Največja skrivnost še tako velikih in na pogled enostavnih razmerjih je, da nam vsi ljudje, in še tako na videz nepomembni posamezniki v našem življenju, ljubeče nastavljajo ogledalo. Kar to pomeni je, da vsi ljudje zrcalijo nas, naša prepričanja, naše vzorce in naše poglede. Ko pri človeku, naj si bo to sestra, prijatelj, sodelavec ali pa naključni mimoidoči, opazimo lastnost, ki je nadvse neverjetna in jo občudujemo, imamo to lastnost tudi sami. Enako pa je pri lastnostih in stvareh, ki jih nadvse preziramo – tudi te so prisotne v nas samih.

Privlačimo tisto, kar smo sami, tisto, kar je v prisotno v nas

Poleg očitnega raziskovalca človeške psihe in nezavednih vsebin je tudi pisatelj in novelist Herman Hesse v svojih delih prek različnih likov raziskoval samorealizacijo in se spraševal o smiselnosti odnosov. V enem  svojih del, Demian, ki je bilo izdano že leta 1919, je zapisal: ''Če sovražiš človeka, sovražiš v njem nekaj, kar je del tebe.''

Kot primer vzemimo homofobijo. Posamezniku, ki 'ne mara' homoseksualcev, pravimo homofob. Terminologija sama po sebi ne implicira sovraštva, niti ne implicira kakršnegakoli odvračanja všečnosti. Fobije so same po sebi strahovi, nič več in nič manj. Homofobi so tako ljudje, ki sovražijo seksualno usmerjenost drugega človeka, natančneje homoseksualne tendence, ker se bojijo lastnih, globoko potlačenih homoseksualnih tendenc, ki pa naj bi bile prisotne v vseh ljudeh. Še ena avtorica Debbie Fort razloži ta fenomen na briljanten način: ''Vidimo lahko samo tisto, kar smo sami. Z vidika čustvene zrelosti, kamor spadamo oz. kjer se nahajamo. O tem vedno rada govorim z vidika energije. Predstavljajte si, da imate v sebi napeljane električne žice, ki se raztezajo prek prsnega koša. Vsaka žica predstavlja različne kakovosti in lastnosti, takšne, ki so prisotne pri prav vsakemu izmed nas. Tiste, ki jih ozavestimo in sprejmemo, delujejo normalno. So varne. Nasprotno pa tiste, ki jih zanikamo in jih nočemo sprejeti pri samemu sebi, nimajo normalnega toka delovanja. Tako nam nasproti pridejo sile, ki takšno žico v nas 'stresejo', posledično pa nam postane nelagodno. Tako je z ljudmi. Nasproti nam prihajajo posamezniki, da nam pomagajo ozavestiti vse, kar smo. In nihče od nas ni samo črn ali samo bel. Bistvo je, da sebe v celoti sprejmemo.''

Dejstvo je, da noben človek ni popolnoma črn ali popolnoma bel. Vsi imamo pozitivne lastnosti, hkrati pa tiste lastnosti, ki so manj lepe. Sivina, tako rekoč, ki si jo marsikdo med nami ne upa sprejeti. Že Viktor Frankl je izjemno pronicljivo povedal, kaj je človek. ''Človek je nekdo, ki je ustvaril plinsko celico, hkrati pa nekdo, ki je bil porinjen vanjo.'' Vse to smo ljudje. Če želimo spremeniti svet, moramo začeti spreminjati sebe. Ko spremenimo svoj pogled na stvari, se stvari, na katere gledamo, spremenijo same od sebe. Enako velja za odnose, ki so prisotni v našem življenju.

Ogledalce, ogledalce,  na steni povej ...

Ko se naučimo v drugih ljudeh prepoznati lastnosti, ki jih posedujemo sami, življenje postane precej enostavno. Ni več prostora za prepisovanje krivde, obtoževanje, niti za tako imenovano igro žrtve. Stvari niso več osebne, saj se zavedamo, da smo tudi mi drugim zgolj to, ogledalo, ki nas vedno znova opominja na to, kje še moramo osebnostno zrasti, kaj moramo ozavestiti, kje in kaj morda spremeniti in predrugačiti. Tako lahko pridemo do tega, da smo lahko drug drugemu le globoko hvaležni, drug do drugega pa globoko razumevajoči. Pravilo ogledala velja za vsa razmerja, od tistega s sestro ali bratom, mamo in očetom, kolegom v službi, neznancem v trgovini, celo za vse tiste oz. predvsem za tiste, ki jih ne maramo preveč. Seveda pa je predvsem razmerje z našim partnerjem ali partnerico, s katerim navadno preživimo največ časa, tisto, ki odkriva vso nezavedno vsebino,in je zato kot takšno najbolj zahtevno.

