Žena preroka Mohameda naj bi bila uspešna poslovna ženska

Pri raziskovanju zgodovine in korenin šeriatskega prava, hitro postane jasno, da se je islam že od nekdaj zavzemal za pravice žensk. Če spregledamo dejstvo, da je v številnih pretežno islamskih družbah ločitev še vedno tabu tema, je islam že pred 1400 leti ženskam omogočal, da so se ločile, če jih je mož zlorabljal, prav tako jim je pripadalo tudi premoženje. Žena preroka Mohameda Khadija naj bi bila celo uspešna poslovna ženska in kot taka naj bi veljala za model popolne predstavnice nežnejšega spola, kar z zatiranjem in podrejanjem resnično nima prav nobene povezave. Faegheh Shirazi, avtorica številnih knjig o islamu pravi, da naj bi bila tudi določila o zakrivanju muslimank bolj mit kot del zgodovine, saj naj bi se ženske zakrivale že davno pred uveljavitvijo islama, kar naj bi dokazovala asirska pravna besedila iz 13. stoletja pred našim štetjem.

Prvi in najbolj očitni razlog, zakaj številne nemuslimanske družbe na ženske predstavnice te vere gledajo kot na neenakopravne članice družbe je verjetno viden že na daleč: njihovo pokrivalo. Poleg pričevanj nekaterih pogumnih muslimank o njihovem trpljenju zaradi moške nadvlade je to najbrž najočitnejši vzrok za tovrstne predsodke, a tudi tu naj bi po mnenju neodvisnih strokovnjakov s področja religij obstajale velike razlike med državami. Za mnoge muslimanke je nošenje burke, nikaba ali hidžaba pravi blagoslov, nekaj, na kar so še posebej ponosne. Te ženske nikakor ne želijo milosti, sumničavih pogledov na ulici ali govoric, da jih je v nošenje tančice prisilil oče ali mož oziroma da je to znak, kako so popolnoma podrejene moškim v družini. Želijo si le svobodno odločati o svoji pripadnosti in življenju.

Kot v živalskem vrtu

Veliko muslimank pravi, da je ženska dragulj in ker dragocenosti ljudje običajno skrivamo pred očmi širše javnosti, jim je v ponos, da se pokrijejo in s tem svojo lepoto prihranijo le za tiste, ki so je resnično vredni. A prav zaradi za mnoge spornega verskega profiliranja nekaterih zahodnih narodov je pokritim muslimankam v teh državah lahko zelo težko. Nekatere pravijo, da ljudje v trgovinah, bankah in drugih javnih prostorih nanje gledajo kot na teroristke, spet druge so presenečene nad miloščino in vizitkami za varne hiše, ki jim jih ponujajo na ulici, češ da naj se rešijo suženjstva svojih moških. Vse to lahko te uboge ženske zelo izčrpa. »Včasih se počutim, kot da sem žival v živalskem vrtu: zaklenjena v kletko, okrog katere kar mrgoli predsodkov in sodb ljudi, ki ne vedo ničesar o moji kulturi,« pravi ena izmed v Franciji živečih muslimank.

Nekatere ženske pravijo, da se nočejo pokriti, saj se počutijo, kot da so zaprte v kletki, spet drugim to predstavlja osebno svobodo. Nekatere se pokrite počutijo zapostavljene, spet druge so prepričane, da jim je ruta dala pravo vrednost, saj naj bi jih moški tako cenili zaradi razuma, ne zaradi telesnega poželenja. »Že v času rimskega in bizantinskega cesarstva je tančica veljala za simbol prestiža in pomembnosti, šele v 12. stoletju pa so jo omejili samo na muslimanke, da bi jih na ta način izključili iz javnega življenja,« pravi pisateljica Shirazijeva. Tudi danes so mnenja o nošenju burke, nikaba ali hidžaba precej deljena: nekateri zakrivanju močno nasprotujejo, spet drugi so prepričani, da gre za osebno pravico vsake ženske. Kakšna pa je pravzaprav razlika med burko, nikabom in hidžabom?

Burka

Burka je najbolj kontroverzno med islamskimi oblačili, saj pokriva celoten obraz in telo. Nepokriti sta samo dve špranji (mreži), skozi kateri lahko ženska gleda. Tradicionalna burka je sestavljena iz dolgega lahkega blaga, ki je nabrano okrog obroča, ki se prilega vrhu glave ali šala, ki pokriva celoten obraz – razen oči. Ta vrsta tančice ima tako kulturološko kot tudi versko ozadje. Običajno jo ženske v javnosti nosijo oblečena čez dnevna oblačila in jo slečejo, ko se vrnejo v zavetje doma, saj jih brez nje lahko vidjo samo mož, oče, bratje, strici, sinovi ali vnuki.

Nikab je ruta, ki pokriva celoten obraz, razen pasu od sredine čela do sredine nosu. Številne ženske jih nosijo v kombinaciji z ločeno tančico za čez oči. Običajno se nosi skupaj z naglavno ruto. Nikab je najbolj razširjena vrsta tančice v arabskih državah Perzijskega zaliva, prav tako pa jo nosi tudi veliko pakistanskih muslimank. Nekateri viri trdijo, da je bil nikab prvotno del ženskega oblačila v višjih razredih Bizantinskega cesarstva in ga je islamska kultura prevzela v času arabskega osvajanja Bližnjega vzhoda.

Hidžab

Hidžab je šal, ki pokriva glavo in vrat, obraz pa pušča odprt. V arabščini ta beseda pomeni zaveso oziroma pokrivalo. Hidžab se prav tako imenuje tudi zahteva po skromnih oblačilih, ki naj bi jo narekovala islamska sveta knjiga Koran in življenje preroka Mohameda, ki je simbol tega, da naj bi tako moški kot ženske nosili skromna oblačila in bili kar se da pošteni ter pridni.

Čador

Čador je zunanje oblačilo muslimanskih žensk, ki je videti kot odprt plašč oziroma pregrinjalo. Gre za dolgo blago v obliki polkroga, ki se odpira s sprednje strani in ga ženske enostavno oblečejo preko glave.