Legenda pravi ...

Morje je ljubosumno opazovalo drage kamne, ki se rodijo iz notranjosti zemlje in se spraševalo, zakaj samo nima diamantov, rubinov, niti safirjev, s katerimi bi se lahko postavljajo in hvalilo. Ker ni hotelo zaostajati za zemljo, se je pogodilo z luno. Ta je s svojo svetlobo na morsko gladino privabila školjke, ki so se odprle in z vso močjo vsrkale svetlobo njenih žarkov. Nato so se v globini morja in daleč od svetlobe, v globoki tišini rodili biseri kot lunina rosa.

Od nekdaj so jih oboževali in častili

O tem, kako so nastali biseri, se že od pradavnine spletajo najrazličnejši miti in legende. Prav v vseh pa so biseri veljali za darove bogov. Bisere uvrščajo med najlepše dragulje sploh. So znamenje moči in razkošja, simbol sreče in blagostanja in so predvsem zaradi svoje redkosti in tveganega načina pridobivanja sprva pomenili znak pripadnosti najvišjim družbenim slojem. Od nekdaj so krasili mogočne in bogate, kralje in kraljice. Danes niso več le privilegij bogatih, temveč so zaradi naravnega načina gojenja postali uresničen sen mnogih žensk. In prav je tako, saj je nenazadnje tudi v knjigi simbolov biser opisan kot lunarni simbol, povezan z vodo in žensko in po mnenju mnogih etnologov predstavlja načelo jin  – bistveni simbol ustvarjalne ženskosti.

Rojstvo bisera

Školjke sodijo med mehkužce in se od ostalih predstavnikov te skupine živalskega kraljestva ločijo po tem, da imajo svoje mehko telo zavarovano z dvema trdima lupinama. Poznamo okoli petindvajset tisoč vrst, ki naseljujejo številna jezera, reke in svetovna morja. Nekatere med njimi zaradi izjemno okusnega mesa razvajajo številne gurmane, spet druge zaradi čudovitih lupin razveseljujejo zbiralce, le školjke bisernice pa so tiste, ki v svoji notranjosti skrivajo misteriozen morski dragulj – biser. Do tvorbe biserov pride povsem naključno. Lupina školjke je sestavljena iz več plasti, med katerimi je za tvorbo bisera najpomembnejša biserna plast ali biserna matica. Tvori jo tkivo imenovano plašč, ki leži ob notranji steni školjčne lupine. Biser nastane, ko med plašč in lupino zaide tujek, okoli katerega začne plašč izločati biserno plast. Obstaja mnogo školjk, ki imajo močno razvito biserno plast in torej lahko tvorijo bisere, vendar pa je ta možnost zelo majhna. Če v takšni školjki najdete biser, bo ta najverjetneje nepravilne oblike, predvsem pa neznatne vrednosti.

Tudi gojeni so lepi

Pri gojenih biserih postopek nastanka bisera sproži človeška roka. Danes je gojenje biserov precej razvejana dejavnost, ki poteka na posebnih farmah, kjer bisernice, podobno kot ostrige, gojijo na lesenih bambusovih splavih. Gojenje biserov je dolgotrajen in dokaj zahteven postopek, ki poteka v dveh fazah. V prvi fazi v školjko vložijo okroglo jedro sladkovodne školjke in tkivo iz biserne matice. Školjka nato, tako kot to poteka v naravi, začne izločati biserovino, ki obda tujek in tako nastane biser. Bisernice za takšen poseg predhodno pripravijo tako, da jih vzgojijo do primerne velikosti približno 4,5 centimetra. Po vsaditvi školjke v košaricah premestijo v mirno morje, kjer jih kar nekaj tednov opazujejo. Med bisernicami nato izberejo najboljše, jih prenesejo v gojitvene košarice, kjer ostanejo približno tri leta, da biseri zrastejo do velikosti, ko so primerni za prodajo. V času gojenja je izjemnega pomena, da so razmere ugodne za rast in razvoj bisernic. Zato morata biti globina morja in gostota gojenih bisernic skrbno izbrani, saj je to izjemnega pomena za tvorbo biserov in njihovo kakovost. Najbolj značilna oblika gojenega bisera je akoya, ki je največkrat okrogle do ovalne oblike, barvni spekter pa se razteza od svetle do belo rožnate, prek nežne krem do srebrno modre. Gojijo jih na jugovzhodu Japonske in na Kitajskem.

