Na našem spletnem portalu smo vas vprašali, kateri Slovenec je največji narcis. Z 32 odstotki ste na prvo mesto uvrstili Damjana Murka, na drugo Erazma B. Pintarja (21 odstotkov), na tretje pa Jurija Bradača (17 odstotkov). Nato si sledijo Borut Pahor, Sebastian Cavazza, Jan Plestenjak, Patrick Vlačič in Sebastjan Cimirotič. Z Damjanom Murkom smo odšli v parfumerijo, da bi preverili, ali je res takšen narcis, kot ljudje mislijo, da je. Kaj je odgovoril in kako se se znajde med kozmetiko, lahko preverite v videu. Sicer pa Damjan priznava, da mu je seveda videz pomemben, ampak da ne pretirava. Ali je resnično narcis ali ne, pa bi lahko presojali samo njegovi prijatelji, pojasni psihoterapevt in sociolog Borut Pogačnik. Isto velja za vse ostale z našega seznama.

Narcis je bil tako lep, da so ga vsi ljubili

Pogačnik pravi, je treba za razumevanje pojma narcizma pogledati v starogrško mitologijo. Narcis je bil sin nimfe izvirov Lejriope in rečnega boga Kefisa. Bil je zelo lep in je imel veliko občudovalcev. Vanj se je zaljubila nimfa Eho, oboževala ga je, a on ji te ljubezni ni vračal. Eho je umrla, Narcis pa je bil za to kaznovan. Starec Tejrezijas mu je prerokoval, da bo živel, vse dokler ne bo zagledal svojega obraza. Boginja Nemezis, ki je skrbela, da bi ljudje bili ljudje in ne bi mislili, da so bogovi, ga je odpeljala na lov. Narcis je postal žejen, odšel do vodnega izvira, tam pa je prvič zagledal svoj obraz in se zaljubil v svojo lastno podobo. Ker pa se je podoba v vodi izmikala, je od hrepenenja shiral, preminil in se nazadnje spremenil v rožo, ki se po njem imenuje narcisa. Narcis je bil obdarjen z lepoto, vsi so ga oboževali, a on tega ni vračal. Pogačnik pravi, da je sporočilo te zgodbe dobra osnova za razumevanje pojma narcisizma, kot ga pojmujemo danes. Se pravi temu, da nekdo ne vrača ljubezni, ki jo dobi oziroma da je nesposoben ljubiti.

Kako prepoznati narcisa?

Če pogledamo v Slovar slovenskega knjižnega jezika, pomeni narcisizem občudovanje samega sebe, zlasti svoje lepote. Med nami je približno en odstotek takih, ki jim lahko rečemo, da so narcistični karakterji, to pomeni, da jih narcisizem opredeljuje kot osebe. Pogačnik razlaga, da je že Sigmund Freud dejal, da narcizem ni motnja, dokler ne postane to človekov značaj. Narcizem v zdravi obliki služi samoohranitvenemu nagonu, ker povečuje samozavest. Res je, da gre za samoljubje, a če nimamo radi samih sebe, ne moremo ljubiti drugih ljudi. Narcisizem sam po sebi ni enakovreden egoizmu, pa tudi ne avtoerotizmu, sam po sebi ni nevaren, dokler ne postane značaj, poudarja Pogačnik. To pa potem omejuje posameznika, da ni svoboden. Kajti narcis ni sposoben ljubiti, hoče pa biti v veliki meri ljubljen.

Za narcisa sta ključni dve lastnosti: prva je grandioznost, to pomeni, da človek sam sebe občuti kot največjega in najboljšega. Druga pa je pomanjkanje empatije, torej nesposobnost vživljanja v druge ljudi. Ti dve lastnosti se pri narcisu prepletata, nista pa edini. Navzven je izjemno ljubezniv. ''Navzven meče vabe, da nas ulovi, da nas lahko počrpa in nam vzame vse, kar misli, da mu pripada," pravi Pogačnik. Za narcisa je značilna notranja praznina, ki je lahko tako močna, da v najbolj ekstremnih primerih vodi celo do narcistično agresivnega značaja, ki pelje tudi do samomora. Zahteve tega narcističnega jaza so izjemno močne, lahko so tako pretirane, da padejo celo v depresivnost oziroma melanholičnost.

