Maja Plaz je predsednica Društva SOS telefon, ene najstarejših organizacij v Sloveniji, ki nudi pomoč žrtvam nasilja. Društvo letos praznuje 35 let delovanja ter je s svojimi programi in ozaveščanjem pomembno prispevalo k razvoju zakonodaje in pomoči žrtvam nasilja. Prepoznavno je po svoji 24-urni brezplačni telefonski liniji, dveh varnih hišah in razvejanih podpornih programih, ki omogočajo žrtvam varnejše življenje.

Društvo SOS telefon letos praznuje 35 let delovanja. Kako ocenjujete razvoj in dosežke društva in družbe od začetkov do danes?

Če primerjamo leto 1989, ko je nastalo Društvo SOS telefon, z današnjimi dosežki na področju preprečevanja nasilja v družbi, so seveda izjemne razlike. V desetletjih dela na področju je nastala zakonodaja, ki nasilje v družini opredeluje kot kaznivo dejanje, kar omogoča, da se povzročiteljem izreče prepoved približevanja žrtvi in izselitev povzročitelja iz stanovanja. Imamo zakonodajo, po kateri spolno nasilje skorajda ne zastara, kar je izjemno pomembno simbolno sporočilo v prvi vrsti za žrtve spolnega nasilja.

Sprejeta je bila Istanbulska konvencija, ki predstavlja zlati standard glede obravnave žrtev nasilja, in letos po 10 letih Resolucija za preprečevanje nasilja v družini in nad ženskami, ki naslavlja najbolj pereče probleme na področju preprečevanja nasilja. Pred tremi leti je bil po burnih razpravah potrjen model "samo ja pomeni ja", ki naslavlja pomen privolitve v spolni odnos. Po državi je razvejana mreža varnih hiš in kriznih centrov, kamor se lahko umaknejo ženske z ali brez otrok pred nasiljem v družini, imamo končno 24-urno brezplačno številko SOS telefona za ženske in otroke – žrtve nasilja in še in še bi lahko naštevali.

Kljub očitnemu napredku ostajajo številni izzivi na področju prepoznavanja in preprečevanja nasilja. Med njimi so pomanjkanje sistematične preventive, občasno nestrokovni odzivi stroke, nezadostno vključevanje ranljivih skupin ter premalo pozornosti na sekundarno viktimizacijo. Še vedno je premalo osredotočenosti na žrtve, medtem ko se prevečkrat išče opravičila za povzročitelje, ki nosijo polno odgovornost za nasilje.

Kakšne oblike pomoči nudi Društvo SOS telefon žrtvam nasilja? (Ali so v zadnjem času uvedene kakšne nove storitve ali programi?)

Poleg dveh varnih hiš (zatočišč), kamor se lahko pred nasiljem umaknejo ženske z ali brez otrok, pri čemer je ena hiša prilagojena tudi za gibalno ovirane žrtve, in nekaj dislociranih enot, kjer lahko ženske bivajo tudi po preteku enega leta bivanja v zatočiščih, nudimo individualna svetovanja, spremstvo, zagovorništvo na institucijah, delo v podpornih skupinah.

Z letom 2021 pa je 24 ur dnevno vse dni v letu pričel delovati naš najstarejši progrem – SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, s čimer država izpolnjuje eno od pomembnih zahtev Istanbulske konvencije. Na telefonu nudimo tudi občasno možnost pogovora s kriminalistko, pravnico in svetovanja v tujih jezikih. Svetovalke so strokovno usposobljene redno zaposlene in tudi prostovoljke.

Decembrski prazniki so za mnoge čas veselja, a za nekatere žal tudi obdobje še povečanega nasilja. Kakšne so vaše izkušnje glede porasta nasilja v prazničnem času?

Med prazniki ne zaznavamo občutnega porasta vključevanja v naše programe. Menimo, da je to predvsem zato, ker so ljudje v tem času več doma, žrtve pa težje poiščejo pomoč, saj so pod večjim nadzorom. Hkrati so prazniki obdobje, ko se družinsko življenje pogosto idealizira, ne glede na resnično stanje.

