Zdi se mi, da večina ljudi vse življenje lovi srečo, preveč gleda k sosedu in opazuje njegovo zeleno travo, pozabljajo pa na to, da je treba živeti v sedaj, v tem trenutku.

V času te v potrošništvo usmerjene družbe to niti ni tako čudno, saj nam okolica (reklame ter takšni ali drugačni mediji) ves čas vsiljuje t. i. atribute za srečo ter nam obljublja izboljšanje na vseh področjih naših življenj, ko/če bomo vse te stvari imeli. Ker pa človek zaradi takšnih ali drugačnih razlogov vedno bolj izgublja stik s samim sabo – sebe, pa naivno seveda pričakuje izboljšanje svojega življenja, ko bo vse te stvari imel. Veliko ljudi tako živi z mislimi v prihodnosti ter upa, da srečo tam najde. Dokler pa človek ne bo znal biti srečen v tem, kar ima, ne bo nikdar živel v sedanjosti.

Morda prevečkrat pozabimo, kaj že imamo in se preveč osredotočamo na to, česa nimamo. Ves čas hlepimo po 'več'. Da je to nekakšen življenjski moto novih generacij ...

Delno sem na to odgovoril že pri prvem vprašanju, saj je pritisk okolice – potrošništva – tako močan, da se temu težko upremo. Pač, lepe besede in obljube nas hitro premamijo. Poleg tega pa ljudje dostikrat kupujejo stvari zaradi napačnih razlogov – ne, ker nekaj potrebujejo, temveč ker je ugodno in ker imajo morda tudi drugi. Seveda ne želimo izstopati, poleg tega pa verjamemo, da nas bo to izpolnilo.

Po drugi strani pa so dandanes zelo iskane različne delavnice in predavanja na srečno življenje, knjige ... Marsikdo verjetno misli, da če bo prebral eno knjigo ali se udeležil predavanja o srečnem življenju, da je to to. Kaj pa je dejansko potrebno narediti?

Zopet obljube tistih, ki v tem vidijo poslovno priložnost, saj so ljudje, ki se znajdejo v težkih preizkušnjah v življenju in iščejo pomoč, žrtve teh, ki ponujajo hitre rešitve. In ker danes nimamo časa, ker življenje teče mnogo hitreje kot pred 25 ali 30 leti, rešitev želimo takoj. Predavanja in delavnice so super in izredno me veseli, da se danes toliko ljudi s tem ukvarja, vseeno pa se mi ob vsem tem poraja vprašanje – koliko od njih jih to, kar obljubljajo, res živi. Poleg tega pa se je treba zavedati, da osebna rast ni prebrana knjiga, v kolikor njene vsebine ne začnemo živeti. Ni obiskana delavnica, v kolikor teh vaj ali tehnik, ki smo jih tam spoznali, ne začnemo dnevno vnašati v svoje življenje. Osebna rast je delo, ki zahteva celega tebe, za to pa je potrebna odločitev, najverjetneje velika sprememba sedanjega življenja (najtežje je zapustiti cono poznanega, ne glede na to, kako boli) ter močna odločitev ter predanost sebi.

Ali prevečkrat iščemo bližnjice in čudežne 'recepte'?

Kot sem omenil – ljudje nimamo časa in ves čas iščemo bližnjice ter instant rešitve. Prav tako nimamo potrpljenja, vztrajnosti ter discipline – ki pa je v končni fazi le – zaupanje v sebe ter v proces življenja.

Družbena omrežja so postala fokus naših življenj, na njih pa le redko kdo pokaže svoj pravi obraz. Ali te maske vedno več nosimo tudi v resničnem življenju in ne le virtualnem? Da niti sami ne vemo, kdo pravzprav smo ...

Družba ter družbena omrežja imajo neka nenapisana pravila in sam točno še vedno ne razumem, zakaj vsi objavljamo slike, ko smo najboljši in lepi, nikdar pa ne objavimo ničesar, kar bi odražalo naše resnično življenje – vedno le ena plat. Kot da druga ne obstaja. Družbeno je postalo nesprejemljivo oz. niti ni nikdar bilo sprejemljivo, da pokažemo, kadar smo žalostni, jezni, ljubosumni itd., pa vendar vsi prav dobro tudi ta čustvena stanja poznamo. S tem pa ne slepimo le drugih, ko se prikazujemo samo v ''dobrem stanju'', temveč v največji meri slepimo sebe. In najhuje postane, ko začnemo lagati sebi. Takrat se le še bolj izgubljamo. To življenje nam je dano kot darilo, da ugotovimo, kdo resnično smo in da zaživimo v naši moči, vseeno pa veliko ljudi ta največji dar meče proč, s tem ko skuša ugajati drugim.

Bi morali več delati na osebni rasti?

Morali ali ne bi morali – stvar vsakega posameznika ter njegove odločitve, kaj s svojim življenjem želi narediti. Vsak namreč ''dela na sebi'' točno toliko, kot on sam zase meni, da to potrebuje. Kdor misli oz. pravi, da bi moral več delati na sebi, ga vedno vprašam, zakaj torej tega ne počne? Kdo mu to preprečuje? No, vedno se najdejo izgovori, ki so po navadi seveda v zunanjosti.

