Tudi vodilni psihiatri priznavajo, da so nekateri otroci slabi že od rojstva, da so na nek način “strupeni,“ vendar da jih ne zastruplja okolje, v katerem živijo, temveč je ta strup v njih. Ne znajo si pomagati. “Vedno bodo otroci, ki jih je veliko težje vzgajati kot ostale. Čeprav nerada otroke označim za slabe, menim, da se nekateri otroci rodijo z veliko manj dovzetnosti na zunanje vplive. Psihologi priznavajo, da pri dojenčkih že od rojstva obstajajo značajske razlike,“ pravi vodilna britanska otroška psihologinja dr. Pat Spungin. "Argument nege proti naravi bo vedno prisoten, vendar iz lastnih izkušenj vem, da obstajajo otroci, ki se že rodijo z manj sočutja in razumevanja do ljudi in ki jih veliko manj skrbijo posledice njihovih dejanj in kako ta vplivajo na druge ljudi,“ dodaja.

Niso krivi starši

Eden vodilnih med otroškimi psihiatri, dr. Theodore Shapiro, pravi, da je doba, ko so mislili, da ni slabih otrok, so le slabi starši, za nami. “Vprašajte kateregakoli psihiatra. Večina je sedaj prepričanih, da je ta bolezen običajno v otroku. Odziv družine jo lahko poslabša, vendar je ne more ustvariti.“ Z njim se strinjata tudi 55-letni Doug in 49-letna Sandra Douglas iz Middlesexa, skrbna starša deset let starih dvojčkov Georgea in Nicole, ki se po najboljših močeh trudita, da bi svojima otrokoma omogočila najboljše možno življenje. Na vrtu imajo bazen, hodijo na počitnice v tujino, ne manjka jima novih oblačil in darilc, vseeno pa sta življenje svojih staršev spremenila v pekel.

“Morda je napaka to, da sva jima dala preveč. Sedaj sta že veliko bolje, ko sta bila mlajša, pa sva bila pogosto prekrita z modricami,“ razlaga Doug. “Kričala sta, preklinjala, brcala in v naju metala stvari. Bila sva skoraj na koncu z živci.“ Ker sta dvojčka, sta proti staršema združila moči. “Nikoli nisva nanju položila roke ali povzdignila glasu nad njima. Oba sva odraščala v revnih, a ljubečih domovih in otrokoma sva materialno želela omogočiti vse, kar midva nisva imela.“

Dvojčka sta začela govoriti svoj zasebni jezik in se znašati nad staršema. “Poznala sta tudi svoje pravice. Če sem ju poskušal ošteti, sta rekla, da bosta poklicala številko za pomoč zlorabljenim otrokom. Nisva vedela, kaj storiti.“ Še huje je bilo, saj sta se izven doma oba vedla lepo. “Sta bistra in dobra športnika. Zlahka se učita. Včasih čutim, kot da ju ne poznam. Ne vem niti, o čem razmišljata. V šoli sta popolna, nato pa prideta domov in začnejo se težave.“ Vseeno Doug pravi, da se položaj izboljšuje in tudi pogosteje jima postavita meje.

Vpliv staršev omejen

“Vsi otroci ne bodo postali dobri – niti prijazni in ljubeči. In za to ni nujno kriva napačna vzgoja ali življenje v pomanjkanju. To je zato, ker so vsakodnevne značajske lastnosti, kot vse človeško vedenje, globoko vkoreninjene,“ razlaga dr. Richard Friedman. Genskih komponent ne more popolnoma izoblikovati najboljše okolje, kaj šele najboljši psihoterapevti. “V vsakem primeru imajo starši le omejeno moč vpliva na otroke. Zato ne bi smeli tako hitro pomisliti, da so vsega krivi sami – ne glede na to, ali njihov otrok odraste v dobrega ali slabega človeka.“