Zaupanje in potrpežljivost

Odkar ne vidi, se je moral Alen marsičesa naučiti, poudarja pa dve stvari, ki se mu zdita ključni, kadar ne vidiš – zaupanje in potrpežljivost. Pri treningu plavanja, pravi, je pomen zaupanja očiten, saj mora na primer pri skoku v vodo na glavo popolnoma zaupati trenerju, ki mu pove, kje je bazen in da je v njem voda. Potrpežljivost je zanj zelo velika preizkušnja, saj je bil vajen imeti vse pod nadzorom in je stvari najraje urejal sam. ''Prej sem se zelo hitro obrnil in umaknil, ko sem se znašel v neki situaciji, ki mi ni bila po godu. Sedaj pa tega enostavno ni več. Ne morem se kar odločiti, da grem teči. Počakati moram na spremstvo. V trenutku se zavem, da ne morem kar iti. Treba je biti potrpežljiv in počakati.'' Ključna je dobra organizacija in stvari načrtovati vnaprej.

Treba je odreagirati

Alena njegova slepota ni spravila na kolena. ''Morda se čudno sliši, a nisem imel težav s tem, ni me bilo strah. Sicer pa še vedno mislim, da to ni neko dokončno stanje. Prepričan sem, da bom še videl.'' Pravi, da se obrazov najbližjih še vedno zelo dobro spominja. ''Ko sem oslepel, je bil to za moje najdražje velik šok. In moji najbližji, moja družina in dekle Karin so bili ključni pri mojem okrevanju in vračanju h kolikor toliko normalnemu življenju. Brez njih ne bi zmogel.'' Hkrati pa poudarja, da je za vsakogar, ki se znajde v situaciji, v kakršni se je sam, ključno, da nanjo odreagira. ''Če bi potem kar čakal v kotu, da se kaj zgodi, ne bi bilo nič.'' Sprejel je dejstvo, da mu je življenje prineslo takšno preizkušnjo in se odločil, da iz nje izvleče največ, kar lahko. ''Nobena težava ni tako huda, da je ne bi mogli razrešiti in jo premagati.''

'Želim nekaj vrniti družbi'

''Pogosto se sprašujem, zakaj sem imel to tvorbo, po odstranitvi katere sem oslepel. Sprašujem se, kaj sem delal narobe, je bilo to na psihičnem nivoju ali fizičnem? A za zdaj nisem prišel do nobenega odgovora,'' pripoveduje Alen. Srečen je bil v stvareh, ki jih je počel. ''Morda gre za to, da z mojim prejšnjim načinom življenja ne bi ničesar vrnil družbi. S to mojo situacijo pa bom morda to dosegel.'' Sedaj se o Alenovi zgodbi snema dokumentarni film Hoja po vodi, ki spremlja njegovo napredovanje v plavanju in smučanju in bo predstavil potek njegove bolezni, soočanje z njenimi posledicami ter psihološkimi posledicami za Alena in njegove najbližje. Film nastaja v produkciji Janija Severja, režiser je Marko Bratuš. Film bo predstavljen na Festivalu slovenskega filma. ''Če bom s tem filmom eni sami osebi povrnil upanje, če bo nekdo ob moji zgodbi našel nov motiv za življenje, potem sem naredil svoje.'' Ob njegovi zgodbi le redkokdo ostane ravnodušen. ''Bil sem pojem zdravega življenja, nekako ponazarjal sem zdrav duh v zdravem telesu.'' Prav zato meni, da se njegova zgodba dotakne ljudi. ''Poleg tega ko se nekaj takega zgodi osebi, ki je vidna, ki je javno poznana, se vsakdo zave, da nihče ni imun, da se lahko vsakomur zgodi.''

Ne smeš se smiliti samemu sebi

Večina ne ve, kako naj se do nekoga, ki ne vidi, vede. ''Ko sem izgubil vid, sem čutil strah ljudi, ki so me obkrožali. Strah pri ljudeh je mogoče čutiti.'' Sicer pa od nikogar ne pričakuje, da bo vedel, kako naj se obnaša do njega. ''Pomembno je, kaj sam sporočam svoji okolici. Pomembno je, da se ne smiliš samemu sebi, s tem se tudi drugim ne boš. Jaz ljudem sporočam, da je z mano vse v redu. Rabim pa, da me nekdo nekam odpelje, da mi nekaj prinese. Ko želim spiti kozarec vode, je dovolj, da mi nekdo pove, kje na mizi je kozarec. Kadar nekaj rabim, to tudi povem.'' Sicer pa je veliko podporo dobil tudi v Društvu slepih in slabovidnih Ljubljane. ''Imajo prijazno ekipo, ki dejansko ve, kaj dela.''

Brez zanesljive ekipe ne gre

Kako pomembno je zaupanje svojim najbližjim, se Alen dobro zaveda. Tudi brez ekipe, ki ji popolnoma zaupa, danes ne bi mogel še naprej voditi svoje agencije. Poleg tega so za uspešno nadaljevanj dela ključna poznanstva in prijateljstva, ki jih je sklenil v letih, ko je delal tako doma kot v tujini. ''Kariero sem imel kot videč, modni svet me pozna, brez tega danes ne bi mogel početi tega, kar počnem.'' In z ekipo gre očitno v pravi smeri, saj so številni obrazi, ki sodelujejo z njegovo agencijo, postali prepoznavni v tujini. Dejaven pa je še na drugih področjih. Alen je bil že kot maneken in model sinonim zdravega življenja, danes pa se še toliko bolj zaveda pomena zdravega načina prehranjevanja. Zato tudi aktivno sodeluje s podjetjem, ki se ukvarja z distribucijo in proizvodnje ekološke prehrane.

Nogavice nekoliko težje izberem

Njegov vsakdan oziroma tiste rutinske zadeve, brez katerih ne mine dan, so postale že rutina. ''Vse je avtomatizirano. Na primer, čaj si skuham sam. 'Doma mora biti vse na svojem mestu, v glavi imam postavljen sistem, točno vem, kje so kozarci, ali pa na primer smeti. Kakor hitro se nekaj premakne, je to zame že kilometer stran. Potem preprosto ne vem, kje je.'' Oblači se večinoma sam. ''Večino stvari poznam že od prej, po dotiku vem, katere barve je neka majica. Če me boste videli v mestu nesimetrično oblečenega, boste vedeli, vam bo jasno, zakaj.'' Nekoliko večji problem je pri nogavicah, saj jih po dotiku bolj težko prepozna. ''Tako da ni nič nenavadnega, če me boste kdaj videli v belih nogavicah,'' še v smehu doda.

Poleg videoprispevka si lahko ogledate tudi že napovednik dokumentarnega filma Hoja po vodi, ki ga ustvarja Vest Produkcija.