Jason Lazarus je fotograf in učitelj na Umetniškem inštitutu v Chicagu, ki ga zanima, kako ljudje urejajo svoje izkušnje in na kakšen način ustvarjamo lastne arhive podob. Lazarus je tudi aktiven bloger, ki je na svojem blogu, imenovanem 'Prehudo, da bi obdržali' (Too hard to keep) začel zbirati fotografije, ki so 'srcu prepovedane', kot jim sam reče. Gre za posnetke ljubljenih oseb, ki jih ni več, objetih parov, krajev in trenutkov. Toda ob teh fotografijah ni komentarjev, ni obrazložitve, zakaj lastnik ne želi več imeti posameznega posnetka. Ni nikakršne podrobnosti, nobenih imen. Kdor želi, da bi bila njegova fotografija objavljena na tem blogu, mora 'boleči' posnetek poslati - lahko v digitalni ali pa v natisnjeni obliki, ob tem pa mora original izbrisati, tako da sam nima več nobene verzije. "Če se želite od fotografije ločiti, potem se dejansko ločite od nje," je Lazarusov odgovor na vprašanje, zakaj lastniku ne sme ostati original.

Vsak naj si ustvari svojo zgodbo

Mnogi, ki svoje fotografije pošljejo, Lazarusu zaupajo svojo zgodbo, a je nikoli ne objavi. Prepričan je namreč, da je umetnost teh posnetkov prav v tistem, kar ostane zamolčano. Sicer bi tistemu, ki gleda te slike, ne ostalo nič. Tako pa lahko o njih razmišlja na podlagi svojih izkušenj. Lastniki fotografij lahko tudi zahtevajo, da jih Lazarus ne objavi. V teh primerih objavi samo ozadje natisnjenih fotografij. "Gre za to, da je posamezna fotografija nabita z neko informacijo, z nekimi travmami in bolečinami, z nekim pomenom."