Ves svet je protestiral

Uporniki, ki jim sama reče 'vojaška organizacija narko lordov', so želeli zajeto političarko zamenjati z drugimi v Kolumbiji zaprtimi uporniki. Betancourtovo, ki je bila znana po ostri kritiki levičarske gverile v državi, je kolumbijska vojska v spektakularni akciji rešila po več kot šestih letih ujetništva, za njeno izpustitev je na deset tisoče ljudi več let protestiralo po vsem svetu. Za njeno svobodo si je prizadeval tudi francoski predsednik Nicolas Sarkozy. Nedavno je Betancourtova od Kolumbije zahtevala 6,8 milijona dolarjev, da bi ji poplačali škodo zaradi let trpljenja. A je zahtevo umaknila, ko je v Kolumbiji prišlo do splošnega zgražanja.

Želeli so ji vzeti ime

Betancourtova je grozote šestletnega ujetništva opisala v knjigi Even Silence Has an End (Tudi tišina ima svoj konec), v kateri razkriva, da se je ob bolečini in ponižanju, tako psihičnem kot fizičnem, najbolj bala tega, da bi njeni ugrabitelji izbrisali še zadnje, kar ji je ostalo – njeno identiteto. Skušali so namreč 'izbrisati' njeno ime, ko so jo začeli imenovati s številko. Temu se je uprla in od svojih sojetnikov (leto po njeni ugrabitvi so zajeli še 13 Američanov) zahtevala, da jo nazivajo z njenim imenom in s tem vse ogrozila. ''Zame je bilo, kot bi mi odvzeli kisik,“ je povedala Betancourtova. ''So stvari, ki jih narediš, ker jih preprosto moraš. In ne moreš vedno razmišljati, kakšne bodo posledice. In včasih narediš kaj zelo neumnega zaradi tega.“

Strah pred izgubo razuma

Najtežja bitka, piše, je bila tista s samo seboj, da ne bi izgubila razuma. Tako je prihajalo do napetosti tudi med talci. S svojo sojetnico, Rojasovo, sta se pričkali okoli tega, katera je zavzela več prostora na vrvi za perilo, ali pa zaradi tega, katera je kriva zato, da so zaloge hrane hitro pošle. ''Ne moreš biti agresiven do nekoga, ki ima orožje. Lahko pa ste do tistega, ki je poleg vas in vas živcira že s svojo prisotnostjo.“

Trenirala za pobeg

Nekdanja kolumbijska senatorka je med ujetništvom, ko so minevali dnevi, meseci in leta, že obupala, da bo sploh kdaj prišla na prostost. Nekajkrat je poskusila pobegniti v džunglo in s tem tvegala, da umre zaradi nevarnosti v naravi ali pa pod streli upornikov, ki so jo besno iskali. Nekoč je poskusila pobegniti s pomočjo prenosne hladilne torbe, na kateri je poskušala odplavati stran. Za kazen so jo vklenili z verigo, večino časa je bila priklenjena na drevo. Na pobege se je pripravljala s treningom, saj se je zavedala, da v džungli sicer ne bi preživela. Delala je sklece, pila umazano vodo, vse dokler ni bila prepričana, da bo zmogla pobeg. Po neuspelih poskusih pa sta se leta 2008 v taborišče spustila dva FARCova helikopterja, gverilci so vodji kampa dejali, da bodo ujetnike preselili na drugo lokacijo. A v resnici je bila to kolumbijska vojska, ki je tako rešila talce.

Posiljena po poskusu pobega?

Knjiga se začne z opisom tretjega poskusa pobega, ko je splezala iz kletke, v kateri sta bili zaprti skupaj z Rojasovo. Ta pobeg je bil zanjo najhujša preizkušnja. ''Odločila sem se, da začnem s tem dogodkom, ker sem si mislila, če bom lahko pisala o tem, bom lahko napisala kar koli.“ Ker je bila vklenjena, ni mogla nikamor. In bila hudo kaznovana, kot zapiše, je enemu od paznikov dejala, da je bila 'brutalizirana', kar nekateri razumejo kot posilstvo. A sama tega ni nikoli potrdila. ''Nisem želela napisati čisto vsega. Nekaterih stvari ne poveš, preprosto zaradi spoštovanja svoje duše in zaradi spoštovanja do svojih otrok, matere in bralcev.“

Ogrožala jo je tudi bolezen

Pogosto so bile njeno edino ležišče plastične ponjave na tleh. Kadar koli je želela na stranišče, je morala dobiti dovoljenje. Potrebo je opravljala v ''grozljivi smrdeči luknji, ki je bila skopana v zemljo, ob tem pa se je še bojevala z roji žuželk.'' Med ujetništvom je zbolela za hepatitisom, zaradi katerega bi skoraj umrla.

Nekateri spomini so trajni

Betancourtova ni imela zapiskov, na katere bi se lahko zanesla, saj so ji v šestih letih ujetništva dali dva zvezka, v katera si je lahko zapisovala. A kljub temu so se ji nekatere stvari in nekateri datumi dobesedno vtisnili v spomin. Tako je na primer iz delčka časopisa, v katerega je bilo zavito zelje, razbrala, da je leto dni po njeni ugrabitvi umrl njen oče.

Je bila privilegirana?

Po izpustitvi se je morala soočiti s številnimi očitki, med drugim tudi tem, da je izzivala ugrabitev, ker ni želela na pot s helikopterjem. Poleg tega ji je eden od sojetnikov, Američan Keith Stansell, očital, da je bila v ujetništvu ošabna in zahtevala posebne privilegije ter da je upornikom trdila, da so on in še dva ameriška ujetnika agenti Cie. Betancourtova na to odgovarja, da se raje spominja lepih trenutkov, ko so ujetniki sodelovali, kot pa da bi se ukvarjala s takšnimi podtikanji.

Danes je druga oseba

Betancourtova ugotavlja, da se danes počuti popolnoma drugače. ''Mislim, da sem se karakterno spremenila. Postala sem bolj potrpežljiva oseba. Imam drugačen odnos do časa.“ Naučila se je tudi kuhati in si privošči tudi kaj sladkega, česar prej ni počela. ''Spoznala sem, da lahko jem torte in sladoled in se ne zredim. Tega prej nisem vedela.“ V ujetništvu je sama sebi prisegla, da si bo, če bo še kdaj svobodna, vsak dan kupila cvetje ter uporabila parfum.

Najprej zaceliti globoke rane

Mnogi se sprašujejo, ali se bo nekdanja političarka vrnila v politiko. ''Ne želim si vrnitve v politiko, vendar ne morem zatrditi, da tega ne bom storila.“ Priznava, da jo skrbi prihodnost Kolumbije. ''Vendar moram pred tem znova postaviti na noge svoje življenje. Sem človeško bitje. Vsi, ki smo preživeli, smo globoko ranjeni. Odnose z drugimi se moramo naučiti graditi na osnovi zaupanja.“ Njen prvi cilj je najti kraj, kjer bo lahko živela. Trenutno je namreč razpeta med Parizom, kjer živi njena mati, in New Yorkom, a želi si živeti nekje drugje, vendar za zdaj ne v Kolumbiji.