Jana Lavtižar je holistična psihoterapevtka, ki pri svojem delu nudi celostno podporo, saj poleg čustvenega upošteva tudi telesni in energijski vidik. Po izobrazbi je specializirana za zakonsko in družinsko terapijo, znanje pa je skozi leta dopolnjevala z dodatnimi pristopi, med njimi tudi z energijsko podporo oziroma bioenergijskim zdravljenjem.

V praksi največ dela s posamezniki in skupinami, predvsem z ženskami, ki predelujejo razhode, ločitve ali druge pomembne življenjske prelomnice. V zadnjem času se intenzivneje posveča tudi temam staranja, skrbi za starajoče se starše, odpiranju starih, nerešenih čustvenih ran in soočanju z izgubo.

Kaj vas je pripeljalo na terapevtsko pot?

Prepričana sem, da vsak, ki se poda v psihoterapevtsko delo, to najprej naredi zaradi sebe. Moj oče je bil težak alkoholik, a sem imela srečo, da je z mamino podporo našel dobrega terapevta in sta se rehabilitirala.

Tako sem že pri 19 letih spoznala, kako pomemben je dober terapevt – ne le po znanju, ampak tudi kot človek – in se z leti vse jasneje zavedala, da bi tudi jaz rada delala kaj podobnega. Pot me je počasi vodila do tega, znanje sem nabirala celo odraslo življenje, dokler nisem v letih 2005 do 2007 opravila specializacije.

Imam tudi veliko srečo, da sem precej učljiva, in iz vsake težke življenjske situacije sem se skušala kaj naučiti. Pred leti pa sem se tudi sama znašla v osebni stiski in si rekla: "To bom uporabila. Pomagala bom ženskam, ki se znajdejo v podobni situaciji, kot sem zdaj jaz." In to se je res zgodilo.

V obdobju perimenopavze in menopavze je veliko ločitev, veliko parov razpade. Zakaj?

Obdobje perimenopavze in menopavze je razmeroma dolgo in za mnoge zahtevno. V prehodu v srednja leta, pa tudi sicer je povsem normalno, da se partnerstva s časom spreminjajo. Če partnerja skozi celotno razmerje ne vlagata zavestno v odnos, obstaja precejšnja verjetnost, da bosta vsak rasla v svojo smer, se oddalila in se sčasoma podala vsak na svojo, ločeno pot.

Kajti ... danes, v 21. stoletju, gredo pari pogosteje in hitreje narazen kot pred 100 leti. Takrat bi stisnila zobe in ostala skupaj, danes pa imamo drugačne možnosti in tudi večjo zavest o pomenu zdravega razmerja.

Kakšna je razvojna naloga moškega in ženske v tem obdobju?

Razvojna naloga ženske je, da je zadovoljna, da razvija svojo samostojnost in zdravo samozavest tako znotraj odnosa kot zunaj njega. Če je v partnerstvu, mora biti to čustveno varen odnos.

Razvojna naloga moškega v tem obdobju pa je, da gradi dostojanstvo, se uči razumeti ženske in z njimi komunicirati, naj razvije senzibilnost, a naj hkrati ohrani moškost, moško energijo. Ko je moški mlad, gre v svet in v njem deluje, osvaja dosežke. Nekje okrog 40. leta pa je skrajni čas, da začne raziskovati tudi čustveni del svoje osebnosti. Če si pred tem zapira oči, ženska pogosto obupa nad odnosom.

To je torej čas velikih sprememb za oba?

Seveda. Ko si star 25, je tvoja energija drugačna kot pri 45. Osebnostno rastemo, telo pa se stara ne glede na to, kako zelo skrbimo zanj. Obenem so praviloma otroci že večji, marsikateri so v puberteti, kar prinese dodatne izzive. Ženske in moški imajo danes otroke pozneje, kar je dobro, saj so bolj zreli, a to pomeni, da se tudi izzivi starševstva zamikajo.

