogibali spolnosti), spet tretji bodo vzkipljivi, kadar jih ljudje ne bodo jemali resno, saj bodo na njih projecirali svojo stisko iz časa, ko so o spolni zlorabi nekomu poročali, pa jih niso vzeli resno, spet tretji bodo doživljali flashbacke, vsiljene spomine, imeli težave s spanjem, koncentracijo, nekateri bodo "ohromili čute" in enako enoznačno doživljali slabe in dobre dogodke, četrti bodo višek občutkov utopili v pijači ...

Verjetno si morajo povsem na novo zgraditi samopodobo in pridobiti samozavest, da se sploh zavedo, da so polnopravna človeška bitja, ki si prav tako kot drugi zaslužijo spoštovanje in srečo.

Koliko spolna zloraba prizadane našo samopodobo in samozavest je spet v veliki meri odvisno od več dejavnikov, predvsem pa od tega, v katerem obdobju našega življenja se je zgodila ... Če se nam zloraba zgodi v zgodnjem otroštvu, ko še nismo dovolj trdno definirani, smo se zaradi dogodka neizogibno srečali z vprašanjem, kaj je prav in kaj narobe, kdo je dober in kdo slab, kaj se sme in česa se ne smem čutiti in na ta vprašanja nismo uspeli odgovoriti, ker nam pri tem ni pomagala nobena zrela, odrasla oseba, je velika verjetnost, da bo to v veliki meri vpliva na našo (slabo) samopodobo, saj si bomo dogodke razložili kot: nekaj mora biti narobe z mano, če odrasli to počnejo in nihče tega ne obsoja.

Nekoliko manjša pa je verjetnost, da bo tak dogodek kritično vplival na našo samopodobo, če se bo zgodil v v odraslosti,  ko smo osebnostno bolj definirani in že vemo, kaj je prav in kaj ne, seveda, če je bila naša samopodoba pred dogodkom generalno dobra. Če ne, bo seveda dogodek imel posledice tudi tam. Torej, ni nujno, da je spolna zloraba povezana s poškodbami na področju samopodobe in samozavesti. Je pa skoraj vedno in zagotovo povezana z izgubo občutka zaupanja, ranljivostjo in strahom ter različnimi odpori na področju bližine, intimnosti in spolnosti. Kar pa zahteva (še posebej, če je prizadeta tudi samopodoba), kar nekaj dela na strani žrtve, da ponovno vzpostavi zaupanje vase in v ljudi okoli sebe ter premaga ovire, ki so nastale kot posledica spolne zlorabe, na poti do zadovoljujočih bližnjih odnosov.

Spolno nasilje v partnerskih odnosih pa je še posebno področje.

Spolno nasilje v partnerskih odnosih je še ena tema (kot spolno nasilje med moškimi), o kateri se govori premalo. Najpogosteje zato, ker se mnogim zdi nenavadno, da bi do tega prišlo in zato teme ne jemljejo resno. Češ, saj sta partnerja izbrala en drugega in je spolnost med njima ja logična stvar in je torej logično, da je prakticirana s soglasjem obeh. A na žalost v mnogih zvezah temu iz različnih razlogov ni tako. Zato je pomembno poudariti, da mora biti soglasje za spolnost, od obeh udeležencev, podano vsakič sproti! In, da je vse, kar se dogaja brez soglasja enega izmed udeležencev, spolna zloraba. To velja tudi v partnerskih odnosih. O tem, da do zlorab prihaja tudi znotraj partnerskih odnosov pa je treba jasno in glasno govoriti tudi v javnosti, saj še vedno obstaja veliko žrtev  spolnega nasilja v partnerksem odnosu (moških in žensk), ki se sploh ne zavedajo, da so žrtve spolnega nasilja.

V zadnjem času se o spolnem nasilju govori in piše zelo veliko, kaj bi morali po vašem mnenju še narediti, da bi se situacija izboljšala? Še več govoriti in pisati o tem? Bi moralo o tem javno spregovoriti tudi več žrtev?

