S terapijo pomagate tistim, ki so se odločili živeti bolj zdravo in shujšati. Na kakšen način terapija pripomore k doseganju želenih rezultatov?

Res je. Oblikovali smo celostni program hujšanja, ki poleg telovadbe, analize in prehrane in fizioterapevtskega spremljanja vključuje tudi psihoterapijo. In ravno terapija ima pri hujšanju v tem programu zelo pomembno, celo ključno vlogo. Na odvečno težo namreč v terapiji gledamo kot na simptom in ne kot na problem, saj je namreč pogosto odraz globljih težav kot samo premalo gibanja in preveč ali nepravilne prehrane. Zato nas, če jo pogledamo iz pravega kota, usmeri k vrsti vzorcev ravnanja, mehanizmov soočanja, prepričanj in tudi dogodkov v posameznikovem življenju, ki so prispevali k temu, da se je posameznik začel rediti. Ko enkrat s klientom pridemo do teh vsebin, ko jih pri klientu torej ozavestimo, je pol dela že narejenega. Nato sledi drugi del, in sicer da jih v terapiji zamenjamo z bolj zdravimi oz. jih preoblikujemo tako, da klienta podpirajo v njegovem življenju, namesto da ga še naprej sabotirajo. In po navadi je po takem procesu izguba kilogramov zgolj prijeten stranski učinek.

Dejstvo je, da je marsikatera ženska že hujšala z različnimi preparati, pa ni dosegla želenega. Kje je torej težava?

Če bi bila enačba za hujšanje tako preprosta, kot je manj jej in več se gibaj, se s to temo ne bi toliko ukvarjali, kot se, in tudi na njen račun ne bi služila razna podjetja, ki obljubljajo čudežne rezultate v kratkem času. Dejstvo je, da je odvečna telesna teža seštevek več dejavnikov, in na neki način je odvečna teža samo vrh ledene gore – tisto, kar vidimo. Pod gladino pa je še cel kup tistega, česar ne vidimo: to so lahko slabe prehrambne navade, premalo gibanja, preveč ali nepravilna prehrana, premalo tekočine, premalo spanja in počitka, nenehna izpostavljenost stresu, morda slabi odnosi z bližnjimi, neizpolnjujoče delovno okolje ali napačna izbira poklica, slabo razviti mehanizmi ravnanja s stresnimi situacijami, ki jih posameznik nadomešča s hrano, lahko tudi nepredelane travmatične izkušnje, slab odnos do sebe, slaba samopodoba in mnogo drugih sestavin tega problema ... S hitrimi rešitvami po navadi skušamo vplivati zgolj na vrh te ledene gore, ampak ker je povezan z vsem pod gladino, ne moremo biti zares uspešni, če se ne lotimo najprej tistega, kar je spodaj.

Lahko bi torej rekli, da gre fizično počutje z roko v roki s psihičnim, in če ni enega, ni drugega?

Drži. Fizično in psihično počutje sta veliko bolj povezana med seboj, kot si mislimo. Najprej s čisto preprostega vidika, da če imamo zdravo telo, ki ga oskrbujemo z vsemi potrebnimi hranili, stečejo tudi vsi fizični in posledično psihični procesi, ki so potrebni za naše dobro počutje. Ampak tudi s tega vidika, da se marsikatera nepredelana psihična napetost, kot sem že omenila, pogosto izrazi skozi fizično telo. Od tu tudi vse težave, ki jih zdravstvo označi kot težave in bolezni psihosomatskega izvora, lahko pa tudi odvečna teža. Zato je res pomembno, da skrbimo tako za svoje psihično kot tudi fizično zdravje, saj gresta z roko v roki.

Kako dolgo pa je navadno psihoterapevt v podporo taki osebi?