Pomemben del zgodbe so hormonske spremembe. Pri ženskah je menopavza pogosto hitra in izrazita, pri moških pa andropavza poteka postopoma, skozi desetletja v obliki upadanja testosterona. Ravno zato je toliko pomembneje, da moški razvije razumevanje do svoje partnerke – da svojih negotovosti glede staranja ne projicira nanjo.

Dobro je, če se oba partnerja zavedata, da vsak preživlja svoje izzive, in se vprašata, kako bi se lahko medsebojno podprla.

Kako pa si lahko partnerja v tem obdobju resnično pomagata?

Z majhnimi, konkretnimi dejanji. Z besedami moje učiteljice Katarine Kompan Erzar: Kako dati telo v odnos drugače kot v mladosti? Ni dovolj, da je telo v odnosu prisotno le pri spolnosti – pomembno je, da se vsak dan vključuje v odnos. Vprašajmo se, kaj vse spada k telesnemu delu ljubezni, kako lahko dam svoje telo v odnos, kako lahko pomagam?

Odgovori so enostavni. Ljubezen pomeni pomiti posodo, odnesti smeti, prepoznati, da je partnerica neprespana ... Vse to šteje in je zelo pomembno.

Rada se pošalim, da je najboljša predigra, če moški cel dan pomiva posodo. (smeh) Pomembno je, da razvije empatijo. Ne da reče: "Ah, saj ni tako hudo," ampak da vpraša: "Moraš biti pa res utrujena. Kaj lahko naredim, da se boš bolje počutila?"

Na drugi strani pa moramo ženske razumeti, da moški ne berejo misli. Tudi če so čuteči, niso jasnovidci – zato jim moramo povedati, kaj čutimo in potrebujemo. To je naša odgovornost.

Kako pomembna je pri tem komunikacija?

Ključno je, da se pogovarjamo, poslušamo in res slišimo – s srcem. Ljudje pogosto rečejo: "Imava težave s komunikacijo." A komunikacija ni le pogovor. Gre za poslušanje, za prisotnost, za sočutje. Dobri pari ne potrebujejo dolgih razprav – dovolj je kratek, srčen stik. Ko se čustveno povežemo, tudi spolnost lažje steče, čeprav se lahko tudi ta v tem obdobju spremeni.

Je spolnost v tem obdobju res tako drugačna?

Če je v odnosu čustveni prepad, se težave v spolnosti lahko zaostrijo. A če je odnos zdrav, se spremembe v spolnosti ne kažejo tako dramatično oziroma so problemi, ko/če nastanejo, rešijo veliko laže. Ne smeva pa pozabiti, da se mnoge ženske šele po menopavzi v spolnosti zares sprostijo – ni več skrbi zaradi morebitne zanositve, pa tudi svoje telo, potrebe in želje vse bolj poznamo. Pustimo se presenetiti – menopavza nam lahko odpre vrata v svet, o katerem se nam ni niti sanjalo, da ga bomo spoznale.

Naomi Wolf, avtorica knjige Vagina in raziskovalka ženskega doživljanja, ki se poglablja v povezave med telesom, psiho in identiteto, pravi, da se mora ženska za dober seks najprej počutiti varno. Strinjam se in dodajam še nekaj: prebrala sem, da ni dobrega partnerskega odnosa brez kakovostnega seksa. Ne gre za pogostost, temveč za to, kako zadovoljna sta oba z njim. Zadovoljstvo partnerjev v njunem spolnem življenju, kakršno koli že je, je večinoma zelo jasen kazalnik kakovosti odnosa.

Kdaj pa je pravi čas, da par začne vlagati v odnos? Kdaj naj se partnerja začneta pripravljati na spremembe?