Potapljačice na dah v belem

Med prvimi, ki so začeli gojiti bisere, je bil Kokichi Mikimotu, po katerem je dobil ime tudi otok Mikimoto, na katerem poteka proizvodnja biserov na Japonskem. Prav na tem otoku so konec 19. stoletja postavili prve splave za gojenje bisernic. Če vas pot zanese na Japonsko, potem je to prav gotovo kraj, ki ga morate obiskati, saj se prav tam lahko seznanite s celotnim postopkom proizvodnje biserov. Na začetku je bilo lovljenje bisernic zaupano posebej izurjenim potapljačicam imenovanim »ama«. Takšen starodaven način lova na bisernice si je kot zanimivost možno ogledati prav na otoku Mikimoto, kjer se potapljačice, oblečene v posebne bele obleke, potapljajo na dah. Mikimoto ali otok biserov je nedvomno turistična destinacija, ki ima svojo tradicijo in si jo je vredno ogledati.

Črni biseri iz smaragdno zelenih lagun Tahitija

Biseri iz navadnih bisernic so različnih barv, oblik in velikosti. Biseri svetlo rožnate barve, ki je najbolj cenjena, nastajajo v velikih morskih globinah in za rast potrebujejo dalj časa kot beli ali srebrnkasti. Nedvomno so najbolj cenjeni in najbolj prestižni črni biseri, ki nastajajo v zelo redki tropski školjki, imenovani črnoustna bisernica, ki jo je moč najti ob obalah Okinave, pa tudi v Tajvanu, otočju Fidži in Tahitiju. Prav morja Tahitija so bogata s črnoustnimi bisernicami, zato je Tahiti vodilni proizvajalec črnih biserov. Biseri s Tahitija so temni, bolj kapljičaste oblike in so darilo atolov smaragdno zelenih lagun Tahitija. Pri ocenjevanju vrednosti biserov odigra pomembno vlogo kar nekaj značilnosti, med katerimi sta najpomembnejša lesk in barva, saj so nekatere barve zaradi redkosti še bolj visoko cenjene. Tako na primer poleg črne še belo roza, srebrno bela in zlata. Pomembna je tudi oblika bisera, idealna naj bi bila okrogla. Zadnji in odločilni kriterij pri ocenjevanju pa je seveda velikost bisera.

Večnost

Kljub temu da so mlade japonske nabiralke biserov ame, danes le še turistična atrakcija, pa so biseri od nekdaj zaviti v tančico skrivnosti. Na številnih umetniških upodobitvah zasledimo tako moške kot ženske, okrašene z bogatim bisernim nakitom. Znano je namreč, da so ljudje od nekdaj nosili nakit bodisi kot statusni simbol, bodisi kot okras ali pa zgolj za zaščito pred neznanimi silami. Predvsem v deželah daljnega vzhoda so verjeli, da imajo biseri nadnaravno moč in vrsto zdravilnih sposobnosti. Mnogi narodi so zaupali zdravilni moči biserov, tako so v Indiji na primer bisere uporabljali kot zdravilo za krvavitve, zlatenico, očesne bolezni, jetiko in celo za norost. Podobno so tudi na Kitajskem bisere uporabljali za zdravljenje očesnih bolezni, v Evropi pa so verjeli, da pomagajo pri božjastnih napadih in depresivnih stanjih. Določena zgodovinska obdobja so biserom posvečala še posebno pozornost. Predvsem je to značilno za bizantinsko dobo, iz katere izhajajo bogate najdbe nakita, v katerega so vdelani biseri. Znano je tudi, da so v Egiptu v času vladanja Kleopatre z biseri krasili celo grobove kraljev. Ko že omenjamo kralje in kraljice, nikakor ne moremo mimo legendarne, predvsem pa močne in odločne vladarice, angleške kraljice Elizabete I., ki je bila v bisere dobesedno zaljubljena. Če pobrskate po spominu, si boste prav gotovo pred oči priklicali katero od njenih upodobitev, kjer poleg rdeče barve las, prav gotovo izstopajo biseri. Krasijo bodisi njeno drobno skodrano pričesko ali pa se kot mreža prepletajo preko njene obleke.

Treba jih je znati nositi

V Evropi so bili vedno bolj priljubljeni beli biseri, saj se svetli polti nekako bolj podajo biseri z rahlo rožnatim pridihom. Na Vzhodu pa so ženske, ki imajo temnejšo polt, bolj cenile bisere motno rumene barve. Še vedno velja, da je izjemno pomembno, da izberemo pravo barvo biserov, pri čemer je treba upoštevati ten kože, na kateri se bodo bleščali. Bisere je tudi treba znati nositi. Na splošno za nakit velja, da ga je treba nositi zmerno, nevsiljivo in po možnosti ne v dopoldanskih urah. Bisere je treba odložiti pred spanjem, prav tako pa ni priporočljivo, da pridejo v stik z vodo. Zato je prav, da jih snamemo tudi pred plavanjem in prhanjem. Pomembno je, da jih hranimo ločeno od ostalega nakita, še najbolje v posebnem etuiju ali mehki krpici. Biseri tudi ne prenašajo najbolje parfuma in drugih kozmetičnih razpršil, preveč sončne svetlobe in prevelike vročine.