Ko govorimo o hujšanju ali kakršni koli drugi problematiki, je dolžina trajanja terapije odvisna od težav, ki so pri posamezniku v ozadju. Odvisno, koliko smo "poškodovani" in na katerih področjih. Nekateri, ki imajo zdrave temelje in gre bolj za "lepotne" popravke, potrebujejo samo nekaj obiskov terapevta in je to dovolj, da naredijo potrebne korake za spremembe. Kadar pa gre za posameznike, ki so med odraščanjem utrpeli hujše "poškodbe" oz. "poškodbe" svojih temeljev, taki potrebujejo več časa. Nekateri tudi več let, ker se morajo skozi odnos s terapevtom po navadi na novo naučiti, kako biti v zdravem odnosu s sabo in drugimi in se naučiti zaupati ljudem, saj po navadi njihove izkušnje iz preteklosti ne govorijo temu v prid. Potem pa sčasoma to izkušnjo iz odnosa s terapevtom prenesejo v svoj vsakdan. In tu se mi zdi res pomembno, da ljudje vedo, da terapevti vedno stremimo k temu, da klientom pomagamo v čim krajšem času, torej da smo v njihovem življenju prisotni samo toliko časa, kolikor je to zares potrebno. Ker smisel terapije ni, da človek na terapijo hodi vse življenje, ampak da se nauči v svojem življenju na začetku s pomočjo terapevta, potem pa sam premagovati ovire, nato pa se na terapijo vrača samo, kadar potrebuje malo pomoči ali nove usmeritve.

Kateri pa so najpogostejši vedenjski vzorci, ki pripomorejo h kopičenju odvečnih kilogramov?

Razlogi za kopičenje odvečnih kilogramov se od posameznika do posameznika razlikujejo. Če naštejem le nekaj najpogostejših, so izvir odvečnih kilogramov lahko: uporaba hrane kot nadomestek za pomanjkljivo izgrajene mehanizme soočanja s težavami. Pretirano poseganje po hrani kot poskus razrešitve pretekle, travmatične izkušnje. Pretirano hranjenje in posledično kopičenje odvečne teže kot "zaščita" pred morebitnimi vnovičnimi zlorabami ali celo kot znak zavračanja sebe (posebej pogosto se to zgodi v primeru spolnih zlorab). Neprimerni vzorci prehranjevanja kot posledica slabe samopodobe. Pretirana telesna teža kot posledica nerednega prehranjevanja, ki je pogosto znak slabe skrbi zase. Kilogrami pa se zelo pogosto kopičijo tudi kot posledica stresa, naj bo to stresno okolje v službi ali doma, pogosto pa je krivec tudi stres, ki ga ustvarjamo sami sebi, čeprav nismo v stresnih okoliščinah. Seveda pa je, ne glede na psihološke razloge, po navadi del problema skoraj vedno tudi premalo gibanja in neprimerna prehrana, zato je za uspeh na področju izgube kilogramov ključen ravno celostni pristop k temu problemu, torej tak, ki obravnava tako psihološki kot tudi fizični del problema.

Nobena skrivnost ni, da smo ženske čustveni jedci ... torej ko smo žalostne, slabe volje, depresivne itd., jemo. Kako ta vzorec prekiniti?

Če želimo prekiniti tovrstno povezavo (enak princip velja tudi za druge odvisnosti, od cigaret, alkohola, iger na srečo ...), moramo najprej ugotoviti, od kod ta vzorec vedenja izvira. En vir težave, ki se pogosto pojavlja v primerih "čustvenega" prehranjevanja, je povezan z načinom, kako so nas tolažili ali nagrajevali starši (npr. gremo na tortico, da ne boš žalostna, ali pa tako si bila pridna, da dobiš sladkarijo). Tako smo se, namesto da bi se naučili ravnati s svojimi čustvi, naučili posegati po hrani, kadar so nas preplavila čustva. Šele ko ugotovimo, kakšno funkcijo ima tovrstna navada v našem življenju, lahko začnemo graditi nove, bolj zdrave mehanizme ravnanja in z njimi postopoma nadomeščati stare. A ključnega pomena pri tem je, da to naredimo postopoma! Razumeti moramo, da je naša razvada, naj je še tako slaba, imela v našem življenju zelo pomembno vlogo, saj nas je po svoje ščitila pred "kolapsom" v za nas ogrožajočih okoliščinah. Zato bomo, če jo čez noč ukinemo, naenkrat popolnoma neopremljeni za spopadanje s težavami, saj stari vzorec ravnanja ni več dopuščen, novega pa še nismo vzpostavili. Zato se tudi pogosto dogaja, da se ljudje, ki se odločijo za ukinitev razvade, zelo hitro zatečejo nazaj k njim (razmere pa se pogosto poslabšajo) ali pa eno razvado zamenjajo z drugo (npr. cigarete za hrano, drogo za alkohol, hrano za kavo itd). Najlažje se zato tega problema lotimo s strokovno pomočjo, saj nam bo terapevt lahko pomagal prepoznati in ozavestiti vzorce in povezave (ki jih pogosto sam, brez pomoči drugih, težko zagledamo) in nas tudi varno peljal čez proces.