Ko se zdi, da se spreminja le obraz

Veliko ljudi se že zaveda svojega vzorca partnerjev, ki jih privabljajo v svoje življenje. Morda imajo moški ali ženske drugačne barve las in oči, morda se njihove postave med seboj razlikujejo, a zdi se, da prav vsi privlačimo ljudi po 'istem kopitu', seveda vsak zase. Čez čas ugotovimo, da privlačimo ljudi, ki v nas zbujajo enaka občutja. Čeprav se morda zdajšnji partner razlikuje od prejšnjega po svoji prijaznosti in ustrežljivosti, je še vedno kakšna lastnost, ki v nas sproža tisti bum, ki se ga ne moremo znebiti. Verjetno ste že opazili tisto eno lastnost pri partnerjih, ki jih privabljate, ali pa že ugotovili občutke, ki jih vsi po vrsti sprožajo v vas. Verjetno pa niste opazili, da imajo vsi eno skupno stvar – VAS.

Naj bo govora o romantičnih razmerjih ali  v razmerjih v službi. Ne glede na to, ali zamenjamo službo,  partnerja, se celo odpovemo starim prijateljem in najdemo nove, se zdi, da kljub spremembam obrazov ostaja nekaj, kar je enako. Naša občutja in dojemanja. Čeprav spremenimo delovno okolje, prostor, v katerem živimo, pred seboj preprosto ne moremo zbežati, pojavljajo se vedno ene in iste situacije, dogodki, vedno eni in isti ljudje, ki imajo le drugačne obraze.

Vsi ljudje so, pravzaprav je celoten svet, naše ogledalo. Če verjamemo, da so ljudje hinavski, neiskreni in da so povsod težave, nam kot naše prepričanje pripelje še več takšnih ljudi in dogodkov. Če imamo nizko samopodobo, ne moremo v svoje življenje privabiti nekoga, ki nas bo cenil. Tipični primer so ustrežljivi ljudje, ki nikomur ne morejo reči ne. Zagotovo poznate vsaj enega takšnega posameznika. Celo življenje delajo vse za druge, nase pa pozabljajo. Na koncu pridejo prav vsi do istega spoznanja – da so zapravljali življenje za druge ljudi, nase pa pozabljali. Navadno se pojavita krivda in obtoževanje drugih, da so jih tako rekoč, izrabljali. Dejstvo je, da so se in se takšni ljudje izrabljajo sami. Vsi drugi so vedno samo naše ogledalo, ogledalo našega lastnega cenjenja in prepričanj.

Takšno spoznanje nas na začetku vsekakor moti in spravlja v obup, saj je večini ljudje težko sprejeti dejstvo, da smo popolnoma sami odgovorni za svoje življenje in da drugi le zrcalijo naša prepričanja. Težko je pogledati v dobesedno ogledalo in videti človeka, ki je odgovor za vse, kar se dogaja. Dobra novica je, da ko enkrat sprejmemo to dejstvo, začnemo opažati stvari, ki jih prej nismo. Dogajajo se tako imenovani 'aha' trenutki, ki jih prej, tako rekoč, ni bilo.

Kaj se resnično vidi v ogledalu?

Da bi poosebili resnico ogledala, moramo v prvi vrsti razumeti princip. Vsi odnosi, ki jih imamo v življenju, so nam dani, da lahko rastemo, se razvijamo in postajamo oseba, ki nam je namenjena biti. Vsi odnosi zrcalijo naša prepričanja, našo podzavest, naše značilnosti in naša dejanja. Princip ogledala in njegovega delovanja lahko razumemo na tri načine:

Naša prepričanja se zrcalijo povsod okoli nas

Naša prepričanja o moških, ženskah, o romantičnih razmerjih, o službi, o življenju na splošno se zrcalijo v vsakem razmerju, ki ga imamo. Skozi življenje si z vzgojo, družbo in samimi izkušnjami (ki so predvsem posledica prvih dveh) oblikujemo način razmišljanja in delovanja. Te nam lahko večkrat koristijo, ali pa nam večkrat tudi škodijo.

Proti principu ogledala se ljudje bojujejo z zelo poznano prakso. Protiargument je največkrat, kako lahko privlačijo neiskrenega človeka, če so sami iskreni? Preprost odgovor je, da zaradi naših lastnih prepričanj. Če verjamete, da so moški (ali pa ženske) neiskreni, vedno izkoristijo vaše zaupanje in če so vam tako rekoč že od majhnih nog govorili o točno določenih lastnosti, na eni strani žensk, na drugi strani pa moških, se ta prepričanja zrcalijo v vašem življenju. Če smo živali v prepričanju, da so vsi moški nezvesti, imamo lahko še tako zvestega partnerja, pri katerem bomo zaradi lastnega prepričanja iskali vse znake varanja. In na koncu dobimo tisto, kar iščemo, kajne? Tukaj privlačnost deluje na principu zakona polarnosti, o katerem bomo govorili v nadaljevanju.