Izraza 'self-care' in 'self-love' sta v zadnjih letih postala pravi trend. In čeprav je vsaka ženska že neštetokrat prebrala, da se mora naučiti imeti rada, je praksa vseeno težja od teorije. Kje vi opažate, da se nam najpogosteje 'zatakne'?

Pri tem, da (pre)večkrat sebi rečemo NE in drugim DA, tudi kadar tega ne želimo. Kar pa je povezano s tem, da skušamo ugajati drugim, namesto da bi ugajali sebi. Želimo si, da bi nas drugi imeli radi, pri tem pa vedno znova pozabljamo, da bi bilo dobro, če bi najprej začeli imeti radi zopet sebe. 

Problem so pogosto tudi pričakovanja, ki jih gojimo do partnerja. In ko jih ta ne izpolni, smo razočarani.

Ljudje naivno pričakujemo, da ko se bodo uredile zunanje stvari, se bo uredila naša notranjost. Resnica pa je ravno obratna. In ravno zaradi te napačne predstave o življenju, zunaj sebe iščemo stvari, za katere mislimo, da nas bodo izpolnile. Med tem seveda vse to iščemo v partnerskih odnosih. Tako to praznino znotraj nas, ki je nastala najverjetneje v otroštvu, skušamo zapolniti z ljubeznijo partnerja. Za marsikoga pa je težko sprejeti dejstvo, da partner išče enako stvar – ker je prazen, prav tako išče nekoga, ki bi ga zapolnil. In tako se najdeta dve praznini, ki druga od druge pričakujeta, da se bosta zapolnili. To pa se nikdar ne more zgoditi. Zato vedno ljudem polagam na srce – izpolnite sebe, počnite stvari, ki vas veselijo in radostijo, živite vaše življenje polno, kajti le tako boste v svoje življenje pritegnili nekoga, ki bo živel tudi tako. Postanite celota najprej sami. 

Torej pričakujemo, da bo partner poskrbel za to, da bomo srečne. Ključ do sreče pa se skriva le v nas samih, kajne?

Ženske vse prevečkrat svojo srečo ter zadovoljstvo v življenju pogojujete z zunanjimi stvarmi. Naj si bo to vaš zunanji izgled ali ugled, morda stvari, brez katerih si ne morete predstavljati življenja in v končni meri seveda partner – ter vaše želje ali pričakovanja, povezane z njim. Kadar ste torej znotraj sebe negotove vase ter nezadovoljne s sabo in kadar pričakujete, da bo ''zunanjost'' poskrbela za vaš ''ok'', potem ves čas vse te potrditve iščete na napačnem mestu – po navadi pri partnerju. In ker te gotovosti znotraj sebe nimate – z eno besedo, zase niste ''dovolj'' – potem ves čas pričakujete, da vam to partner (ali kdo drug) daje. Vendar pa ne glede na to, kaj vse dobite zunaj vas, če v sebi same s sabo niste zadovoljne in če sebe takšne, kot ste, ne sprejemate, potem bo vsako novo razmerje zopet samo medel poskus zapolnitve nečesa, kar ve le mislite, da rabite. Ko pa ženska sama s sabo postane tako zadovoljna in ko teh potrditev več ne išče zunaj sebe, takrat to polnost znotraj sebe odseva. In le takrat ko je ženska polna ter izpolnjena in ko izžareva svojo karizmo, bo odnos z njo za moškega balzam in nikdar več prisila. Takrat bo moški vedel, da si ga ona želi, ne pa da ga potrebuje.

Vedno več ljudi se zaveda, da je ključ do sreče v nas. Marsikdo pa ne ve, kako do tega ključa priti in tako krivi druge za svojo nesrečo. Ko pa človek spozna, da je za svojo (ne)srečo kriv sam in ko prevzame odgovornost za svoje življenje, potem spremeni svoj odnos do vsega, kar se dogaja ali mu tako ali drugače pride nasproti. Takrat se spremeni naše življenje.

Ali znamo ljudje prevzeti odgovornost za svoje življenje?

Bi želel reči, da ja, vendar se bojim, da ne morem. Ne, ne znamo. Razlog pa je ta, da potem ni več nikogar, ki bi ga lahko krivili za svojo nesrečo ter nanj prelagali odgovornost. Poleg tega pa je sreča ''nevarna stvar'', saj družba ne mara srečnih ljudi. In kdor se odloči, da bo srečen (kajti sreča je pravzaprav le stvar odločitve in ne zunanjih stvari), naj se pripravi, da mu bo družba to skušala odvzeti – ker družba ni srečna. Kdor prevzame odgovornost za svoje življenje, mora biti pogumen.

Zakaj je tako pomembno, da se ima ženska rada, da bi bil njen odnos uspešen?

