Če je bila oseba pred desetletji žrtev spolnega nasilja, ali to lahko še danes vpliva na njih?

Vsekakor. Spolna zloraba na žrtvi na žalost neizogibno pusti pečat za celo življenje. Posledice so lahko raznorazne, odvisno od dogodkov, ki so se zgodili med samo zlorabo in tudi od dogodkov, ki so zlorabi sledili. Generalno gledano je spolna zloraba za žrtev izredno travmatična izkušnja, pri kateri se naši možgani in telo odzivajo enako, kot bi bili soočeni s smrtno nevarnostjo.

Glede na situacijo, ki jo v tisočinki sekunde ocenijo naši možgani, le-ti izberejo strategijo preživetja: beg, boj ali zamrznitev, in pri spolnih zlorabah gre pogosto za izbiro slednje. Če namreč možgani ocenijo, da ni možnosti pobega in da bi bil boj s storilcem vnaprej izgubljen, kar je pogosto situacija pri spolnih zlorabah, telesu pošljejo sporočilo, naj zamrzne. Žrtve se tako pogosto ne poskušajo boriti s storilcem ali pobegniti, ker jih telo pri tem ne uboga. To pa je pogosto razlog, zaradi katerega se žrtve kasneje (neredko celo svoje življenje), krivijo, češ da bi morale odreagirati, pa niso, in se zato še dolga leta obtožujejo, da so sokrive dogodka. To seveda ne drži in mnogim žrtvam pomaga že razlaga, kaj se je z njihovim telesom dogajalo v času spolne zlorabe in zakaj niso mogle pobegnit.

Zelo pogosta posledica spolnih zlorab je tudi postravmatski stresni sindrom. Postravmatski stresni sindrom je skupek simptomov, ki se nam lahko pojavljajo še leta po takem dogodku: flashback spomini oz. podoživljanje delov dogodka, vsiljene misli, nočne more o dogodku, močne telesne reakcije ob določenih vonjih, zvokih, občutkih, ki spominjajo na dogodek, zmanjšana možnost koncentracije, anksioznost, nezmožnost priklica spominov itd. Seveda so ti simptomi izredno neprijetni in žrtve spravljajo v obup, saj si želijo na dogodek čim prej pozabiti in nadaljevati s svojim življenjem, ti spomini in simptomi pa se neusmiljeno vračajo. Sčasoma sicer ti simptomi izzvenijo, a v celoti razrešitev teh težav ponavadi, brez strokovne pomoči, ni možna.

Pogosto se pri travmatičnih izkušnjah, kot je spolna zloraba, zgodi tudi neke vrste "izključitve" oz. "izstopitev" iz lastnega telesa, ki ji v strokovnem jeziku rečemo disociacija. Gre za varovalni mehanizem, s katerim se možgani in telo zavarujejo pred poplavo občutkov in fizične bolečine. Žrtev ima v času disociacije občutek, da je ni v svojem telesu in kot bi dogodek opazovala od strani ali od zgoraj. Gre za varovalni mehanizem psihe in telesa, ki pa žal prinaša posledice za celo življenje, saj žrtev ponavadi mehanizem nezavedno uporablja tudi v nadaljevanju svojega življenja, in sicer pri vseh dogodkih, ki spominjajo na zlorabo, torej tistih, ki so povezani s preseganjem mej žrtve in spolnosti. Tako žrtve pogosto kasneje v svojem življenju, posebej v spolnih kontaktih z drugimi izgubljajo stik s svojim telesom. Ali se, kljub temu da niso za spolne odnose, le-tem prepustijo, a se same takrat izklopijo iz telesa.

Možni so tudi različni triki, fizične bolečine ali druge s telesom povezane težave. Kar je prav tako posledica doživete travme. Med travmatično izkušnjo naše telo namreč preplavi vrsta čustev, hormonov in sporočil s strani možganov telesu in obratno, zaradi katerih v našem telesu nastane ogromna količina, ki pa se pogosto ne sprosti iz telesa in jemlje svoj davek na telesu.  

Lahko pa žrtev, zaradi velike količine čustev, ki jo preplavijo tekom dogodka in ki jih ne more obvladati, ko je dogodek mimo, podzavestno "zamrzne" oz. odreže svoje občutke vsakič, ko se pojavijo. To pa na žalost pomeni, da žrtve spolnih zlorab pogosto poročajo o odsotnosti čustev oz. občutku otopelosti, kar velja tako za negativna kot tudi pozitivna čustva.

Vse žrtve spolnega nasilja pa imajo, skoraj zagotovo, kasneje v življenju take ali drugačne težave z zaupanjem, s postavljanjem mej (lahko jih začnejo postavljati zelo rigidno ali pa jih popolnoma spustijo) ter seveda tako ali drugače tudi z intimnostjo in s spolnostjo, saj za njih bližina in spolnost lahko pomeni občutek ranljivosti in v mnogih primerih, sploh, če travmatična izkušnja ni bila predelana, odpira boleče spomine.

