Alenko Kesar v Sloveniji pozna skoraj vsakdo. Nekdanja voditeljica oddaje Vizita, avtorica treh knjig in novinarka, ki je v domove prinašala zgodbe o zdravju, boleznih in življenju, tudi v zrelejših letih še vedno navdihuje. Odkrito pripoveduje, kako se skozi življenje spreminjamo, kako pomembno je ostati zvest sebi in kako lepo je lahko življenje v vseh obdobjih. V pogovoru je spregovorila o menopavzi, težkih preizkušnjah, notranji moči, partnerstvu, ljubezni, družini, karieri in pisanju. Predvsem pa je poudarila, kako zelo pomembno je, da se ženske sprejmemo in podpiramo med seboj.

Kdo je bila Alenka v svojih 20. in 30. letih in kdo je Alenka Kesar danes?

Ne morem reči, da sem danes povsem drugačna. Že pri 20. sem v sebi nosila veliko tistih osebnostnih lastnosti in notranjih vsebin, ki me oblikujejo še danes. Vedno sem bila zelo odprta, radovedna in prijazna – in prav to je tisto, kar ljudje o meni največkrat rečejo, da sem prijazen človek.

Že kot deklica sem vedela, da želim postati novinarka, in tej poti sem sledila z vsem srcem. Zdravje, bolezni in medicina so me že od nekdaj zanimale, rubrika Vizita pa je postala moj otrok, moja strast in moje poslanstvo. 17 let sem jo urejala, ustvarjala, oblikovala in razvijala ... Ljudje me še vedno prepoznavajo kot obraz, povezan z zdravjem, mi zaupajo in mi pišejo, kar dojemam kot velik privilegij, hkrati pa tudi kot odgovornost.

Ostajam iskrena, odprta, čuteča in prisotna. Sem pa z leti postala bolj pragmatična. Bolj pazim, komu namenjam svoj čas. Vem, da je čas omejen in da se ni treba razdajati vsem na račun sebe ali svojih najbližjih.

Kako ste doživljali prehod v zrelejša leta? Katere spremembe so vas najbolj presenetile in kako ste se z njimi soočili?

Najtežje sem sprejela 40. rojstni dan. Nenadoma se mi je številka zdela strašno velika. Do takrat sem se počutila mladostno, sproščeno in zdravo, leta mi niso veliko pomenila. A ta prelomnica me je res presenetila. Na praznovanju sem bila kar nekoliko žalostna, prijatelji pa so me tolažili, da je številka le številka in da ne pomeni nič.

V resnici pa sem se tudi v tistem obdobju spopadala z življenjem, izzivi in tudi z zdravstvenimi težavami. Že prej sem imela burno hormonsko dogajanje zaradi dolgotrajne in zelo neprijetne endometrioze, ki so jo spremljale bolečine, utrujenost, hudi krči in glavoboli. Bila sem operirana, jemala sem različne hormonske terapije. Najbolj uspešna je bila tista, pri kateri nisem imela menstruacije, zato pravzaprav ne vem, kdaj natančno se je pri meni začela perimenopavza.

To obdobje še vedno traja in še nisem v menopavzi. Nimam vročinskih oblivov, megle v glavi ali drugih značilnih simptomov, o katerih pogosto poročajo ženske. Se pa moje telo očitno spreminja. Z enako prehrano in enako količino gibanja so se mi začeli nabirati kilogrami, kar me je zelo presenetilo. Zdelo se mi je, kot da se moje telo upira. Spraševala sem se, kako je možno, saj sem bila še vedno disciplinirana. Prehranjevala sem se in gibala povsem enako kot prej.

Presenetilo me je, čeprav sem o tem pogosto poročala v oddaji Vizita. O perimenopavzi in menopavzi sem se pogovarjala s številnimi strokovnjakinjami, tudi z zdaj že pokojno ginekologinjo Heleno Meden Vrtovec. Ko je bila menopavza še tabu, o katerem ženske niso želele javno govoriti, sva naredili več prispevkov o spremembah: o kakovosti las in kože, o maščobi, ki se začne kopičiti na trebuhu in stegnih ...

A ko se je zgodilo meni, nisem vedela, zakaj in kdaj natančno. In ... zelo težko sem sprejela, da se je moje telo spremenilo.

Kako ste premagovali izzive?

Bilo je težko, še posebej zato, ker pridobivanje teže zlasti pri ženskah v družbi spremlja močna stigma. Ljudje so na družbenih omrežjih moj videz komentirali na izjemno krut način. Najbolj boleče pa je bilo spoznanje, da so večino žaljivih komentarjev pisale ženske. Verjamem, da bi se morale prav me med seboj podpirati in se razumeti, ne pa obsojati.