Zunanji videz jim je nadvse pomemben

Narcis je zaljubljen vase, v svoje telo, v svojo sliko v sebi, zato se tudi boji staranja. Zato je zelo verjetno, pravi Pogačnik, če boste narcisa srečali v fitnesu ali pri plastičnem kirurgu. Narcis želi ohranjati videz mladostnosti in beži pred neizbežnostjo minljivosti. Bistvo narcisa pa je v tem, koliko se ogleduje v ogledalo, sebe ne vidi v tisti pravi luči. On vidi idelani jaz. Tisti idealni jaz, za katerega on misli, da ga predstavlja. Seveda niso samo lepi ljudje narcisi, na primer tisti, ki zmagajo na lepotnih tekmovanjih. Narcisi so lahko osebe, ki po svojem videzu sploh ne veljajo za lepe, gre za to, kaj je v njihovem značaju, kako sami sebe vidijo.

'Kdor je živel z narcisom, se ne boji pekla'

Kdor je narcis po značaju, je lahko nevaren tako zase kot za svoje okolje, saj svoje bližnje izčrpava. Pogačnik iz lastnih terapevtskih izkušenj pravi, da so narcisi zelo težko ozdravljivi, če sploh so, in je za majhen uspeh potrebnih veliko terapevstkih ur. ''Pravijo, da kdor je živel z narcisom, se ne boji več ne smrti ne pekla," dodaja Pogačnik. Gre za to, kar se je dogajalo v njihovi fazi razvoja. Leta 1914 je Sigmund Freud prvič pisal o narcističnem značaju in podal dve izhodišči: primarni narcizem – značilen je za obdobje, ko smo še dojenčki in je naša libidinalna energija usmerjena po vsem našem telesu, takrat mislimo, da smo mi in svet eno, temu rečemo oceanski občutek. Freud pa je definiral še sekundarni narcizem, ki ga srečamo kasneje, ko narcis prične izčrpavati objekte okoli sebe – z željo, da ga občudujejo.

Ženske in moški so enako narcistični

Dejstvo, da smo imeli v anketi le predstavnike moškega spola, ne pomeni, da so zgolj moški narcisi. Narcisizem je prav tako lastnost žensk in pravzaprav ni nobene razlike med spoloma, oboji so lahko enako narcistični. ''Mogoče so ženske le bolj subtilne. Od moških gre pričakovati, da si manj barvajo lase kot ženske, da ne uporabljajo ličil, da so ženske bolj modne. Moški smo bolj vpeti v sivine svojih suknjičev in hlač."

Med javnimi osebami je veliko narcisov

Ko pomislimo na javne osebnosti, najbrž ni težko našteti nekaj imen, za katere bi lahko rekli, da so po vsej verjetnosti narcisi. Pogačnik potrjuje, da so javne osebnosti prav zato postale znane, ker mnoge želijo biti v središču pozornosti in biti bolj spoštovane. Narcisizem se kaže v tem, da nekdo potem zbira različne prispevke o sebi, izreže čisto vse, pa četudi je le z nekaj besedami omenjen. Včasih izdelajo prave albume. Iz tega delajo pravi kult osebnosti.

Narcis, ki je javna osebnost, brez javnosti, brez tega, da mu nekdo sledi, ne more. ''Vedno pa se najdeta ponudba in povpraševanje, narcisi vedno dobijo dvorjane, ki jih obožujejo, ki z njimi živijo. Ti morajo seveda paziti na vsako svojo besedo, na vsako svojo kretnjo." Značilnost narcisa je namreč tudi ta, da ni samokritičen, je pa zelo kritičen do drugih. In običajno tudi ne poznajo humorja, ne poznajo ironije. Za njih je vse, kar bi o njih napisali ali rekli, že osebna žalitev. Narcis takoj išče po imeniku številko pomembnih odvetnikov, ki ga bodo zastopali, ker se mu zdi, ene samo, da je bil užaljen, ampak da njegov položaj v družbi zaradi tega trpi.

Ali so res narcisi?

Pogačnik pravi, da bi znani Slovenci z našega seznama morali vsak pri sebi ugotoviti, ali so res narcisi. Zagotovo so nekateri med njimi bolj izpostavljeni javnosti in nekateri se bolj ukvarjajo sami s sabo kot drugi. ''Toda o tem, koliko so sposobni empatije, bi lahko pa samo njihovo okolje povedalo. Mogoče so to ljudje, ki so šli skozi določene življenjske izkušnje ali pa so morda imeli določene primanjkljaje v svojem otroštvu. Lahko pa da so se narcisoidne lastnosti pozneje razvile." Dodaja še, naj o tem, ali so narcisi, presoja prihodnost. ''Naj presoja prihodnji čas, ko bomo videli, ali so v kočljivih življenjskih trenutkih sposobni tega uživljanja v druge, jim pomagati in pa seveda ljubezni. Ali jih bodo partnerji zapustili in bodo morda prišle govorice v javnost o tem, zakaj so jih zapustili, bomo morda kaj več zvedeli."