Ali je spolno nasilje sploh nekaj kar lahko preboliš? Ali na neki točki lahko postane neboleče?

Do neke mere je možno preboleti spolno zlorabo enako kot vsako drugo travmatično doživetje. Kar žrve spolne zlorabe najlažje dosežejo s strokovno pomočjo. Pri tem lahko dosežemo določno stopnjo "neobčutljivosti", torej, da ob spominu na dogodek ne čutimo več (vsaj ne toliko) bolečine ali drugih občutkov. A vendar, ne glede na to, koliko se pomirimo z dogodkom, ostane spolna zloraba del nas celo življenje.

Ali so kakšni načini, kako si oseba lahko sama pomaga? Poleg strokovne pomoči seveda ...

Sama menim, da je za žrtve spolnih zlorab, ki že tako hodijo same po tej temni in osamljeni poti soočanja z dogodkom in vsem, kar mu sledi, res pomembno, da si ne poskušajo pomagati same, ampak, da si poiščejo sočutno in zanesljivo pomoč. Nekoga, ki mu bodo lahko zaupale in ki bo res tam za njih in bo z njimi prehodil to pot. Pri tem ne morem poudariti, kako pomembno je, da je to nekdo, ki žrtvi verjame, ki obsoja storilčeva dejanja in razume, kakšen je vpliv travme na žrtev in na njeno telo, ter ji pomaga tudi z razlagami tega dogajanja. Zato je najboljša izbira praviloma strokovna pomoč.

Izredno vlogo pri okrevanju pa igra to, da žrtev dobi (tudi če leta kasneje) sploh priložnost, da svojo izkušnjo podeli s sočutnim poslušalcem in s tem odloži del svojega bremena, ki ga ponavadi nosijo same. Zato ni za iskanje pomoči nikoli prepozno. Se mi pa ravno zato, poleg samega govora o spolnih zlorabah v medijih (z namenom pomoči žrtvam), zdi pomembno tudi ozaveščanje splošne javnosti o tem, kakšno vrsto pomoči žrtve spolnih zlorab potrebujejo, saj s tem povečujemo možnosti, da bodo lahko svojci, prijatelji in znanci tisti, ki bodo znali, vsaj v prvi fazi, prisluhniti in pomagati svojim bližnjim, če se bodo kdaj znašli v taki situaciji.

Kako poteka proces zdravljenja?

To je zelo odvisno od pristopa, po katerem deluje strokovnjak, ki nudi pomoč žrtvi spolne zlorabe. Nekateri pristopi delujejo tako, da umirjajo simptome, pri čemer nam pomagajo z vizualizacijami, ki sčasoma nadomestijo negativne spomine, drugi pristopi nam pomagajo reprogramirati naše možgane, da sprostijo napetosti nastale med travmo. Spet tretji delujejo bolj na čustvenem in telesnem nivoju in se ukvarjajo s sproščanjem zastale čustvene in fizične energije, ki se je nabrala med travmatičnim dogodkom.

Sama delujem po geštalt izkustvenem pristopu, ki spada med slednje in kombinira delo z zavedanjem telesa in čustev ter pogovorno terapijo. Tekom procesa terapije tako pomagamo žrtvam, da se opogumijo in postopoma soočijo z občutki v telesu, s čustvi, mislimi in spomini, ki se odvijajo v njih in jih sprejmejo kot zdrav odziv telesa na travmatični dogodek. S tem žrtev sprosti napetosti, odvečno energijo in čustva, ki so se nakopičila med travmatičnim dogodkom, kar prinese občutek olajšanja in svobode.

K telesu in čustvom se seveda obrnemo šele, ko se med terapevtom in klientom razvije zaupanje, saj mora žrtev imeti absoluten občutek varnosti. Nato pa se obračamo na telo postopoma, saj za žrtev soočenje z občutki po preživeti spolni zlorabi predstavlja grožnjo, da bi jo ponovno preplavili vsa negativna čustva, občutki in spomini. To je tudi glavni razlog, zakaj žrtve po takem dogodku, poskušajo svoje občutke in misli v vsakem trenutku kontrolirati.

Tudi zato v delu z žrtvami spolnih zlorab vedno napredujemo s tempom, ki ga diktira žrtev sama, s čimer ima v vsakem trenutku nadzor nad sabo, svojim telesom in s tem možnost, da s procesom prekinemo, kadar koli se ne bi več počutila varno ali udobno. S tem se žrtev počasi uči sprejemati svoje občutke in spuščati kontrolo nad njimi, na drugi strani pa vzpostavljati kotrolo nad sabo in svojim telesom v odnosu do drugih ljudi, kar ji je bilo med spolno zlorabo odvzeto. Hkrati razvija tudi zaupanje vase in v svoje telo. Gre za zelo učinkovit, a nežen pristop, ki pa ga je treba izvajati skrajno previdno in odgovorno in nujno s strani usposobljenega terapevta, saj bi žrtev sicer lahko retravmatizirali in poslabšali že tako slabo situacijo.