Je flamenko prvi ples, v katerem si se preizkusila?

Ne. Pri petih letih sem začela plesati pri Jani Kovač Valdez in pri njej končala nižjo šolo izraznega plesa. Nekaj časa sem tudi drsala in se ukvarjala s plesno gimnastiko, ampak ples je bil vedno tisti, ki me je najbolj privlačil. Želela sem plesati trebušne plese, a mi zaradi mladosti, imela sem namreč le 11 let, tega niso dovolili. Flamenka sem se tako začela učiti bolj po nesreči, najprej pri neki Argentinki, ko se je ona vrnila nazaj v domovino, pa je tečaj prevzela Ana Pandur Predin, ki se je izobraževala na osrednji plesni akademiji Amor de Dios v Madridu. Pozneje je ustanovila tudi svojo plesno šolo, v okviru katere sem plesala vrsto let.

Torej ne plešeš več pri njej?

Letos je prvo leto, ko ne plešem več pri njej. Odločila sem se, da je čas, da začnem ustvarjati sama, zato sem izstopila iz plesne šole in začela delati svoje stvari. Sem del plesne skupine Coraviento, ki jo sestavlja sedem plesalcev, šest deklet in en fant. Naš cilj je predvsem ta, da bi flamenko ne ravno popularizirali, ampak z njim seznanili čim več ljudi. Flamenka smo se lotili z bolj umetniškim pristopom, da smo ga spravili na oder in ga lahko ljudem približamo kot neko kulturno stvar.

Od kje pravzaprav izvira ta tvoja strast do flamenka?

Na začetku me je zanimal, ker je bil eksotičen, drugačen. Tako je minilo več let. Šele ko sem odrasla, sem ga bolj začutila. Je eden najbolj globokih plesov, ki te zahteva celega. Nima nekih določenih ustaljenih figur, kot recimo balet, salsa. Vse je linearno z določenimi duhovnimi izkušnjami. Romi v Andaluziji so ga začel plesati kot neki izraz življenja, saj je bilo tisto območje skozi stoletja izpostavljeno mnogih vojnam. Tja so se preselili, ker so jih povsod izločali in zavračali, trpeli so veliko revščino in to se tudi do danes ni spremenilo. Zato je flamenko postal ples čustev. Romi so tisti, ki rečejo 'udri brigu na veselje', kar pomeni, da znajo tudi v težkih časih pokazati veliko veselja. Flamenko je enostavno paleta čustev. Veselje, žalost, smrt, krst, veselje, revščina. Poln je vsega! Če ga želiš prepričljivo plesati, se moraš se zazreti vase in iz plesati svoje občutke.

To verjetno ni tako lahko, kot se sliši …

Ne, ni. Včasih je celo zelo težko. Sama flamenka pri 11 letih, ko sem začela plesati, nisem mogla začutiti. Šele z leti, ko sem se še bolj spoznala z njim in nadgradila španščino do te mere, da vse razumem, sem lahko dejansko začela poustvarjati glasbo.

Blizu ti je torej vsa filozofija okoli flamenka, ne le ples?

Tako je. Hrana, jezik, glasba, kultura. Blizu mi je tudi njihov temperament, ker na neki način nosijo srce na dlani. Pri nas nismo navajeni izražati čustev skozi umetnost. To delamo impresivno, pri flamenku pa gre za ekspresijo, saj nekomu pokažejo vse, kar skrivajo v sebi. Ni jih sram občutkov.

Meniš, da bodo Slovenci kdaj pripravljeni na to?

Mislim, da so že pripravljeni, saj je zanimanja za flamenko vedno več. Vedno več je tako plesalcev kot igralcev – glasbenikov, ki igrajo flamenko.

Kako pomembna je v flamenku interakcija plesalcev in glasbenikov?

Dejstvo je, da sam ples diktira glasba. Glasba je najprej nastala s pevcem, brez instrumentov, potem so se vokalu pridružili še zemeljski zvoki iz njihovih življenj. V flamenku so se skozi čas ustvarili različni palosi – vrste, stili. Vsaka nosi neko svojo zgodbo, čustvo. Poznamo alegrijo - veselje, solea - žalost in veliko drugih, ki nimajo dobesednega prevoda. Plesalec se vedno podredi glasbi, ki jo posluša in glasbo prenese na fizično raven.

Se s flamenkom ukvarja veliko tvojih vrstnic?

Sploh ne. Res je, da v skupini nisem več najmlajša, kar pomeni, da se za flamenko zanima vedno več deklet. A vseeno menim, da je to ples odraslih žensk. One so sposobne pogledati globlje vase in znajo to tudi izraziti.

