Kaznoval se je z odrekanjem hrane

Kot najstnik je bil Ian bister deček, uspešen v šoli in na športnem področju. Njegovo življenje se je obrnilo na glavo, ko je bil star 15 let – takrat je namreč umrla njegova babica Doris. ''To je bilo moje prvo srečanje s smrtjo in zame je bilo to pogubno. Od takrat si preprosto nisem več dovolil, da bi užival življenje.“ Našel je svojevrsten način, da se je spopadal z bolečino, in sicer tako, da si je povzročal trpljenje s kaznovanjem. Kaznoval pa se je tako, da si je odrekal hrano. ''Začel sem jesti zelo majhne količine hrane, izpuščati zajtrk, za kosilo sem si privoščil jabolko, za večerjo solato. Ko me je napadla lakota, sem stisnil zobe in se boril proti bolečini. Poleg tega da sem drastično omejil vnos kalorij, sem ob tem redno telovadil.“

Oblačila so le še visela z njega

Teden za tednom je njegova teža upadala. ''Ko sem videl, kako oblačila visijo z mene in jih zadržujejo le še kolki, sem vedel, da je moje trpljenje učinkovito. Začel sem zahajati v trgovino z otroškimi oblačili.“ Njegova starša sta seveda opazila, da se z njim nekaj dogaja. Spodbudila sta da, da je obiskal zdravnika, a je to storil samo enkrat.

Obseden z lakoto

Pri osemnajstih letih s je vpisal na univerzo, a je zdržal le nekaj tednov, zato se je vrnil domov. Našel si je službo in svoje stanovanje. To ni dobro vplivalo nanj, saj je postal nedružaben, skrival se je za štirimi stenami. V zgodnjih dvajsetih letih se je prehranjeval le še s sadjem, naravnimi sokovi in vodo, takrat je njegova teža padla že pod 40 kilogramov. ''Sovražil sem svojo podobo v ogledalu, toda anoreksija je postala moj vsakdanjik. Redko sem stopil na tehtnico, obseden sem bil z občutkom, ki mi ga je dajala lakota. Telesna bolečina je postala moj način življenja.“

Ni zmogel spremembe

Njegova bolezen je močno prizadela njegove starše. ''Moja mama je jokala vsakič, ko me je videla, bolelo me je, ko sem videl tako trpeti. Obljubljal sem ji, da bom spremenil svoj način življenja, a ni šlo.“ Na dan je pojedel dodaten kreker in nekaj žlic nizkokaloričnega jogurta. ''Zame je bila to velika sprememba, ki pa se ni čisto nič poznala na moji teži. Poznal sem kalorično vrednost vsake jedi in strogo pazil, da nisem zaužil ničesar z veliko kalorijami, zato sem bil kmalu spet na stari poti.“

Izstradal se je na 31 kilogramov

Čeprav je bil v vse slabšem telesnem in duševnem stanju, se je upiral temu, da bi poiskal strokovno pomoč. Z nikomer ni želel govoriti o svoji motnji. Tudi še v svojih tridesetih letih je nadaljeval s stradanjem, vsak dan je pretekel tri kilometre. Da je lažje prenašal bolečino, se je popolnoma predal delu, med tednom je delal v pisarni, ob koncih tedna pa v nakupovalnem centru. Takrat je dosegel težo 31 kilogramov in leta 2008, ko je bil star 37 let, njegovo telo ni zmoglo več. Moral je v bolnišnico zaradi hude pljučnice in sesedenega pljučnega krila.

Prelomni trenutek

Medtem ko je bil v bolnišnici, je prišlo do epidemije virusa, ki povzroča trebušno gripo. Ian je moral zaradi preventivnih razlogov v izolacijo. Ta izkušnja je bila zanj zastrašujoča. ''Imel sem transfuzije krvi, opazoval sem kri, kako prihaja v mojo veno, in si predstavljal, da bom umrl.“ In prav takrat, je prepričan Ian, se je v njem nekaj spremenilo. ''Kot bi se lučka v meni prižgala. Nastopil je čas, da si dam najmočnejšo brco, kar sem jih kdaj doživel.“ Sam sebi je obljubil, da se bo poboljšal in osrečil svoje starše.

Pot do okrevanja

Svoje namene je začel takoj uresničevati, v bolnišnici je zaužil tri obroke na dan, poleg tega jih je dopolnjeval z visokokaloričnimi napitki. To je bil zanj velik preobrat, saj je stradal celih dvajset let. Tudi ko je prišel iz bolnišnice, je nadaljeval s svojim novim načinom življenja. Teden za tednom je pridobival na teži. Najtežji del njegovega okrevanja je bil priznati drugim, da je imel težave. ''Zame je bilo zelo pomembno, da sem spregovoril o svoji anoreksiji. Soočil sem se s svojimi demoni ter priznal svoje napake. Na moje veliko presenečenje sem dobil izredno podporo s strani svojih znancev, prijateljev pa tudi popolnih neznancev.“

Lastne demone je mogoče premagati

''Osupnilo me je, koliko ljudi je opazilo moje stanje, ko so me videli med mojimi vsakdanjimi teki. Čudili so se, kako preživim.“ Tri leta pozneje je Ian dosegel zdravo težo 60 kilogramov. Njegova pot do zdravega življenja ni bila enostavna. V dobrodelne namene je začel teči maraton, do sedaj je pretekel že dva – v Londonu in Parizu. ''Rad bi se oddolžil svojim staršem in družbi, ker sem zapravil 20 let svojega življenja. Počutim se krivega. Šele zdaj se zavedam, koliko je vredno življenje. Srečen sem, da sem preživel anoreksijo.“ S svojo zgodbo bi rad pomagal vsem, ki so se znašli v neizhodnem labirintu, v kakršnem je bil sam. ''Dolgo sem bil prepričan, da sem v brezupni situaciji, a sem živ dokaz, da lahko vsakdo premaga svoje demone.“