Kdo so vaši vzorniki v literaturi in katera dela radi prebirate?

Težko povem, kdo so moji vzorniki v literaturi, ker nisem nikoli imela nekoga, po katerem bi se želela zgledovati. Nočem biti slaba imitacija nekoga, ki je že uspel. Drugače mi je pa všeč veliko pisateljev, saj rada berem. Že dolgo so mi všeč Anne Rice, George Orwell, španski pisatelji se mi zdijo fantastični, med pesniki pa imam rada Charlesa Baudelaira in Tomaža Šalamuna.

Koliko časa pišete erotične zgodbe; zakaj ravno erotika?

Dotiki in obljube so pravzaprav moja prva erotična zgodba, nikoli prej nisem niti poskusila pisati kaj takega. Mogoče sem kdaj v kakšni pesmi uporabila kak element erotike, in to je bilo to. Erotika je zame popolno ravnovesje med ljubeznijo in pornografijo, vsebuje ravno dovolj romantike, hkrati pa namiguje na nekaj več, na nekaj bolj žgečkljivega. Ravno zato mi je ta zvrst všeč, gre za igro metafor, prikrivanja in razkrivanja. Seveda pa mora biti okusna.

Braneta Kastelica ste zelo navdušili – pravi, da je vaša zgodba 'popoln primerek nežne, a napete erotike'. Kako se počutite ob tem komplimentu?

Zaenkrat mi gre še vedno sramežljivo na smeh, vendar pa sem zelo počaščena, tako kot vsakič, ko nekdo vidi nekaj več v mojih delih, ni važno, ali je to prijatelj, profesorica, teta ali pa Brane Kastelic. Vedno rada slišim pohvalo, tako kot vsi drugi.

Ste se prvič udeležili tovrstnega natečaja in kaj vas je prepričalo, da ste poslali tudi svojo zgodbo?

V preteklosti sem se že nekajkrat prijavila na različne natečaje, vendar ni bilo nič podobnega temu. Natečaj erotične zgodbe sem iz reklam poznala že od lani, vendar je mojo pozornost zares pritegnil šele letos. Zdelo se mi je, da bi lahko to zmogla. Dve leti nazaj sem se udeležila razpisa za Cankarjevo tekmovanje, kjer je bila tema Slovenska erotična poezija, tako da sem se počutila, da temo erotike dovolj poznam, da lahko še sama nekaj ustvarim.

Odkrito rečeno sem imela v mislih tretjo ali mogoče drugo mesto, pa še to bi bila precej presenečena, če bi se tako izteklo. Prvega mesta pa niti pod razno nisem pričakovala. V šali sem spraševala prijatelje, kdo gre z mano v Egipt, ampak me ni nihče jemal resno. Moram priznati, da drugih zgodb sploh nisem prebrala. Preletela sem naslove, in to je bilo to. Nisem se hotela obremenjevati, sploh pred začetkom pisanja ne, saj nisem hotela, da bi podzavestno komu kaj ukradla.

Pod svojo zgodbo ste se podpisali s pravim imenom, mnogi sodelujoči pa so se odločili za psevdonim, ker jim je nerodno, da bi njihovi znanci brali njihove erotične zgodbe. Kako si to razlagate? Vi očitno teh težav nimate …

Pravi razlog, da nisem uporabila psevdonima, je ta, da sem kliknila 'pošlji', preden sem ga napisala v prazen okvirček in tako je bilo že prepozno. Mogoče sem najprej naglas zaklela, potem pa mi je postalo vseeno. Zgodbo sem napisala sama, sama sem se odločila, da jo objavim, in prav je, da za njo tudi stojim. Razumem stisko tistih, ki jim je nerodno, ampak verjamem, da bi se bilo treba tega sramu znebiti. Ne bi se smeli počutiti krivo zaradi nečesa, kar smo ustvarili. Če imaš dovolj poguma, da nekaj napišeš, potem imaš dovolj poguma tudi za to, da si pripravljen prejeti kakšno slabo besedo.

Kako je nastala zgodba Dotiki in obljube? Je plod domišljije ali osebnih doživetij?

Dotiki in obljube so izmišljena zgodba. Napisala sem jo tako kot vse ostalo do zdaj – ohranjam svoja čustva, ki jih pripišem določeni fiktivni osebi, nato pa okoli teh čustev napletem neko okolje in zgodbo. Je pa res, da so Dotiki delo, v katero sem 'odložila' zelo majhen del sebe.

Z mano bo odpotovala moja najboljša prijateljica Maša, ki me podpira pri pisanju, že odkar jo poznam. Vedno toživa druga drugi, da nikoli nikamor ne greva, čeprav sva itak preleni, da bi kam šli. Zdaj pa se je porodila tale lepa priložnost in ona je bila prva, na katero sem pomislila. Novico sem ji sporočila par minut po tem, ko ste me klicali vi in mi sporočili, da sem zmagala. Njen odziv je bilo evforično kričanje v telefon in pa seveda je mislila, da jo samo 'zafrkavam'.

Kako se okolica odziva na pisanje vaših erotičnih zgodb?

Moja generacija nima nobenih pripomb na temo, pravzaprav je edini, ki bi raje videl, da pišem kaj drugega, moj oče, ki je bolj konservativen gospod. Res pa je, da se družim z ljudmi, ki so bolj odprte narave.

Kako bi na kratko opisali svojo zgodbo in prepričali naše bralce, da si jo preberejo?

Zgodbo sem si zamislila kot neke vrste upor proti klasični erotiki, proti klasičnemu spolnemu aktu, kjer morata biti vsaj dva. Temu sem se uprla tako, da v moji zgodbi junakinja ne potrebuje nikogar, da bi jo zadovoljil. Dovolj je ona sama. Že samo zaradi tega se mi zdi, da jo je vredno prebrati.

Ob branju vaše erotične zgodbe se je najverjetneje v marsikaterem bralcu prebudila strast in je to morda bil povod za vročo noč. Kako se počutite ob tej misli?

O tem ne razmišljam ravno. Mislim, super je, če se je nekdo zaradi mene imel 'fino', ampak bi ostala pri tem. Zgodba je zunaj, ljudje naj z njo oziroma ob njej počnejo, kar hočejo.

Menite, da smo Slovenci dovolj odprti, kadar gre za erotične vsebine?

Imam občutek, da se počasi odpiramo, bodo pa vedno ostali tisti, ki so mnenja, da se o tem ne bi smelo pisati, čeprav tega ne razumem. Vsi se lahko pogovarjamo in šalimo o seksu za domačo mizo ali v gostilni z desetimi popitimi pivi v riti, ampak da bi se pa o tem pisalo, čeprav na prikrit in romantičen način, to pa ne. Se mi zdi, da smo Slovenci malo dvolični okoli tega, ampak tako pač je.