Takoj. Idealno bi bilo, da bi se osnov zdravih odnosov učili že doma in v šoli, začenši z vrtcem. Nedopustno je, da s temi preprostimi, a ključnimi vsebinami ni seznanjen vsak posameznik; ta informiranost bi morala biti del človekovih pravic. Res si želim, da bi čim prej postale del izobraževanja. Sama sem se ogromno naučila na specializaciji ... praktičnih veščin, ki jih vsak lahko uporabi, in dobro bi bilo, če bi jih poznali tudi učitelji in jih predajali dalje.

Če se vrneva k parom – nikdar ni prepozno, a seveda je najboljše začeti takoj. Imam veliko srečo, da k meni prihajajo tudi zelo mladi pari, ki razumejo, da je psihoterapija investicija vase. Pridejo po znanje in veščine, ki jih lahko uporabijo takoj – in pogosto pridejo le za kratek čas, ker se v odnosu še niso nakopičila desetletja zamer.

Kdaj pa je, recimo, "skrajni čas", da par pride na terapijo?

Najlepše je delati s pari, ki pridejo zgodaj, ko se pojavijo prva nesoglasja. Takrat se še da hitro vzpostaviti nov, bolj zdrav način pogovora in partnerstva. A seveda večina pride, ko je že zelo težko, ko so poskusili vse drugo.

Zanimivo je, da pogosto pride najprej en partner, drugi pa pravi, da ne vidi nobene težave. A že to, da se na koncu le odloči in pride, je dobro znamenje.

In moja naloga terapevtke ni, da bi skušala partnerja siliti, naj ostaneta skupaj ali pa da naj gresta narazen – terapevtski proces je proces poslušanja, razumevanja, podpore. Včasih pari ugotovijo, da lahko ostanejo skupaj, včasih pa tudi, da se je bolje raziti. A pomembno je, da gresta vsak svojo pot s spoštovanjem, še posebej, če imata otroke. Zato je za tak par terapija pomembna podpora k lažjemu razhodu, kar je neprecenljiva investicija v prihodnost obeh.

In če partner noče priti – je smiselno, da pride vsaj eden?

Absolutno. Včasih eden najprej "testira teren" in nato pripelje še partnerja. Pogosto se zgodi, da drugi pride, ko začuti, da lahko tukaj najde varen, razbremenjujoč prostor. Zame je vsaka odločitev, da nekdo pride na terapijo, izjemno spoštovanja vredna. To ni kar tako, ni samoumevno, temveč je pogumno dejanje.

Kdo je po vaših izkušnjah bolj pogumen – moški ali ženske? Kdo pogosteje pride na terapijo?

Večinoma pridejo ženske. Čeprav tudi moški niso redki, se pa zdi, da smo ženske bolj naravno naravnane na odnose – bolj nas zanimajo in več se ukvarjamo s čustvi. Tako smo pač narejene. Vsaj dokler imamo dovolj oksitocina – hormona povezovanja – na splošno bolj skrbimo za odnose, vlagamo v "domače ognjišče", se ogibamo konfliktom in iščemo harmonijo.

Ko pa pride menopavza, začne oksitocin močno upadati in ženska kar naenkrat ugotovi, da ji ni več tako zelo mar, kaj si kdo misli o njej. Manj jo skrbi, ali se bo komu zdela "težka" (in dodajte še druge pridevnike, za katere nas skuša družba prepričati, da se "pravi ženski" ne podajo). Postane bolj samozavestna, pogumnejša. Sicer še vedno skrbi za druge, a drugače, z večjo notranjo močjo. Mnoge ženske v zrelih letih mi rečejo: "Lažje sem šla v ločitev. Enostavno nisem več mogla tako naprej."

Pri moških pa je zanimivo, da se največ oksitocina izloča pri orgazmu. Ko se moški večkrat ljubi z isto žensko, jo začne doživljati kot "svojo", kot partnerko, tisto, s katero želi ostati. Narava je to res zanimivo uredila.

Seveda ni res, da moški nimajo čustev ali da so brezčutni – niso! Le izražajo jih drugače, a kot sem že rekla, besedno izražanje je ključno, če naj se odnos razvija. 