Dejstvo, da v času praznikov običajno ni povečanja klicev, ne pomeni, da je nasilja manj, temveč le, da je še bolj prikrito. Zato je pomembno, da smo sosedje in bližnji še bolj pozorni na dogajanje okrog nas ter da, če je potrebno, pokličemo policijo, saj je žrtev velikokrat ne more ali ne zmore.

Veliko naredimo tudi s prijazno besedo na samem, ponudimo informacijo, kam se lahko oseba obrne po pomoč. Ne pričakujmo pa vedno pozitivnega odziva, saj so žrtve velikokrat tako prestrašene, da ne zmorejo pozitivnega odziva na ponujeno pomoč. Dobijo pa informacijo, da nam je mar in da pomoč obstaja.

Kdaj pa zaznavate spremembe v številu klicev ali v naravi težav, s katerimi se soočajo žrtve?

Ni posebnih odstopanj glede obdobij. V preteklih letih je nekako veljalo, da so poletja mirnejša, da je manj klicev in manj sprejemov v zatočišča, kar pa več ne drži. Hiši sta nenehno polni, klici so razporejeni skozi leto, brez večjih odstopanj. Zgodi se, da je v določenih obdobjih večje povpraševanje po individualnih svetovanjih, kar nas spravi v stisko, saj ne moremo zadovoljiti vseh potreb. 

Kako pomembno je izobraževanje in ozaveščanje javnosti o problematiki nasilja nad ženskami in otroki? Katere aktivnosti na področju izvaja vaše društvo?

Nenehno izobraževanje, delo na preventivi ter sistematično ozaveščanje javnosti o pojavnosti nasilja, pomenu preprečevanja, oblikah pomoči in pomenu prepoznavanja nasilja so temelji, na katerih slonijo dolgoročne spremembe v družbi. Na področju preventive v naši državi primanjkuje programov in sistematičnih rešitev za njihovo izvajanje.

V Društvu SOS se odzivamo na potrebe, kolikor zmoremo, jih je pa mnogo več kot jih lahko izpolnimo. Sodelujemo z vzgojno-izobraževalnimi ustanovami, domovi za starejše, centri za socialno delo, pravno stroko, izvajamo kampanje ozaveščanja, s katerimi opozarjamo na nasilje in oblike pomoči.

V preteklem letu smo izdali knjigo "V njeni koži – Sistem skozi oči žrtev  intimnopartnerskega nasilja", v kateri je svoje izkušnje podalo 23 žrtev, uporabnic naših programov, in opozorilo na pomanjkljivosti v sistemu.

Kakšne so vaše izkušnje z odzivom institucij, kot so policija, centri za socialno delo in sodišča, pri obravnavi primerov nasilja? Ali opažate napredek v njihovem pristopu?

Menim, da se je v letih delovanja institucij mnogo spremenilo, še vedno pa je precej možnosti za spremembe in izboljšave. Nesprejemljivo je, da bi kar vsevprek kritizirali delo institucij, saj verjamem, da se zaposleni trudijo svoje delo opraviti najbolje možno.

Po drugi strani je nesprejemljivo, da se še vedno dogajajo odzivi na institucijah, ki sekundarno viktimizirajo žrtve, kar posledično vodi v veliko nezaupanje v delo institucij. Izkušnja žrtve nikoli ne bi smela biti odvisna od tega, na koga naleti znotraj sistema. Sistem bi moral biti zasnovan tako, da izključi osebe, katerih prepričanja krivdo za nasilje (delno) pripisujejo žrtvam, saj jih s tem dodatno prizadenejo, namesto da bi preprečevali in pravočasno prepoznali nasilje.

Če institucije ne prepoznajo nasilja, ne bodo ukrepale proti povzročitelju, temveč mu bodo omogočile, da sistem izkorišča za svoje cilje. Na primer, da preko stikov z otroki še naprej izvaja nasilje nad njimi in ohranja nadzor nad nekdanjo partnerko.

Kako lahko posamezniki in skupnosti prepoznajo znake nasilja v svoji okolici in kako lahko pomagajo žrtvam?

Predvsem zaupajte svojemu občutku. Če čutite, da nekaj ni v redu, preverite, vprašajte, pozanimajte se.

