„Vsak dan grem v in iz službe po drugi poti, da le ne bi kdo postal pozoren name. Če me namreč vidijo v uniformi, bom zlahka postala tarča nasilja in ugrabitve,“ pravi Paula Vasquez, ki že šest let opravljal delo medicinske sestre v nočni izmeni ene izmed lokalnih bolnišnic v Juarezu. Delati v nočni izmeni, pomeni zapustiti dom v temi, torej v najbolj nevarnem delu dneva – vsaj v tem mestu. „Pred letom in pol so ugrabili kolegico, ki je bila prav tako medicinska sestra, in od takrat sem še posebej previdna,“ pravi Paula in zaskrbljeno doda: „Ko parkiram v bolnišnici, moram vedno najprej preveriti, kakšna je situacija v okolici, šele nato lahko izstopim iz avtomobila.“ Pred bolnišnico sicer 24 ur na dan patruljirajo do zob oboroženi varnostniki, ki pa so proti kartelom prav tako nemočni kot osebje – na koncu namreč prevlada strah.

Za njimi se izgubi vsaka sled

Paula priznava, da je ne skrbi zgolj lastna varnost – živi tudi v stalnem strahu za svoje otroke. Njihova svoboda je zato močno omejena in družinski pikniki minevajo v nelagodju in stalnem spremljanju dogajanja v njihovi okolici, kar je vse prej kot sproščujoče. Še posebej je zaskrbljena zaradi svojih hčerkic, saj je v zadnjih dveh desetletjih izginilo na stotine žensk. Nekatere med njimi so bile umorjene, drugih niso nikoli našli. V Juarezu tako skoraj ni človeka, ki se v preteklosti ne bi že soočil z izginotjem družinske članice, prijateljice, sosede ali znanke. Hčerka Paulinih sosedov je nekega dne šla v lov na službo in se ni nikoli vrnila. Za njo se je izgubila vsaka sled. Nihče ni zahteval odkupnine, prav tako pa do danes niso našli njenega trupla. Ravno ta negotovost je tisto, kar najbolj vznemirja domače, saj ne vedo, kje je, ali je živa ali mrtva, in je v primeru, da se je odvil najhujši scenarij, ne morejo niti dostojno pokopati.

Nasploh so tarče ugrabiteljev vse aktivne ženske: študentke, tovarniške delavke, trgovke, zdravnice, poslovne ženske, tudi prostitutke. Oblasti sicer vedno znova zagotavljajo, da zadeve preiskujejo, a prestrašene prebivalce čudi, da nikoli nikogar ne osumijo in priprejo. Po neuradnih podatkih naj bi bilo v Juarezu nerešenih kar 96 odstotkov vseh umorov. Za mnoge ugrabljene so že zahtevali odkupnino in jih celo umorili, o drugih po izginotju niso nikoli več slišali.

Trine De La Cruz, vodja medicinskih sester v bolnišnici, v kateri je zaposlena tudi Paula, je zaradi strahu svojo družino preselila v sosednje Združene države Amerike in otrokom uredila dvojno državljanstvo. Za ta korak se je odločila po hudem strelskem dvoboju med tolpami v njihovi soseščini. Takrat sta se z možem odločila, da se zaradi varnosti on, sin in hčerka preselijo k sorodnikom onkraj meje. Trine priznava, da se danes počuti krivo, ker z družino ni odšla tudi sama. „Razmišljala sem o odhodu, a tu imam službo. Medicinska sestra sem že 21 let in menim, da ni prav, da bi službo pustila zaradi dogajanja v tem mestu,“ priznava osamljena Trine.

Skriva identiteto

Pri delu Trine skriva svojo identiteto. Ko obravnava bolnike, ki jih v bolnišnico pripeljejo policisti, vedno prikrije ploščico s svojim imenom in ima ob stiku z njimi vedno nataknjeno masko – da je pozneje ne bi prepoznali na ulici. Večina pacientov, predvsem tistih, ki jih najdejo nezavestne na ulici, noče izdati svoje identitete in običajno zelo kmalu tudi bolj ali manj opazno izginejo. Iskati si jih ne upa nihče. „Pred časom je kar naenkrat v bolniško sobo stopilo šest moških z revolverji, da bi odpeljali pacienta. Pobegnila sem, kolikor hitro sem mogla in se skrila pod mizo,“ s tresočim glasom razlaga Trine.

Zdravstveni delavci bežijo

Odkar je mehiški predsednik Felipe de Jesús Calderón leta 2006 kartelom napovedal vojno, je iz mesta pobegnilo na stotine zdravstvenih uslužbencev in zato se v več kot tretjini bolnišnic in zdravstvenih ustanov srečujejo s hudim pomanjkanjem kadra. Kartele je do zdaj poskušalo zatreti na tisoče vojakov in zveznih policistov, vendar je ob meji izbruhnilo še večje nasilje. Od začetka predsednikovih prizadevanj do danes je v nasilnih spopadih bilo ubitih več kot osem tisoč civilistov, v Juarezu pa so prepričani, da bo številka še naraščala.