Je pa res, da terapija lahko pomaga, a par mora tudi sam nekaj narediti. Katere skupne dejavnosti bi priporočali za boljšo povezanost?

To je zelo odvisno od para. Nekateri pari so zelo funkcionalni, pa čeprav imajo zelo malo skupnih dejavnosti. Vsak ima svoje hobije in svoje prijatelje, a sta hkrati vseeno čustveno povezana, kar je čisto v redu.

Drugi radi vse počnejo skupaj – kuhajo, se ukvarjajo s športom, vrtnarijo ... Tudi to je super. Pomembno je, da se pogovorita in ugotovita, kaj jima je skupno, kaj jima ustreza, kako naj preživljata skupni čas. Da uskladita svojo temeljno potrebo po svobodi in bližini. 

Najpomembnejši pa se mi zdi pogovor.

Pogovor ter znati poslušati in slišati, torej?

Ja, pogovor in poslušanje. Ne na način "ja, ja, poslušam", medtem ko brskaš po  telefonu. Ampak poslušanje, ko oba začutita pristen stik. Najbližja človeka sva si – in če se ne bova poslušala midva, kdo pa naju bo?

Torej, ključni so pogovor, podpora in vzajemno spoštovanje. Znati moramo naglas povedati: "Ponosen sem nate, ker si naredila to in to." Nič v partnerstvu ni samoumevno in nikdar ga ne smemo jemati za samoumevno, sicer bomo prej ali slej doživeli veliko razočaranje. Odnos je kot roža – če je ne zalivaš, oveni. Zveni kot kliše – ker je res!

In še nekaj – v zdravem odnosu ni prostora za ljubosumje in posesivnost. Zdrava svoboda je zelo pomembna.

Ljubosumje ni ljubezen, je posesivnost. A vseeno ga povezujemo z ljubeznijo, partnerstvom. Kako se rešiti iz objema ljubosumja?

Naj opišem zgodbo para, ki je zaradi bolestnega, nerazumnega, neupravičenega ljubosumja pri meni poiskal pomoč.

Lepo usklajen par in oba krasna človeka. Bila sta si naklonjena, spoštovala sta se in se privlačila. Gospod se je svojega iracionalnega ljubosumja zavedal. Skupaj smo segli globlje – v otroštvo, v korenine tega občutka. Če v otroštvu ni bil nihče zares "tvoj", se lahko v odraslosti pojavi občutek, da moraš nekoga imeti samo zase.

Terapevtski proces jima je pomagal, in ko sem ju čez čas srečala čisto po naključju, sta mi nasmejana povedala, da jima gre dobro. Težko z besedami opišem, kako sem bila vesela.

Toliko bolj zato, ker se ljudje ne vračajo k meni, da bi mi povedali, koliko bolje jim je. Zato sem neznansko hvaležna, kadar naključje poskrbi, da srečam osebo, s katero sva sodelovali v terapevtskem procesu, in slišim kaj lepega. 

Se ljubosumje lahko okrepi tudi v menopavzi?

Včasih se pojavi, ko se partnerja začneta oddaljevati. Partner morda začne več hoditi ven, se vpiše v krožek, poišče nove hobije, družbo. In drugega zagrabi strah – kaj pa, če to pomeni, da odhaja?

To ni nujno ljubosumje zaradi konkretnega dogodka, ampak zaradi strahu pred izgubo. In o tem je treba spregovoriti. Reči: "Strah me je, kadar se imaš tako lepo brez mene, ker se bojim, da boš odšel/odšla. Imam razlog za skrb?" In biti dovolj pogumen, da slišiš odgovor.

Gre morda tudi za vprašanje samopodobe? Nekatere ženske v tem obdobju izgubijo samozavest, ker se njihovo telo spreminja. Kako se soočiti s tem?