Ne glede na to kako zavestna ženska je, ji prava (in zdrava) mera občudovanja vedno dobro dene – in s tem ni pravzaprav nič narobe, v kolikor se seveda s tem ne identificira. In v kolikor ji seveda to občudovanje ne daje občutka lastne vrednosti ter ni pogoj za ljubezen do sebe. Kajti takrat občudovanja ne bo potrebovala in katerikoli moški bo z njo v odnosu, ne bo čutil tega pritiska. Poleg tega pa ženska, ki ima rada sebe ter se ceni in se spoštuje, prav tako ne bo več dovoljevala poleg sebe nekoga, ki ji tega ne bo izkazoval.

Marsikatera ne zna biti sama in se tega boji, zaradi česar ostaja v odnosu, ki je ne osrečuje. Toda biti sam ne pomeni biti osamljen.

Verjamem, da ni lahko biti sam. Zaradi občutka osamljenosti ter strahu pred samo sabo pa se veliko žensk poda v razmerja, kjer notranje izpolnitve ni, saj izpolnitev svoje lastne praznine iščejo zunaj sebe – v partnerju. In tako partnerje ves čas menjavajo in same sploh ne znajo biti. Veliko ljudi v odnose beži zaradi potrebe in ne zaradi želje. Biti v odnosu je seveda potreba človeka po socialnih stikih – še posebej za ženske. Vendar ne za ceno lastne svobode in sreče. Poleg tega pa marsikatera ženska zaradi bolečine, ki jo povzroči razhod s partnerjem ter zaradi strahu biti sama, lahko v hipu najde novo opcijo (partnerja) in čustveno prtljago samo prenese iz enega odnosa bolečine-in-užitka v drugega.

Na drugi strani pa so ženske, ki morda v odnosih vztrajajo predolgo (zaradi nizke samopodobe ali strahu biti same) ter upajo, da bo partner vendarle enkrat videl njihovo vrednost ter jim začel to pozornost, katero one mislijo, da si jo zaslužijo, dajati. Vendar tega ne bodo dobile toliko časa, dokler te vrednosti ne bodo dale najprej same sebi in sebe ljubile. To pa se ženska lahko nauči le v samosti, saj je takrat njena sreča, zadovoljstvo in radost odvisna od nje in samo od nje same.

Drug problem, o katerem pišete tudi v enem svojih blogov in zaradi katerega ženske ostajajo v slabih odnosih, je tiktakanje biološke ure. Tudi zaradi pritiskov od družbe.

Če se ženska obremenjuje s tiktakanjem biološke ure zaradi pritiska družbe, se je premaknila iz srca v razum in življenju ne zaupa, da ima zanjo plan. Prava ljubezen temelji na srcu in na brezpogojnem zaupanju življenju in nikdar na preračunljivosti oziroma strahu. Kaj pa pravzaprav ženska lahko stori, ko začuti, da prihaja njen biološki čas? Se vda za nekoga samo zato, da bi imela otroka? Bo torej ta otrok plod resnične ljubezni ali bolj zadovoljitev lastnih potreb ter njene lastne neizpolnitve? Strah je velikokrat tisti, ter navezanost in ne-ljubezen, da ostajajo v odnosih, kjer ženske niso srečne.

Zakaj je po vašem mnenju dandanes vedno več ljudi samskih?

Razlogov je verjetno toliko različnih, kot je različnih ljudi. Se mi pa velikokrat dozdeva, da veliko ljudi zaradi predhodnih razočaranj v odnosih, v ljubezen več ne verjame. Ali pa si zaradi bolečine, ki so jo morda nekoč doživeli, okoli sebe zgradijo zid in se v razmerje več ne spustijo. Vem, kadar človek svoje srce odpre, takrat je velika možnost, da bo zopet ranjen, vendar pa je to tudi edini način, da bo zopet izkusil ljubezen. Možnosti so 50 : 50. Kadar pa srce zaradi strahu pred bolečino za vedno ostane zaprto, takrat pa vsak dan po malem trpimo, ker ne zmoremo videti lepote tega, kar nam življenje ves čas ponuja. Takrat pa svoje srce prikrajšamo za to, da bi znova ljubilo – srce pa je za ljubiti ustvarjeno.

Pravijo, da se ljubezen zgodi, ko to najmanj pričakujemo. Kakšna pa je tista prava ljubezen?

Iz izkušnje lahko povem, da je tako. Takrat, ko človek postane tako zelo zadovoljen in srečen s samim sabo, da ne potrebuje ničesar več, kar bi ga izpolnjevalo, takrat preneha v svet pošiljati odvečno energijo ter vibracijo svojega bitja spremeni iz potrebujem ter želim si, v sprejemanje in hvaležnost. S čimer se namreč vibracijsko uskladimo, tisto v življenju dobimo. Ljudje pa tako zelo hrepenimo po ljubezni, da bi včasih naredili vse, da bi jo imeli – tudi nekoga ranili in ga izsiljevali, velikokrat pa sebe pri tem močno ponižali. Vse bi storili za ceno ljubezni. Ne zavedamo pa se ene stvari, da če ljubezen želimo imeti, da moramo ljubezen najprej postati in jo deliti. V ljubezenskem odnosu gre zgolj in samo za to, da samo še bolj odpiramo naša srca. In le odnos, v katerega oba od partnerjev vstopata z željo dajati in ne prejemati, lahko preživi vse, kar se kot prepreka velikokrat pojavi na njuni poti.