Imaš kdaj občutek, da si skozi flamenko odrasla hitreje, kot bi sicer?

Ja, ker sem se s tem plesom naučila samozavesti in predvsem trdnosti. Naučila sem se, da me ni treba biti sram čustva, ki ga čutim, ampak ga lahko preprosto pokažem. In kaj je lepše kot to, da se izraziš skozi ples. Zato mislim, da je flamenko eno najboljših orodij za ustvarjanje umetnosti. Ker je tako pester, da lahko zaobjame čisto vsak nivo življenja.

Tudi tvoja zanimanja skrivajo veliko plasti. Poleg plesa si se vmes uspešno ukvarjala tudi z manekenstvom …

Res je. Pogodbo z agencijo sem podpisala tik pred 14. rojstnim dnem. To me nikoli ni resnično zanimalo, a ker so ponudbe deževale z vseh strani, sem se odločila, da poizkusim. Nedvomno je bila to izkušnja, iz katere sem se veliko naučila. Hvaležna sem zanjo. Pri 15 letih sem bila mesec in pol v Milanu, kjer sem videla veliko stvari, a me to ni navdušilo, zato sem iz tega kroga izstopila. Ne morem reči, da me je to na kakršen koli način navdihovalo, ali da je to moje področje, ker sem velika individualka in rada sama diktiram to, kar delam. Rada sama ustvarjam. Pri modi tega ne moreš imeti, saj si samo postavljen v neki vlogo in delaš to, kar ti nekdo naroči.

Pa lahko v tej fazi svojega življenja že rečeš, da veš, kaj želiš početi, ko boš'velika'?

V bistvu je veliko stvari, ki me zanimajo, zato se težko omejim le na eno področje. Nedvomno bi rada nekaj delala s flamenkom, zanimala bi me tudi igra. Od nekdaj me je privlačil oder in verjetno vedno bo tako.

Koliko časa tedensko sicer posvetiš flamenku?

Večino časa, saj flamenko niso samo treningi. Slednje imamo s skupino Coraviento trikrat tedensko, sicer pa treniram tudi sama in lahko rečem, da mi to tedensko vzame 75 odstotkov časa . Flamenko ni le gib, ampak ustvarjanje ideje, dogovarjanje z gledališči itd.

Poleg treningov doma se po znanje pogosto odpravljaš tudi v Andaluzijo. Kako pogosta so ta tvoja plesno obarvana potovanja?

V zadnjem letu sem bila tam trikrat. Obiskujem mesto Jerez de la Frontera, zibelko flamenka, ki je velika kot Ljubljana, a deluje izjemno majhno. Tam ga srečaš povsod. Ko se sprehodiš po ulici, v vsakem baru nekdo igra flamenko. To je mesto, kjer flamenko dobesedno živijo. Vsako leto hodim tja na festival, kjer se zberejo vse največje legende flamenka. Čez dan se učiš od njih, zvečer pa gledaš njihove spektakle v Teatro Villa Marta. Bila sem tudi v Sevilli, ki je tudi izjemno flamenko mesto.Veliko je Romov, veliko je pristnosti, ki se meša z modernostjo. Sevilla je navsezadnje imperialno mesto, kjer je veliko palač, tam se meša veliko vplivov. Največ modernega pristopa do flamenka pa je seveda v Madridu in Barceloni.

Si kdaj na svoji poti naletela na ljudi, ki so te zaradi tvoje mladosti kot plesalko flamenka podcenjevali?
Ravno obratno. Prej dobim občutek občudovanja, saj mnogi ne verjamejo, da je nekdo tako mlad sposoben razumeti flamenko. Flamenko ni stvar, za katero lahko rečeš, zdaj jo znam, in to je to. Učiš se ga celo življenje, ker je pripoved o življenju.

Kaj pa je po tvoje glavna modrost flamenka?

Radost do življenja! Ne glede na to, kaj se zgodi, če gre za vesele ali žalostne dogodke, je tukaj ples. Veselje do življenja jih navdušuje, da so celo umetnost posvetili temu. Znajo obrniti žalost na veselje, veselje pa še bolj potencirati. Če se posluša besedila flamenka, je v njih veliko modrosti starega človeka, ki je veliko doživel.

Iskreno, se počutiš stara 19 let?

Vedno se počutim stara več, kot sem v resnici. Od nekdaj je bilo tako. Že ko sem bila otrok. A sem vesela, da sem tako mlada, saj vidim, kaj vse še imam pred sabo.