Za Aksinjo Kermauner se zdi, da brez premora dela in ustvarja. Poleg tega, da je mama štirih hčera, zaposlena kot profesorica slovenščine in likovnega pouka na Zavodu za slepo in slabovidno mladino, je plodovita avtorica številnih knjižnih del za otroke, mladino in odrasle. Pisateljsko ustvarjalnost je razvejala na področju domala vseh umetniških praks – likovno, gledališče, lutke, dramska in scenaristična besedila, glasba, potopisi, poleg tega je napisala več strokovnih člankov o slepoti in slabovidnosti.

Vaše ustvarjanje je izredno razvejano, a vedno tesno povezano s pisanjem. Kaj vas je pritegnilo k literaturi?

Moja izjemna starša, oba poleg drugega tudi pisatelja (Alenka Goljevšček in Taras Kermauner, op. av.), sta me vzgajala s pesmimi, zgodbami in romani, mi kot otroku na primer brala Strnišo in Zajca. V mladosti sem dobesedno dihala literaturo – vsa hiša je bila polna knjig, k nam so na obiske hodili znani slovenski pisatelji, ves čas se je vse vrtelo okrog umetnosti. Iz očetove delovne sobe se je dan in noč slišalo udarjanje po pisalnem stroju … kako ne bi tudi jaz pisala?

Začeli ste s poezijo, nato pa ste se izdali več del za otroke, mladino in odrasle. Ali že pred nastankom posameznega dela veste, katero publiko boste nagovarjali?

Moja dela – razen res specifičnih – so navadno namenjena več plastem bralcev, npr. Berenikine kodre in Orionov meč z veseljem berejo tudi odrasli. Zdi se mi nasilna redukcija, da bi se morala opredeliti le za eno starostno stopnjo. Saj tudi jaz kot odrasla z velikim veseljem berem otroške in mladinske romane, medvedka Puja pa znam skoraj na pamet (ravno prejšnji teden smo ob njem uživali z mojimi učenci). Seveda je treba za mlajše pisati bolj onomatopoetsko, konkretneje, s preprostejšim besednjakom, vendar jih nikakor ne smemo podcenjevati, češ, saj tega tako ali tako ne bodo razumeli, in poenostavljati do skrajnih meja. Vse bralce jemljem izjemno resno, četudi pišem humorno obarvano knjigo! Takoj namreč začutijo, da nisi pri stvari. Pisanje je pravzaprav zelo odgovorna reč – veliko škode lahko narediš.

Kako je potekala predelava romana v odrsko nanizanko? Odkod pobuda za to nenavadno drugačnost?

Vedno sem za kakšne malo »odpuljene« ideje, za nove, sveže stvari … Prijateljica Silvija Jovanović je igralka v Šentjakobskem gledališču, druga prijateljica Jana Kolarič je režiserka, Silvija je dala idejo, napisala sem scenarij – in začelo se je! Dekleta smo se ob trdem delu izjemno zabavala, nove domislice so se kar kresale. Nastala so tri nadaljevanja, načrtujemo jih pa še nekaj. Nadaljevanka ni zastavljena na prvo žogo, zato se morda ne igra toliko, kot bi se lahko. Domišljamo si, da ima tudi globljo plast.

Mediji danes v veliki meri zahtevajo prilagajanje 'potrošnikom'. Kako povpraševanje bralskega trga vpliva na pisca in njegovo ustvarjanje?

K sreči ne živim od pisanja, po poklicu sem profesorica z redno službo, zatorej se mi ni treba uklanjati komercialnim zahtevam in lahko kakšno Hiacinto Novak napišem tudi za lastno dušo in zabavo. Seveda pa nam mediji kljub vsej pozornosti in kritičnosti krojijo okus, temu se skoraj ne da izogniti. Trdim pa, da je lahko tudi obratno – mi kot pisatelji vzgajamo svoje »potrošnike« in jim s tem tudi sugeriramo, kaj je dobro in kaj je slabo.

Po diplomi na Pedagoški akademiji ste poučevali na kar nekaj šolah, a zaposlitev na Zavodu za slepe in slabovidne vam je prinesla velik preobrat. Kako se je zgodila ta čarovnija?

Preobrat je pravzaprav prineslo poučevanje na Zavodu za usposabljanje invalidne mladine Kamnik, kjer sem »po naključju« nadomeščala slavistko dve leti prej, preden sem prišla na Zavod za slepe. Po »krotilničnih izkušnjah« v redni osnovni šoli sem začutila, da je delo z invalidi moj poklic, torej to, za kar sem poklicana. Vso energijo, ki sem jo vložila v poučevanje, sem dobila dvakratno nazaj; zares jih je zanimalo! In čez nekaj časa so na Zavodu za slepo in slabovidno mladino iskali ravno učiteljico slovenščine in likovnega pouka, smer, iz katere sem diplomirala in so jo zaradi premajhnega števila kandidatov po moji diplomi ukinili … Zato sem besedo naključje dala v narekovaje!

Aksinja Kermauner je tudi avtorica besedil, ki jih poje skupina slepih in slabovidnih Slepi potnik, s katero so posneli tudi videospot. Leta 2005 pa je prodrla v tujino s prvo slovensko avtorsko tipno slikanico za slepe Snežna roža, ki je bila razstavljena kot poseben dosežek za otroke s posebnimi potrebami pri Mednarodni zvezi za mladinsko književnost IBBY na sejmu otroške in mladinske literature v Bologni, razstava pa je potovala po vsem svetu.

Snežna roža je bila v tujini izredno lepo sprejeta in je doživela zasluženo pozornost, a zdi se, da smo doma glede tega nekoliko nespretni. Si zatiskamo oči pred hendikepiranostjo ali so razlogi drugje?

V tujini znajo ceniti trud za ljudi s posebnimi potrebami, pri nas pa je bilo to do nedavnega marginalno področje. Stvari se sicer spreminjajo na bolje, osveščenosti je vse več. Upamo, da bo določen premik prinesla tudi velika akcija z naslovom »Tipanka v vsako slovensko knjižnico«, ki jo vodim skupaj z založbo Miš. S častnim pokroviteljstvom nas je razveselila gospa Barbara Miklič Türk, ki je zelo odprta in empatična gospa. Podprli nas bodo tudi Lionisti, tako da se tudi na področju literature za slepe približujemo osveščenemu delu sveta.

Imate veliko družino in delo, ki verjetno zahteva popolno predanost. Kdaj si vzamete čas za pisanje in kako vam to sploh uspe?

Zgodbo najprej pišem v glavi. Tam raste in se koti, dokler ni že tako daleč, da mora ven, na papir oziroma na računalnik. Takrat postanem nemirna in »tečna«, kot pravi moja družina. Dobro vedo, da me je takrat zelo zdravo pustiti povsem pri miru. Skušam tako načrtovati, da se to dogaja med kakšnim dopustom. Najlaže pišem poleti, poletje je sploh moj najljubši čas, ob morju, s prenosnikom na kolenih. Včasih pa se navdih ne ozira na počitnice in je treba žrtvovati marsikatero noč. Vendar napornega užitka pri ustvarjanju ne bi zamenjala za nič na svetu!