Ali zares znamo praznovati? Ali med prazniki uživamo zaradi vzdušja ali le 'otepamo' z nakupovalnimi vrečkami in čustva do bližnjih izkazujemo zgolj z lepo zavitimi darili? Bistvo vseh praznovanj je, da se notranje umirimo in si vzamemo čas za vse, ki so nam dragi. To je tisto, kar resnično šteje: bližina, povezanost, ljubezen in prijateljstvo. Otroci naša prepričanja in vedenja o praznovanju avtomatično prevzamejo in jih prenašajo dalje. V zadnjih letih so se naučili, da je v pismih dobrim možem povsem upravičeno napisati veliko, več in še več želja, saj je december ravno pravi čas, ko se lahko vse izpolnijo.

Z Miklavžem, Božičkom in dedkom Mrazom se srečajo v vsaki trgovini, vrtcu, šoli, potem pa jih ti obiščejo še doma, pri sorodnikih in prijateljih. Reki obdarovanja ni videti konca. Otroci lahko tekajo sem ter tja in pobirajo darila. V začetku priprav na praznike so še pod vtisom pričakovanj, v njihovih očeh je videti radovednost in radost. A ko je vsega preveč, pričakovanje postane naveličanost in želja, da se vse čim prej konča.

Kje se skriva ključ do rešitev? Pomembna je priprava na praznovanje, v katero otroke vključimo. Skupaj pospravljajmo, izdelujmo okraske, pecimo pecivo, okrasimo smrečico, izdelajmo in napišimo voščilnice in pripravimo drobna darilca, ki naj jih otroci sami naredijo za presenečenja. Šele to nam da vedeti, da se nekaj pripravlja, nekaj spreminja in ko to počnemo skupaj, nas osrečuje.

Priprave so ravno tako bistvo doživetij pri otrocih. Če bo otrok pri njih sodeloval, se mu bo za vedno vtisnilo v podzavest in tako se bo počasi naučil razlikovati, kaj je pri praznovanjih vredno ceniti in kaj hitro pozabiti. Naj se otroci dobrih mož in daril spominjajo po pravljičnem razpoloženju, ki ga pripravimo skupaj z njimi.