Naše lastnosti, ki jih vidimo v drugih

Se še spomnite, ko smo govorili o 'žicah', ki jih imamo vsi v svojem prsnem košu? Ko preziramo ali na drugi strani občudujemo določeno lastnost pri človeku, denimo partnerju, je ta prisotna v nas samih. Kako zelo nas ta moti, je odvisno od tega, kako zelo se je zavedamo. Če prezirate partnerjevo ljubosumnost, a sami v razmerju z njim niste ljubosumni, poglejte svoja druga razmerja, in presenečeno boste odkrili, da so tam zagotovo takšna (mogoče med prijatelji?), kjer ste tudi sami ljubosumni. Če ne prenesete partnerjevega nerganja in njegovih dvomov, imate zelo verjetno tudi sami negativno naravo in verjetno enake dvome. Edini razlog, da nečesa ne prenesemo v drugih, je dejstvo, da je to isto prisotno v nas samih. Dokler takšnih in podobnih lastnosti, ki nas motijo ne ozavestimo, nas bodo motile. Včasih celo do te mere, da nas bodo spravile v obup.

Kaj pa, ko nas motita sreča in zadovoljstvo drugih? Tu gre seveda za princip dejstva polarnosti, da nas bo, če smo nesrečni in nezadovoljni sami s sabo, srečen in zadovoljen človek spravljal v obup in zadrego. Kratko in malo nam bo šel na živce. Za primer spet vzemimo partnerski odnos. Morda vam grejo na živce partnerjev prijazen karakter, njegova pozitivnost in dejstvo, da ga imajo vsi radi, v svojem življenju pa nima konfliktov. Tudi tukaj nam življenje kaže na dejstvo, da so v nas tiste 'žice', ki jih še nismo pripravljeni sprejeti, toda na žalost je tukaj govora o žicah, ki bi morale delovati.

Naša dejanja – kako ravnamo sami s sabo in z drugimi

Pri dejanjih veljajo popolnoma enaka pravila in način delovanja kot pri lastnostih in prepričanjih. Če se naš partner odziva in ravna na določen način, ki ga ne prenašamo, kaj kmalu ugotovimo, da se tudi sami odzivamo na podobne načine, spet ne nujno z njim, toda v odnosih z drugimi. Če imamo občutek, da nas partner ne spoštuje in nas žali, se zazrimo vase. Delamo mogoče tako sami s sabo? Ljudem je skrajno težko priznati, da so drugi ljudje samo naše ogledalo. Lažje je kazati s prstom, največkrat na partnerja, in si v takšnem in podobnem primeru reči, da je kriv on ali ona, ker nas žali in obravnava nespoštljivo. Zakaj pa si to dovolimo? Še boljše vprašanje je, bi sploh lahko privabili takšnega človeka v svoje življenje, če se ne bi žalili in obravnavali sami sebe nespoštljivo?

Zakaj se potem 'nasprotja' privlačijo?

Končno smo pri zakonu polarnosti. Večina ljudi že celo svoje življenje posluša trditev, da se nasprotja privlačijo. Skrben človek bo privabljal neodgovornega, čustven takšnega, ki mu bo preprosto vseeno, zabavljač nekoga, ki je resen, knjižni molj nekoga, ki ne prenaša knjig … vsi smo že bili na tem, kajne? Kako se lahko nasprotja privlačijo, če privabljamo odnose na principu ogledala?

Zakon polarnosti, poznan predvsem v fiziki in zadnje čase tudi v novodobni psihologiji, trdi, da ima v življenju VSE nasprotni pol. Vse, kar obstaja v naravi, ima svoje nasprotje. Črna je nasproti bele, negativno nasproti pozitive, vročina nasproti mraza … Zakon polarnosti pravi, da ima vse v naravi svoje nasprotje, toda to nasprotje je pravzaprav isti del enake celote. Z drugimi besedami, vse, kar se v naravi zdi kot nasprotje in drugi pol, je pravzaprav enak konec dveh drugačnih delov istih lastnosti.

Enako je z odnosi. Pri partnerju lahko opazimo lastnost, ki je popolnoma drugačna od naše, toda pravzaprav gre za enako lastnost, ki je le izražena na drugačen način. Za primer si lahko vzamemo introvertno osebnost, ki seveda po zakonu polarnosti privablja v svoje življenje ekstravertne posameznike, 'šibka' oseba privablja močne, karizmatične osebe, nasilneži izjemno čustveno labilne posameznike. V takšnih primerih lahko govorimo o neravnovesju. Na prvi pogled posameznika s popolnoma nasprotnimi lastnosti imata v bistvu lastnosti, ki so le izražene na drugačen način. Ko ljudje svoje lastnosti ozavestimo, sprejmemo in nismo več nagnjeni k ekstremom, pa takšna nasprotja ne morejo več obstajati.