Strah pred ožigosanjem je zakoreninjen globoko v nas
"Zbolel sem leta 2002 in bil kar šestkrat hospitaliziran,“ svojo pripoved o boju z depresijo začne Nace Junkar. Pevec je bil prvi, ki je javno spregovoril o izkušnji z duševno boleznijo in s tem odprl vrata drugim slovenskim estradnikom s podobnimi težavami "Nekje med tretjo in četrto hospitalizacijo sem se zaradi tablet, ki povzročajo povečan apetit in zadržujejo vodo v telesu, precej zredil in ravno takrat me je poklicala Barbra Drnač in me kot gosta povabila v oddajo E+. Čeprav sem se otepal povabila, me je prepričala. Voditelj Boštjan Kljun me je previdno dregnil, češ: Nace vajeni smo se te z manj kilogrami, in takrat sem se spomnil novičke o znanem tujem pevcu, ki je priznal, da se je zdravil zaradi depresije. Ugotovil sem, da to ni nič takega in tako sem Boštjanu odgovoril, da je za moje nabiranje kilogramov kriva bolezen, ki potrebuje pomoč psihiatra in tablet … Na neki način sem z gledalci delil svoj boj z depresijo, ne da bi sploh uporabil besedo depresija ..." se trenutka, ko je o svoji bolezni javno spregovoril, spominja Junkar.
Ljudje so hvaležni za odkritost
Odziv na to oddajo je bil ogromen, ljudje pa so mu še leta zatem govorili, da so zelo veseli, ker je prvi med znanimi Slovenci o depresiji spregovoril javno."Ni mi bilo težko deliti svoje izkušnje, saj menim, da je ljudi treba ozaveščati,“ pravi pevec, ki je prepričan, da se ljudje še danes bojijo govoriti o depresiji, ker jih je strah, da bodo stigmatizirani."Bojijo se, da v teh težkih časih ne bodo dobili službe, ne bodo našli partnerja. Starši otrok, ki zbolijo za depresijo, se verjetno obremenjujejo s tem, kaj bodo rekli sosedje. Strah pred ožigosanjem je v Sloveniji še vedno globoko zakoreninjen,“ pravi Nace. Sam je imel to srečo, da je, ko je začutil, da potrebuje pomoč, slednjo tudi poiskal. "Januarja 2002 sem končal 12-letno razmerje, potem je zbolel in pozneje umrl moj oče in najprej nisem vedel, kaj mi je. Prijateljica psihiatrinja mi je predpisala antidepresive, ki sem jih namesto predpisanih treh do šest mesecev jemal le mesec in pol. Z uživanjem tablet sem prenehal, takoj ko so začele delovati, kar je bila velika napaka. V letu 2003 je vse prišlo za mano in bilo je res hudo. Tako sem se tresel, da sem si moral med srebanjem juhe desno roko podpirati z levo, da sem sploh lahko jedel," se spominja Junkar, ki pravi, da je imel neznansko srečo, da so v operi, kjer je zaposlen še danes, razumeli njegovo bolezen in ga v tistem obdobju niso preveč obremenjevali.
Voda me pomirja
Pevec je bil nazadnje zaradi depresije hospitaliziran pred tremi leti, ko se je zatekel na Klinični oddelek za mentalno zdravje v ljubljanskih Mostah, kjer imajo Enoto za krizne intervencije, ki nudi zatočišče vsem ljudem, ki potrebujejo takojšnjo pomoč. "To je edini oddelek, kjer paciente sprejmejo brez napotnice. Tam dela fantastična ekipa strokovnjakov, od psihologa do socialne delavke, nudijo psihodramo, muzikoterapijo in ostale kognitivne terapije,“ nam razloži Junkar in poudari, da se mora za svoje zdravstveno stanje danes zahvaliti docentu dr. Borutu Škodlarju, psihiatru specialistu, ki ga še danes obiskuje enkrat mesečno. Po dobrih desetih letih boja z depresijo se je slednja v Nacetovem primeru prelevila v tesnobo. "Včasih me na poti na nastop tišči v prsih, potem se zamotim. Pridejo tesnobni dnevi, iz katerih me najpogosteje rešuje narava, sploh pogled na morje. Voda me je od nekdaj pomirjala,“ prizna pevec in pravi, da je težko govoriti o preventivi, ko pride do depresije. "Preventiva bi bila, da se ne sekiramo zaradi nobene stvari, ki se nam zgodi, kar je skoraj nemogoče,“ za konec še doda Junkar.
