Tragična zgodba mlade mamice

Najbolj skrb vzbujajoče so zagotovo tragične zgodbe žensk, ki so na lastni koži občutile hladnokrvno brutalnost "politike enega otroka". Med najbolj znanimi je žalostna izkušnja Ječing Dži. Mlada mamica iz Šanghaja je bila, potem ko je drugič zanosila, prisiljena opraviti splav, saj bi jo v nasprotnem primeru oblast oglobila s približno 30 tisoč evri, česar si revna Kitajka ni mogla privoščiti. A ker si je njen tast poleg vnukinje neizmerno želel tudi vnuka in se je zakoncema ponudil, da bo plačal denarno kazen, sta se odločila, da mu ustrežeta – navsezadnje sta si tudi sama želela večje družine. Ječing je kmalu ponovno zanosila, le nekaj dni po prvem ginekološkem pregledu pa so inšpektorji spet potrkali na njena vrata in ji povedali, da krši zakon. Ko je mož povedal, da bosta plačala predvideno globo za ta prekršek, so ju oba zvlekli iz hiše, moža brutalno pretepli, Ječing pa omamili in (tokrat brez njenega privoljenja) še drugič opravili splav.

Ko je Ječing prišla k zavesti, je takoj vedela, kaj se je zgodilo. Počutila se je izigrano in prazno. Kar nekaj tednov je bilo potrebnih, da si je fizično opomogla, psihično si najbrž ne bo nikoli. Pozneje je njen ginekolog ob pregledu ugotovil, da najverjetneje nikoli več ne bo mogla imeti otrok, saj so ji pri okrutnem posegu hudo poškodovali maternico. Šok je ubogo Ječing pahnil v globoko depresijo. "Tega otroka sva si oba z možem zelo želela in ni zdravila za bolečino, ki jo čutiva,“ je popolnoma zlomljena Ječing pred nekaj meseci s solzami v očeh razlagala javnosti. Odločila se je spregovoriti v upanju, da pare reši pred podobnimi okrutnimi izkušnjami. Njena zgodba je pretresla svet. Odbor za človekove pravice je dejanje takoj obsodil in kitajsko oblast pozval k ukrepanju. Danes se zdi, da Ječing svojo bolečo izkušnjo ni delila zaman. Skupina strokovnjakov kitajske vlade je pred dnevi organe oblasti pozvala, naj začnejo čim prej postopno ukinjati tako imenovano "politiko enega otroka" oziroma naj mejo do leta 2015 zvišajo na dva otroka na zakonski par. Gre za drzen predlog, nad katerim so Kitajke in Kitajci naravnost navdušeni, oblast pa očitno precej manj.

Podrobnosti reforme naj bi bile znane šele v tednu ali dveh, a kitajski mediji naj bi že dobili kopijo predloga. Če je verjeti njihovim objavam, naj bi strokovnjaki predlagali postopno zvišanje meje na dva otroka na zakonski par do leta 2015, najpozneje do leta 2020 pa naj bi vse omejitve popolnoma odpravili in odločitev o številu otrok ponovno v celoti prepustili zakoncem. "Kitajska je s sprejetjem zakona o omejevanju otrok plačala visok politični in socialni davek, kar se je pokazalo z izbruhom socialnega konflikta, v visokih administrativnih stroških in posredno je povzročilo dolgoročno neravnovesje med spoloma ob rojstvu,“ je sporočil predstavnik tiskovne agencije Xinhua News Agency.

Kljub navdušenju prebivalstva je sprejetje reforme pod velikim vprašajem. Ni še znano, ali bo kitajska oblast upoštevala in sprejela priporočila strokovnjakov, saj se komisija za prebivalstvo in načrtovanje družin na njihov predlog še ni odzvala. Vlada naj bi se bolj nagibala k ohranitvi statusa quo. Kitajski predsednik Hu je pred nekaj meseci poudaril, da bo država vsaj do leta 2015 ohranila svojo strogo politiko načrtovanja družin, da ohrani nizko stopnjo rodnosti. O možnostih potrditve predloga reforme je težko govoriti tudi zato, ker se bo 8. novembra začela postopna zamenjava članov najvišjih vladnih organih, ki naj bi se po napovedih kitajskih medijev končala šele spomladi. Menjava je vsakih deset let, novi člani pa niso vnaprej znani. Reforma o ukinitvi omejevanja prebivalstva je tako v celoti prepuščena naslednji vladi. Kaj lahko se torej zgodi, da bo ta nanjo pozabila ali jo zavrnila.

Pravila so ponekod zelo ohlapna

Dejanska kitajska pravila o "politiki enega otroka" so zelo zapletena. V mestih je parom dovoljeno imeti le enega otroka, ponekod na podeželju pa lahko imajo tudi dva, vendar le če je prvi deklica. Pravila so ohlapnejša tudi v manjšinskih družinah in v posameznih primerih, ko sta oba zakonca edinca. O vseh izjemah seveda odloča pokrajinska oblast. Zaradi teh nesorazmerij v razumevanju pravil in vladnem popuščanju v nekaterih pokrajinah je kitajska strokovna javnost še bolj prepričana, da je treba za mnoge sporen ukrep omiliti oziroma povsem ukiniti. Mnogim se omejevanje otrok zdi zastarel ostanek časov, ko je prebivalcem stanovanja, delovna mesta in prehrano morala zagotavljati država. A že pred tremi desetletji se je kitajsko gospodarstvo liberaliziralo, država postaja vse pomembnejša svetovna sila, zato ljudje ne vidijo razloga, zakaj bi morali še načrtovati svoje prebivalstvo.

Neodvisni strokovnjaki z vsega sveta so prepričani, da bi morala vlada ljudem vrniti pravico do svobodne izbire števila otrok. Cai Jong, profesor sociologije na univerzi v Severni Karolini je britanskim medijem zaupal, da priprava predloga zahteva posebno pozornost, saj skupina strokovnjakov, ki so reformo pripravili, deluje pod okriljem kitajskega državnega sveta. Prav zato naj bi bilo naravnost neverjetno, da so si demografi sploh upali predstaviti podroben načrt o tem, kako se znebiti omejevanja števila rojstev, ki ga je pred leti sprejel taisti svet. "To dokazuje, da je sprememba te politike neizogibna, da jo preprosto morajo izvesti,“ pravi Cai, ki pa ni popolnoma prepričan, ali jim bo reformo uspelo izpeljati v navedenem obdobju.

Jim bo uspelo?

Mnenja kitajske strokovne javnosti o ukinitvi "politike enega otroka" so deljena. Nekateri predlog pozdravljajo, saj naj bi se s to drzno potezo vlada priljubila ljudstvu. Spet drugi opozarjajo, da bi s tem oblast pljunila v lastno skledo in priznala, da je bilo omejevanje otrok velika napaka. Jasno je le nekaj: z ukinitvijo ukrepa bi vrnili veselje v domove kitajskih družin. Pari bi se lahko ponovno svobodno in brez strahu pred sankcijami odločali, koliko otrok bodo imeli, ženskam bi bilo prihranjene veliko žalosti in trpljenja, z ulic kitajskih mest pa bi ponovno množično odmeval otroški smeh.