Tom, 15-letni Američan, se pogovarja z mamo. Rad bi se vpisal v šolo wrestlinga, a mu mati tega ne dovoli. Dogodek ne bi bil nič posebnega, če mati ne bi sinu na nenavaden način argumentirala svoje odločitve: ”Nikar ne uniči svoje prihodnosti, vem, da lahko v življenju dosežeš veliko več. Nisi sin mojega moža. Tvoj pravi oče je Nobelov nagrajenec.” Nenavadna materina izpoved je sprožila nastanek knjige Tovarna genijev izpod peresa novinarja Davida Plotza. Knjiga je v ZDA dvignila veliko prahu, njen avtor je namreč predstavil nekatera dejstva o projektu evgenetike, ki ga je leta 1980 začel ekscentrični podjetnik Robert Graham. Možakar si je zadal cilj izboljšati intelektualno raven Američanov in sodržavljanom ponudil možnost umetne oploditve s spermiji nadpovprečno inteligentnih moških, po možnosti Nobelovih nagrajencev. O semenski banki, ki jo je Graham odprl v Kaliforniji, je bilo veliko govora. Še posebej, ko se je projektu pridružil William Shockley, Nobelov nagrajenec za fiziko leta 1956, a tudi zagrizen rasist. Mediji so burno reagirali na njun projekt, Plotz pa se je zadeve lotil tako, da je temeljito preučil njegovo ozadje.

Ameriški novinar je poiskal darovalce semena in ugotovil, da so v tem projektu zaplodili 215 otrok. Izkazalo se je, da je bil projekt na neki način potegavščina, saj so kljub zvenečim obljubam svoje seme darovali le trije Nobelovi nagrajenci. Edini Nobelovec, ki je daroval seme in razkril svojo identiteto, je bil Shockley. Kasneje se je izkazalo, da niso z njegovo spermo oplodili niti enega jajčeca. Vzrok gre najverjetneje iskati v njegovi visoki starosti. Graham je kljub bolj ambicioznim načrtom na koncu moral sprejeti telesne tekočine veliko manj briljantnih darovalcev kot so Nobelovci. David Plotz je uspel identificirati okrog 30 otrok, ki so bili spočeti s pomočjo sperme iz Grahamove banke. Ugotovil je, da so bili vsi dokaj talentirani, vendar nobeden ni izstopal. Semensko banko Nobelovcev so zaradi pomanjkanja denarja leta 1999 zaprli, to je bilo dve leti po smrti njenega ustanovitelja. Vendar je po Plotzovem mnenju prav ta neuspeh sprožil revolucijo na področju semenskih bank. Pred tem je bil to svet despotskih zdravnikov in obupanih žensk, ki so bile pripravljene sprejeti vsakršno spermo, da bi le dobile otroka. Neki dr. Jacobson je oplojeval pacientke s svojo spermo in zaplodil kar 75 otrok.

Stranka mora biti zadovoljna

Graham je želel trgu ponuditi zgolj spermo izbrancev, saj je bil mnenja, da morajo biti stranke njegove banke zadovoljne s ponudbo. Posameznice, ki so odkrito spregovorile o svoji izkušnji, so priznale, da so Grahamovo banko dejansko izbrale predvsem zaradi pestre ponudbe. V tem je bil Graham pač pravi mojster in neke vrste pionir. Danes tako rekoč vse ameriške semenske banke upoštevajo želje svojih strank in jim ponudijo dokaj podroben opis darovalcev semena: starost, telesno višino, težo, barvo las in oči, etnično poreklo, uspešnost med šolanjem, poklic, podatke o boleznih, ki jih je prebolel, opis temperamenta, informacijo o tem, s katerimi športi se ukvarja in kakšne konjičke ima. Stranke po želji lahko slišijo tudi posnet darovalčev glas. V Evropi ima podoben način poslovanja semenska banka na Danskem, ki je že kmalu po svojem nastanku postala največja ponudnica sperme na svetu. Svoje zastopstvo, Cryos international, ima v New Yorku, pred kratkim pa ga je odprla tudi v Indiji. Stranke ima po vsem svetu, kar nekaj tudi v Keniji. Menda se Kenijci radi odločajo za njihovo ponudbo predvsem zaradi darovalcev sperme, ki so praviloma visoke rasti, svetlih las, modrooki, odlični študenti z najboljših danskih univerz. Zanimiv je podatek, da so na Scandinavian Cryobank uvedli zelo stroge kriterije, po katerih izbirajo darovalce. Med 100 prostovoljci jih sprejmejo le 8 do 10, za vsak izliv oziroma ‘dozo’ darovalec zasluži okrog 30 evrov, za spermo najbolj mikavnih pa menda iztržijo tudi do osem tisoč evrov.