Zasebno mi ni vedno do 'heca'
Medtem ko je Nace Junkar o svojem boju z depresijo spregovoril, ker se mu je zdelo prav, da se ljudi ozavešča, pa je humoristka, publicistka in pisateljica Desa Muck povedala za svojo bolezen, da bi ljudem pokazala, da ji v zasebnem življenju ni vedno do humorja. "Ljudje so bili velikokrat neprijetno presenečeni, ko so me osebno spoznali. Pričakovali so, da jih bom kar naprej zabavala, jaz pa sem bila v resnici depresivna. Ta razlika med mojim zasebnim stanjem in mojim poklicem, me je pripeljala do tega, da sem javno spregovorila o tem,“ nam je povedala Muckova. V času najhujšega boja z depresijo je pet let zabavala gledalce v nedeljski oddaji, in to je bil še dodatni davek na račun njenega zdravja. "To mi je predstavljalo izjemen napor,“ je priznala Desa in dodala, da je verjetno, takrat ko je spregovorila o depresiji, 80 odstotkov ljudi ni vzelo resno, saj so bili prepričani, da se znova šali.
Kemija je zadnje sredstvo
Desa se je sicer z lažjo obliko depresije srečala že kot otrok in zaupala nam je, da se prvega depresivnega stanja spomni že pri sedmih letih, le da so bila takrat depresivna obdobja krajša in manj intenzivna. V puberteti pa so se bolezenski znaki začeli stopnjevati. Prvič je bila zaradi depresije hospitalizirana pri 27 letih, a je to takrat pripisovala zunanjim dejavnikom. Pred petnajstimi leti pa se je zavedela, da trpi za depresijo. "Začutila sem, da moram nekaj narediti, če ne, me bo pobralo. Čeprav si na trenutke želiš, da bi te. Ampak imela sem otroke in že zanje sem se morala sestaviti. Takrat sem poiskala pomoč. Obiskovala sem psihoterapijo in jemala homeopatska zdravila,“ se zdravljenja spominja pisateljica. Do lani je tovrstno zdravljenje zadostovalo, pred enim letom pa je znova zašla v depresijo. "Najprej sem mislila, da sem le izčrpana. Kar je mogoče, saj gre tudi pri depresiji za neke vrste izčrpanost, predvsem psihično. Potem sem si rekla, da je morda zdaj pa že čas, da poizkusim te antidepresive in vidim, kako delujejo. Za razliko od drugih, sem se malo 'považila', da sem zdaj tudi jaz na antidepresivih kot toliko drugih,“ nam je skozi smeh razložila Muckova, ki je načeloma proti temu, da ljudje takoj posežejo po kemiji. "Obstajajo tudi drugi načini, kot so fizična vadba, prehrana, treba se je pozanimati o tem. Kemija je zadnje sredstvo, po katerem posežemo. Sploh mladi bi morali razmisliti o tem, starejši se fizično pač težje spopadamo z depresijo, zato hitreje posežemo po tabletah “ pravi Desa, ki se ji zdi, da ljudje danes lažje govorijo o depresiji kot nekoč. "Seveda pa še vedno obstajajo ljudje, ki se tega sramujejo, saj gre za duševno stanje. Bojijo se, da bi jih neozaveščeni ljudje imeli za nore. Veliko ljudi je danes tudi na antidepresivih, kar skrivajo še bolj, saj to na neki način pomeni, da se nisi sposoben sam pozdraviti,“ je svoj pogled na trenutno ozaveščenost ljudi o depresiji razložila Muckova, ki bo po slabem letu uživanja antidepresivov počasi z njimi prenehala.
Spremeniti bomo morali vrednostni sistem
Desa je sicer avtorica mnogih knjižnih uspešnic, piše pa tudi kolumne in v eni od njih je pred 15 leti vizionarsko zapisala, da bo depresija bolezen 21. stoletja. "Predvidevala sem, kam nas bo način življenja popeljal,“ se spominja pisateljica in v svojem vizionarskem slogu nadaljuje:
"Danes pa napovedujem, da se bo moral način življenja in razmišljanja precej spremeniti, sploh vrednotni sistem, če bomo želeli živeti sami s sabo in svetom. Stvari moramo spreminjati malo po malo, korak za korakom.“
Veliko ljudi je v depresiji zaradi trenutnega socialnega stanja naše družbe
Nace Junkar in Desa Muck se z depresijo borita in z njo živita že kar nekaj časa, pevec Vlado Pilja (nekateri se ga spomnite še iz časov, ko se je skrival za likom Lepega Dase) pa se je v njene lovke zapletel le za kratek čas. "Moja depresija se je pojavila v obdobju, ko sem se želel znebiti imidža Lepe Dase. Šlo je za lažjo obliko te duševne bolezni, ki se je kazala predvsem v mojem zapiranju vase in izogibanju stikov z ljudmi. Zdravil se zaradi tega nisem, saj ni bilo potrebno,“ pravi pevec, ki je učinkovito zdravilo za depresijo našel v kolesarjenju in izletih v naravo.
"Zdravil sem se na svoj način in na srečo je šlo v mojem primeru za kratko depresivno obdobje, ki je minilo,“ nam je zaupal Vlado, ki je prepričan, da je danes veliko ljudi v depresiji predvsem zaradi trenutnega socialnega stanja. Sam se je iz temnega obdobja svojega življenja izkopal precej hitro in danes je vedno dobre volje, nasmejan in pripravljen na družbo. "Lepi Dasa je bil depresiven, Vlado Pilja ni,“ je še dodal za konec.
KOMENTARJI (1)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV