Sem ambiciozna, kreativna, optimistična in trmasta.

Kaj vas navdihuje to pomlad?

Kot vsako pomlad – ljubezen.

Že drugič ste postali mamica – kaj vam materinstvo pomeni?

Moj najljubši projekt. Upam, da mi bo uspelo in me bosta otroka rada videla tudi, ko me ne bosta več potrebovala. Drugače pa v vsakem trenutku z njima uživam in vesela sem, da se mi je končno uresničila želja in da sem dobila tudi drugega otroka.

Vaš porodniški dopust se izteka, imate v žepu kakšen nov projekt oziroma kaj vas trenutno zaposluje?

Porodniški dopust se je iztekel. Pripravljam, delam in predstavljam svoj novi projekt, ki je že "sramežljivo" startal in se imenuje Dnevni Kič (www.dnevnikich.si). Sramežljivo pa zato, ker ekipa navdušencev z mano starta iz nule – mladi in stari novinarski mački in ker se spletni medij še vedno programersko dograjuje. Poleg tega se pripravljam tudi na predavanja na visokošolskem programu šole B2 in na moja vsakoletna predavanja na FDV.

Prostega časa trenutno nimam. Ampak to je pač tako, ko človek ustvarja nekaj svojega. V resnici sem vedno, ko sem pripravljala nov projekt, delala tako – ker je, če nekaj rad delaš, to tudi prosti čas.

Kaj je za vas največji izziv – v zasebnem in poklicnem življenju?

Kako iti čez prepreke, ki jih postavljajo ljudje, ki za vse pravijo, da se ne da. Mislim, da se vse da. Kjer je volja, je moč in v resnici ob pravem trenutku srečaš ljudi, ki ti stojijo ob strani. Ponavadi ne tisti, na katere si računal – je pa to neprecenljivo. Za oboje se ti odprejo oči. In če si najprej razočaran, si potem toliko bolj srečen.

Se spomnite svoje prve novinarske izkušnje? Jo lahko opišete?

Joj, veliko jih je bilo. Sem pa za revijo Jana najprej sedem ur čakala na intervju z Bajago. To je bilo v letih, ko je bila v bivši Jugoslaviji vojna. Čakala sem ga kot pevca, ki sem ga leta oboževala. Potem pa je bil nadut in neprijazen. Od takrat naprej me estradniki in znani ljudje ne fascinirajo več. So samo ljudje in na žalost na Balkanu (od Vardarja pa do Triglava) dostikrat niso profesionalci, kar se tiče intervjujev. Tuje zvezde so bolj prizemljene in bolj prijazne.

Kako ste se začeli ukvarjati z novinarstvom in nato urednikovanjem?

Svojo prvo revijo sem naredila v srednji šoli in vedela, da je to nekaj, kar si res želim. No, nekaj časa sem se spogledovala tudi z igralstvom, a sem na televiziji ugotovila, da mi je bolj všeč pisana beseda. Potem pa revija Ž, pri legendarnem Jonasu, in po tej izkušnji sem potrkala na vrata Bernarde Jeklin. Delala sem in se vsak dan prikazala v uredništvu. Bernarda je v meni prepoznala organizatorja, kreativca in delovnega človeka. Dala mi je priložnost in revije so se zvrstile.

Katere so bile te revije in kako se spominjate teh časov? Ste uvedli kakšne novosti, na katere ste ponosni?

Smrklja, Eva, Lepa in zdrava, Moj sonček in Obrazi. Vse so bile same po sebi novost, ker so bile prve tovrstne revije pri nas. Lahko rečem, da smo bili najbolj pop uredništvo, kjer smo se zbirali različni ljudje, ki pa smo imeli skupni cilj – dobre in všečne revije. Rada se spominjam tistih časov, seveda. A se prav tako veselim novih – splet me je namreč zasvojil. Popolnoma.

Kaj vam pomeni biti urednica?

Danes nič več. Zato tudi ne želim biti urednica svojega medija. Urednikovanje je rutina, poslušanje ekipe. Če želiš, da ekipa funkcionira, moraš o ljudeh, ki jo sestavljajo, vedeti vse in poznati njihove prednosti in slabosti. Si njihov prijatelj, a nisi. Ekipa zahteva celega človeka 24 ur na dan.

Lepota – ljudje, ki se znajo starati. Tukaj sem konservativna. Gube predstavljajo šarm, spoznanja, modrost, naredijo osebo. Uspeh – ljudje, ki uspejo sami, zaradi svojega znanja, sposobnosti in ker so pripravljeni poprijeti za delo.

Kako se vaš vsakdanji slog oblačenja razlikuje od tistega, v katerem se odpravite na sestanek ali družabni, modni dogodek?

Seveda se razlikuje, nisem pa sužnja mode. Skozi leta sem razvila svoj slog in imam nadvse rada obleke, nakit in večne kose.

Kako gledate na modno sceno v Sloveniji? Spremljate slovenske oblikovalce in imate morda med njimi tudi svojega najljubšega?

Rada imam vse novosti, občudujem pa naše modne oblikovalce, ker vem, da se bojujejo z mlini na veter in da je težko. Kar nekajkrat me je za dogodke oblekla Maja Štamol in moram reči, da sem bila res zadovoljna. Je profesionalka, njene kreacije so brezčasne in ima odlično izvedbo.

Kateri je vaš nepogrešljiv kos garderobe, ki vas vedno znova rešuje iz zagate?

Klobuki, pašmine, baretke, nakit in torbice Michael Kors, ki mi jih je kupil mož. Obožujem pa mornarsko modo, uggice in balerinke.

Brez česa absolutno ne morete živeti?

Brez mojih najdražjih. Vse ostalo se da. Pred leti, ko je zdravnica z napačnim zdravljenjem ogrozila življenje moje hčere, sem ugotovila, da je to, da smo živi in zdravi, resnično edino pomembno. In da, kar ne ubija, človeka samo okrepi.

Vaša najljubša knjiga in kaj berete trenutno?

Moja najljubša je še vedno Ana Karenina in Pogovori z Nietzschejem, Bralec, Pobegi, Lakota ... Knjig, ki so mi všeč, je veliko. Berem vsak večer pred spanjem. Ne morem zaspati brez knjige. In rada imam vse žanre – rada pa tudi mučim sebe in do zdaj samo treh knjig nisem prebrala do konca. Trenutno berem Propad velikanov in se s tem pripravljam na knjižni klub Dnevnega Kicha. Nadvse rada berem tudi Debeljakove kolumne v Sobotni prilogi. Njega res cenim, ker ima neprecenljivo količino znanja, ki jih v tekstih podkrepi še z emocijami odličnega pisatelja. Zabavajo pa me tudi resnične kolumne Gorana Vojnovića in satire Borisa Dežulovića.

Kaj je vaš moto, življenjsko vodilo?

Ni težava v tem, če padeš, ampak če ne vstaneš.