Zelo umestno vprašanje. To je v kulturi večne mladosti težko. Ampak – spremembe pridejo, to je naraven proces. Pridejo gube, kilogrami ... Ampak tudi manekenke s čudovitim telesom dobijo uvelo kožo. Očitno obstaja ogromno moških, ki znajo ceniti žensko onkraj kilogramov in gub, in tudi žensk, ki znajo videti onkraj zgolj telesne podobe pri moških. Sicer ne bi bilo ljubečih parov od srednjih let naprej!

Če pa je bila ženska vzgojena v okolju, kjer je bila zunanjost pretirano pomembna, jo čaka veliko dela na sebi. Pričeti je treba z vprašanjem: Koliko sem vredna kot človek? Koliko sem vredna kot ženska? Tukaj verjamem v zakon privlačnosti – ne privlačimo tega, kar si želimo, ampak to, kar čutimo. In če čutimo, da smo vredne, bomo privabile tudi take ljudi. Tako nas bo čutil tudi partner.

Znanka je pred nedavnim tožila, da se je zredila. A nekega dne ji je partner dejal: "Še nikdar nisi bila tako seksi."

Da, verjamem in verjamem tudi, da jo je presenetilo. A moškemu, ki nam je najbližje, moramo verjeti, ko nam podari kompliment. Delati moramo na tem ... Ne le zase, ampak tudi za druge ženske, za hčerke, za sinove. Ker z zgledom učimo.

Sliši se, kot da je največ, kar lahko naredimo, da poskrbimo zase.

Tako je. Po mojem mnenju je največja dolžnost matere, da zdravo poskrbi zase, da je splošno gledano zadovoljna. (Mimogrede, po vélikem psihologu Winnicottu, ki je dal ogromen prispevek k razumevanju najzgodnejšega odnosa med otrokom in materjo, zadošča, če je mama "dovolj dobra".) Otrok namreč od prvega dne opazuje, kako se mama sooča z življenjem. Če se mama počuti in živi kot žrtev, bo to odnesel s sabo v odraslost, ko se bo vzorec tako ali drugače ponovil v njegovem življenju. Če pa zna mama postaviti meje, reči tudi "ne", poskrbeti za svoje zdravje in veselje, je to najboljši zgled.

Kako pa si ženske med sabo lahko pomagamo?

Z medsebojno podporo in spodbudo. Med mojimi prijateljicami in znankami je veliko precej mlajših. Vedno jim realno in brez olepševanja povem: "Tri leta nisem mogla spat, bilo je naporno in grozno. Ampak veš kaj? Zdaj je super!"

Rada se šalim, ker verjamem, da humor zdravi. Seveda naj bo prijazen, ne žaljiv in zbadljiv. In – izbirajmo si dobre prijateljice. Ne tiste, ki nas izčrpavajo. Obstaja beseda "ne", obstaja možnost prekinitve stika. Če z nekom ne moreš rasti in se medsebojno podpirati, potem to ni oseba, s katero si lahko v pristnem stiku.

Lep zaključek pogovora – življenje se spreminja, menopavza mine, ostanemo pa mi. Kaj bi sporočili mlajšim ženskam, ki jih vse to čaka?

Menopavza je čas, ko telo "izstavi račun" za vse, kar ni bilo prej dobro preboleto, predelano, počito. Če ženska dolgo ni slišala svojega telesa, ga ignorirala, potiskala simptome stran, lahko zdaj pride do krize – fizične ali psihične.

Delo na sebi je pomembno v vseh življenjskih obdobjih. Da si lahko ustvarimo življenje po svoji meri.

In nikdar ni prepozno. 80-letni mož ene moje prijateljice pravi: "Nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše." Govori iz lastnih izkušenj in ima prav.

Menopavza ni konec – je prehod. Če imamo dobre temelje – čustveno higieno, stik s sabo, podporne odnose – bomo spremembe znale sprejeti in z njimi veliko lažje in naravno rasle.