To me je globoko prizadelo in odločila sem se ukrepati. Žaljive komentarje sem objavila z imeni vred. Pokazala sem, kdo so ljudje, ki so pisali nizkotne komentarje in zgodilo se je nekaj, česar nisem pričakovala. Pisalo mi je neverjetno veliko žensk. Delile so svoje zgodbe, svoja doživljanja ob pridobivanju telesne teže in spreminjanju telesa. Izražale so podporo in sporočale, da nismo same.

V tem času sem obenem raziskovala, kaj lahko naredim zase. Ginekologinja mi je priporočila jemanje naravnega estrogena, kar mi je resnično pomagalo. A presenetilo me je, da diete z manj sladkorja in maščob niso imele učinka, vse dokler nisem naredila ene najpomembnejših sprememb. Ko sem se končno sprijaznila sama s seboj, ko sem si rekla: "Alenka, luštna si. V redu si, četudi imaš nekaj kilogramov več." 

Takrat sem začutila olajšanje. Sprostila sem se in prav takrat se je moje telo začelo odzivati. Kilogrami so začeli počasi izginjati, postala sem bolj gibljiva, občutek utrujenosti je izginil. Počutila sem se lahkotnejše, tako fizično kot tudi v čustvenem smislu. Imela sem več energije, znova sem bila bolj jaz.

S čim pa ste se še soočali vmes?

Da sem prišla do te točke, je bil potreben dolg proces ob veliki podpori Kamenka in celotne družine. Vmes sem se namreč spopadala tudi s hudimi bolečinami zlasti v križu, ki so se sprva kazale kot išias. V dveh letih sem prestala vrsto preiskav, obiskovala različne strokovnjake, hodila na fizioterapije, akupunkturo, osteopatijo ... a nič ni zares pomagalo.

Začela sem živeti zelo omejeno, moj svet se je zelo zožil. Večino časa sem preživela doma. Udeležila sem se le najpomembnejših dogodkov, kot sta bili valeti moje in Kamenkove hčerke – in še to z veliko napora. Največ težav mi namreč povzroča sedenje. Prve mesece sem veliko prejokala, analgetiki niso delovali. Dolgo sem upala, da bo bolje, a sem sčasoma dojela, da se bom morala naučiti živeti z bolečino. Da jo bom morala sprejeti kot del svojega vsakdana.

Ker ne odragiram na zdravila proti bolečinam, na blokade in protibolečinske injekcije, zdravniki sumijo, da gre za avtoimunsko oziroma revmatično obolenje, a dokončne diagnoze še ni. Verjetno gre za skupek vsega: pretekli stres, žalovanje ob bolezni in smrti moje ljubljene mame ... Za zdaj ni odgovora, morda ga bo prinesel čas. Lahko pa rečem, da sem se prav v najtežjem obdobju veliko naučila o sebi. Soočenje z ranljivostjo me je utrdilo, da sem postala močnejša.

Veliko ste že doživeli. V življenju ste se soočili z različnimi izzivi, a tudi z veliko lepega. V zrelejših letih ste našli ljubezen svojega življenja in uspešno soustvarili razširjeno družino.

Da, res je. Ko sva se s Kamenkom spoznala, sva vsak prinesla v odnos po dva otroka. Najmlajši dve sta imeli komaj dve in tri leta, starejša sta bila na začetku najstništva. Zelo pomembno nama je bilo, da bi se otroci med seboj razumeli in da bi začutili, da smo družina.

Imeli smo srečo, da so se otroci res lepo ujeli. Lina in Tara sta si danes blizu kot pravi sestri. Za božič sta si celo podarili obeska z napisom: "Nisva sestri po krvi, sva pa sestri po srcu." Tudi starejša dva se lepo razumeta. Ko imamo družinska srečanja, je vzdušje prijetno, domače.

Za naju s Kamenkom je ključno, da se imamo radi in da sva prisotna. Veliko delava od doma, kar pomeni, da sva skoraj vedno tam, ko pridejo otroci. Skuhamo kosilo, spečemo palačinke, poslušamo, kaj se jim dogaja v življenju. In to je nekaj najlepšega.

Največ vam pomeni družina, imate pa tudi bogato kariero. Kako ste doživljali prehode v poklicnem življenju in kako so vplivali na vaše življenje?

Vedno sem čutila in vedela, da bom novinarka. Vizita mi je omogočala, da pripovedujem dobre zgodbe, pomagam zdravnikom dati glas in ozaveščam ljudi. Sprva sem verjela, da bo oddaja z menoj za vedno, a zgodilo se je življenje. Spoznala sem Kamenka, začutila sem, da me čakajo še drugi izzivi, da so pred menoj nove zanimive poti.