Nasilje ima veliko obrazov. Še posebej psihično nasilje je težko prepoznati. Velikokrat je skrito pod veliko skrbjo in skrbnostjo, ki pa v bistvu pomeni prisilni nadzor, ko povzročitelju niti ni potrebno uporabiti vidnega nasilja. Vse doseže s kretnjami, pogledi, kratkimi besedami, ki pomenijo grožnjo, vedenjem, ki ga drugi niti ne prepoznavajo kot nasilje, še več – kot skrb in ljubezen do partnerke. V resnici pa gre za nadzor in zlorabo moči.

Prevečkrat se zgodi, da sosedje pokličejo policijo, ko je glasba v sosednjem stanovanju glasna, ne pokličejo pa, ko slišijo kričanje ali razbijanje. Soseda, ki se vas ne upa pogledati v oči, ki si ne upa pozdraviti ... Ne gre nujno za osebo, ki je nevljudna, lahko da gre za strah in prisilno izolacijo, ki jo doživlja.

Kakšne so vaše osebne izkušnje in motivacija za delo na področju pomoči žrtvam nasilja? Kaj vas navdihuje in ohranja pri tem zahtevnem delu?

V svojem delu vidim velik smisel. Pri našem delu je nagrada gotovo misel, da nekomu lahko pomagaš pri spremembi življenja na bolje, predvsem pa do bolj varnega življenja.

Kljub tragičnim zgodbam obstaja veliko dobrih izhodov iz nasilja. Takrat ženske in otroci zaživijo mirneje, varneje, in bolj zadovoljno. Dobijo priložnost, da razvijajo svoje potenciale, ter izkušnjo, da obstajajo ljudje, ki jim lahko pomagajo. Najpomembneje pa je, da v sebi odkrijejo vire moči, ki jih imajo ogromno – le spodbuditi jih je treba, da začnejo delovati.

Tim sodelavk, ki strokovno in spoštljivo delajo z uporabnicami in uporabniki, prostovoljke, ki svoj dragoceni čas namenjajo delu, ki ni lahko, je pa izpolnjujoče. 

Kakšna je vaša vizija za prihodnost Društva SOS telefon? Katere cilje si želite doseči v naslednjih letih?

Predvsem si želimo v prihodnje večje stabilnosti, saj je, tako kot trenutno skoraj povsod, tudi pri nas kadrovska stiska velika. Delo je naporno, pokrivanje 24-urne linije je izziv, saj so svetovalke vsak dan 24 ur dnevno na voljo za kateri koli klic v zvezi s katero koli obliko nasilja v družini, ki se zgodi kjerkoli v Sloveniji. Želimo si razvijati programe za delo z otroki, delovati več na preventivnem področju, krepiti strokovnosti, nuditi podporo zaposlenim, da bodo lažje opravljale zahtevno delo in vse to z nenehno mislijo, komu so naši programi namenjeni – da nudimo kakovostno podporo žrtvam nasilja.

Kako lahko širša javnost podpre vaše delo? (Katere oblike sodelovanja ali donacij so za vas najbolj koristne?)

Širša javnost nam velikokrat pomaga z donacijami, za katere prosimo preko družbenih omrežij, ko potrebujemo konkretne stvari. Predvsem pa lahko veliko pripomore vsak z odločitvijo, da nameni Društvu SOS telefon odstotek dohodnine, kar nič ne stane. Naša organizacija pa posledično s tako pridobljenimi sredstvi pomaga uporabnicam in uporabnikom s konkretnim nakupom stvari ali storitev, ki jih potrebujejo za dvig kakovosti življenja. 

Kaj želite na koncu sporočiti žrtvam in drugim?

Žrtvam bi sporočila, da vedno obstaja pot in izhod iz nasilja. Nikoli ne obupajte. Pokličite, pišite. Tukaj smo za vas 24/7 na 080 11 55. Pomagali vam bomo poiskati obliko pomoči, ki bo za vas najbolj ustrezna. Drugim pa – če opazite nasilje, se ne obrnite stran. S tem bi namreč le opogumili storilca ter žrtvi odvzeli moč in ji dali občutek, da ni poti iz nasilja.