Naj bo smrt še tako predvidljiva, nosi v predznaku še vedno pridih tabuja. Ne vemo, kdaj pride in zakaj, niti kako. Včasih nas loči od tistih, ki jih imamo najraje in za sabo vedno pusti velik vprašaj. Smrt najdražjih je povezana z ogromno bolečino, ki spada med tiste najbolj intenzivne, ki jih v življenju izkusimo. Z bolečino pa je vedno povezano tudi žalovanje, ki je normalen, a tudi nujen del okrevanja. Čeprav najhujšo bolečino predelamo in jo sprejmemo, pa izgube nikoli ne moremo povsem preboleti. Če ne drugega, nam pomembni datumi, kraji in dogodki prikličejo v misli spomine, ki zopet prebudijo stara čutenja.

Univerzalnega recepta, kako se z izgubo ljubljene osebe soočiti, ni, saj ima vsak posameznik svoj način žalovanja. Pri tem zares ne moremo govoriti o ’prav in narobe’, ker vsak čuti po svoje in temu se samodejno prilagaja tudi čas okrevanja. A kljub temu lahko žalovanje umestimo v specifične faze, za katere pa stroga pravila ne veljajo. To pomeni, da nimajo točno določenega poteka ali vrstnega reda, prehodi med fazami so lahko povsem nezaznavni, lahko se celo zgodi, da se ena faza ponovi večkrat ali prekriva z drugo. Čustva in odzivi imajo torej svojo pot. 

1. Ko izvemo za smrt ljubljene osebe, običajno najprej doživimo ŠOK, ki predstavlja neke vrste zaščito pred intenzivnostjo izgube. Lahko se izrazi na različne načine: kot čustvena otopelost, apatičnost, fizični umik. Na prvi pogled morda izgleda, kot da se posameznika smrt ni dotaknila, a gre za intenzivno stanje, ki se dogaja v njem. Včasih se zgodi, da v tej fazi posameznik še ni zmožen sprejeti izgube, zato jo ZANIKA. Življenje skuša nadaljevati tako, kot da se ni nič zgodilo, a postopoma le pride do sprejetja občutkov in pomena izgube. Gre za izjemno bolečino, ki zahteva čas, da jo posameznik ponotranji.

2. Ko se posameznik po fazi šoka resnično zave izgube in vsega, kar je ta prinesla, sledi faza globoke ŽALOSTI. Ta faza je zelo velikokrat povezana z različnimi motnjami, ki se lahko kažejo kot nespečnost ali pretirano spanje, izguba apetita ali prenajedanje, izguba energije za vsakdanje dejavnosti. Pogosti so izbruhi joka, izogibanje socialnih stikov, občutek nemoči, včasih se pojavi tudi depresija.

3. Iz praznine posameznik postopoma preide v fazo JEZE IN BESA, saj se mu zdi krivično, da je to doletelo ravno njega. Počuti se izdan, zavržen, osamljen in nemočen. "Zakaj me je zapustil/a?!" Jezo lahko usmeri na druge ljudi v bližini, kar se kaže v obliki konfliktov in razprtij ali pa jo usmeri vase; denimo z zlorabo opojnih substanc.

4. KRIVDA se prebudi, ko posameznik razmišlja, kako bi lahko smrt preprečil, ali ko se sprašuje, kaj bi lahko več storil za umrlega. Razjedajo ga občutki, da mu ni namenjal več časa, kot bi lahko, da ni razčistil morebitnih konfliktov in podobne samoobtoževalne misli. V tej fazi se velikokrat pojavlja misel: "Kaj če bi ...", "Zdaj je žal že prepozno ..."

5. Po fazi krivde sledi faza OBUPA, ki predstavlja zadnje stanje oziroma končno sprijaznjenje. Posameznik se končno zave, da je vse, kar se je zgodilo res in dokončno, pri čemer ni več zanikanja. Izgubo sprejme čustveno in razumsko.

6. REORGANIZACIJA in INTEGRACIJA pomenita, da se žalujoči postopoma spet vrne v življenjski ritem. Svojo rutino reorganizira in prilagodi, oblikuje nove vzorce in vzpostavlja nove odnose in vloge. Nekega splošnega pravila sicer ni, a velja, da posameznik v roku enega do dveh let ponovno vzpostavi ravnovesje.

Če se z izgubo bližnjega ne želimo soočiti ali pa se nam zdi, da bomo lažje preboleli, če smrt odmislimo, se preokupiramo z delom, športom ali opojnimi substancami, potem bo proces žalovanja nasilno zaustavljen. To pomeni, da bo prebolevanje trajalo dlje, ali pa bodo ob naslednjem kriznem dogodku čustva privrela na dan še v intenzivnejši obliki.

Kako pomagati žalujočemu?

Žalovanje je notranji proces, zato ga mora vsak predelati sam. V veliko pomoč je žalujočemu že zavedanje, da ima ob sebi nekoga, s katerim lahko deli svoje težke občutke. Potrebna je velika mera senzibilnosti, brez odvečnih besed, da bo nekoč že bolje, da ’se zgodi’, da je ’takšno pač življenje’ in podobno. Klišejske besede ne zmorejo odvzeti težkih občutkov, s katerimi se sooča žalujoči. Pomembno je, da smo z njim v vsem, kar čuti, pa čeprav je to le tišina. Ta je namreč tista, ki velikokrat najbolj ozdravi. 

Nepričakovana smrt tudi v Reki ljubezni

Z vsem opisanim pa se bo morala soočiti tudi družina Slak v 3. sezoni Reke ljubezni. Potem ko je Rokov brat Blaž (Voranc Boh) po zastrupitvi z zeleno mušnico nepričakovano izgubil življenje, se zdi, da se je življenje na Krki ustavilo, vsak lik pa se bo z Blaževo smrtjo soočil na svoj način. Ne zamudite Reke ljubezni od ponedeljka do petka ob 20.00 na POP TV.