Vizita me je močno oblikovala; dala mi je znanje, samozavest in dragocene povezave. Pozneje sem prešla v marketing, a moje delo je še vedno zelo podobno. Ne čutim, da sem zamenjala kariero, saj še vedno pišem, raziskujem in izobražujem o zdravem načinu življenja. Aktivna sem na vseh kanalih in če me kdo vpraša, kdo sem, lahko brez dvoma rečem: novinarka.

Ste pa tudi avtorica. Napisali ste tri avtobiografske knjige. Kako pisanje vpliva na vas, na razumevanje sebe in vašega življenja?

Moja prva knjiga je bila zbirka kolumn o življenju Krčanke v Ljubljani. Druga, "Druga žena", opisuje ljubezen po 40., ločitev in novo družino. Z njo sem želela sporočiti, da se prava ljubezen lahko zgodi tudi pozneje. Zdelo se mi je pomembno govoriti o ločitvi, pa tudi o ljubezni, poroki in razširjeni družini. Obe knjigi sta bili zelo lepo sprejeti – bralke so mi pisale, da se ob njih niso več počutile tako zelo same.

Tretja knjiga je bila zame najtežja. Po mamini smrti dolgo nisem vedela, ali jo bom sploh lahko napisala. A na koncu sem jo, ker sem želela najini ljubezni postaviti spomenik. To je knjiga o izgubi, o bolečini, a tudi o nežnosti, povezanosti, negi in ljubezni. Veliko bralk in bralcev mi pove, da so se ob njej zjokali, kar je popolnoma naravno.

Zdaj nastaja četrta knjiga. V mojem slogu – iskrena, resnična, življenjska. A o čem bo, pa še ne izdam.

Znani ste, da znate s svojim pisanjem in govorom nagovoriti zlasti ženske. Kaj bi svetovali tistim, ki se v zrelejših letih soočajo s krizo identitete, staranjem ali izgubo samozavesti?

Najprej – niste same. Povežite se. Poiščite skupine, prijateljice, terapevtke. Pogovor pomaga. Ne gre zgolj za šminko in šoping. Gre za to, da veš, kdo si. Da si upaš odpreti srce. Da si avtentična.

Kraljuj. Ko se sprejmeš, ko se imaš rada, si to dovoliš.

Ženske smo izjemne. Česa vsega smo sposobne! Čudovito mlado telo nas nosi skozi svet, rodimo in dojimo otroke, a tudi, če jih ne, lahko ustvarjamo, raziskujemo, plešemo cele noči, gradimo kariere, zdravimo, negujemo, preživljamo bolezni, žalujemo, ljubimo, živimo.

Katere življenjske lekcije pa želite deliti z mlajšimi?

Želim si, da bi moje hčerke, pa tudi pastorka, vedeli: sprejemanje sebe je ključ. Nihče ni popoln. Pomembno je, da si to, kar si. Da imaš hrbtenico. Da znaš skrbeti zase, tako za telo kot tudi za srce. Da znaš postaviti meje. Da se ne primerjaš. Da si ponosna na svoje telo, ki je morda rodilo otroke, preživelo bolezni, doživelo izgube, zraslo z izkušnjami. Gube, podočnjaki, kilogrami – to je življenje. In življenje je lepo.

Vse se zgodi z razlogom in vsako obdobje je lepo. Mladost je prepletena s plesom in smehom, zrelost z družino, s kariero, potovanji in ustvarjanji. Zrelejša leta prinesejo ponos, umirjenost, vzgojo in usmerjanje otrok, morda oblikovanje novih ciljev.

Telo se vmes spreminja. Prsi niso več enake, stegna so drugačna, trebuh je mehkejši. Pa kaj zato? To je tvoje telo, ki si zasluži ljubezen. Tudi gibanje se spremeni, več razmišljaš, kaj ti ustreza. Jaz na primer rada hodim in redno delam vaje za stablizacijo hrbtenice, za učvrstitev medeničnega dna.

Z leti prideta zrelost in sreča. Veselje ob kavi, ob tortici brez občutka krivde, ob dobri glasbi in ob ljubezni. Možnosti je veliko. Pomembno se mi zdi, da se ženske med seboj povezujemo, da se učimo ena od druge. Ravno ženske smo tiste, ki se moramo med seboj podpirati, povezovati. To je ženska lastnost, izkoristimo jo. 

Moje življenjsko pravilo je, da ne obsojam. Ne komentiram teles. Ne žalim. Nikoli namreč ne vemo, kaj je v ozadju. Ena sama opazka lahko nekoga globoko rani. Jaz sem to izkusila. Zato: ženske, bodimo ena drugi v oporo. Ne bodimo tekmice, kritičarke, ne žalimo druga druge. Bodimo si v oporo. To je tisto, kar nas lahko naredi res močne. Svobodne in zadovoljne.