Prepričana sem, da je treba o spolnem nasilju veliko govoriti, predvsem z namenom ozaveščanja. Pri tem so dragoceni tudi projekti, ki ozaveščajo o spolnem nasilju. Pred kratkim sem recimo naletela na razstavo z naslovom, kaj si imel-a oblečeno, ko je prišlo do spolne zlorabe, kjer so v sklopu univerze razstavili oblačila, ki so jih nosile žrtve spolnih zlorab. S tem so ozaveščali javnost, da oblačila nimajo nikakršne veze s spolnimi zlorabami, prav tako ne, kot spol, saj so bila razstavljena tudi oblačila moških žrtev spolne zlorabe.

S takimi projekti pomagamo ozaveščati javnost o tem, da spolne zlorabe niso nekaj, kar sami povzročimo ampak nekaj, kar se nam zgodi in, da so mnoge naše predstave o spolnih zlorabah predsodki in nimajo veliko skupnega z realnostjo. Zato je pomembno tudi, da o svojih izkušnjah spregovorijo žrtve nasilja, s čemer se hkrati razbijajo že omenjeni predsodki, na drugi strani pa se s tem daje spodbudo, moč in pogum drugim žrtvam zlorab, da o svojih izkušnjah spregovorijo in tudi podajo prijave.

Nujno pa bi bilo treba ozaveščati javnost tudi o tem, kako naj se na informacije o spolnem nasilju odzovejo, kaj naj naredijo in kaj takrat potrebuje žrtev. Ter absolutno več pisati in govoriti o tem, kakšni so pravni postopki za zaščito žrtev oz. koraki za prijavo. Ne žrtve, ne svojci ponavadi niso seznanjeni s tem, kako po takem dogodku ukrepati, na koga se obrniti in kdo jim bo ponudil najboljšo pomoč. Zato bi morala obstajati  kratka in jasna navodila in enotna telefonska številka, na katero se žrtve spolnega nasilja lahko obrnejo in kjer bodo z zagotovostjo dobile strokovno pomoč, ki ne bo povzročala dodatne travmatizacije žrtev, ampak poskrbela za takojšnjo obravnavo. S čemer bi morala tudi zakonodaja narediti kar konkretne korake v smeri boljše in hitrejše obravnave žrtev spolnega nasilja in tudi bolj zaostrene obravnave storilcev spolnih zlorab.

Ter seveda tudi mlade. 

Ja, tu pa je potem seveda še preventiva in sicer ozaveščanje mladih. Kamor vsekakor spada pogovor o spolnosti, o pomenu soglasja za spolnost in o tem, kako naj mladi postavljajo svoje meje in tudi, kako spoštovati tuje. Zdi pa se mi, da bi morali že od vrtca dalje veliko več govoriti o tem,  kaj se sme in česa ne v odnosih, saj je mnogo otrok zlorabljanih že od mladih let in so pogosto zmedeni, ker ne razumejo, kakšni bi odnosi morali biti, a čutijo, da nekaj ni prav.

Na drugi strani pa bi bilo potrebno ozaveščati tudi starše in učitelje oz. vse odrasle, ki so v stiku z otroci o tem, kako prepoznati znake spolnih zlorab in kot že omenjeno, kako odregairati v primeru, da jih prepoznamo. Menim pa, da pri ozaveščanju o spolnih zlorabah ne pomaga poročanje o spolnih zlorabah v medijih na senzacionalen način, kot naprimer to radi počnejo v primerih skupinskih posilstev po svetu, saj s tem pri žrtvah spolne zlorabe zbujajo občutek, da njihova zloraba, če ni bila tako "dramatična", kot je bilo prikazano v medijih, filmih, literaturi, ni vredna omembe in je to pogosto dodaten razlog, zakaj žrtve ostanejo same z vso težo dogodkov, ki so se jim zgodili.