Kljub 46 letom njegove oči sijejo z mladostniško razigranostjo, tudi dobrih dvajset let po prvi turneji s 'Plavci' pa se v javnosti še vedno ne loči od svojega prepoznavnega znaka – čepice. Nekoč bo živel na Hvaru, danes pa je povsem srečen na poti med slovensko in bosansko prestolnico, kjer lahko nekoč najstniški idol danes pa cenjeni glasbenik v dlani lovi mesečev prah, s katerim ga zasipa življenje.

Selitev v Ljubljano je močno spremenila vaše življenje. Ste po 18 letih v slovenski prestolnici v srcu že postali 'Ljubljančan'?
Ne vem, kako me vidijo drugi, ampak ko prečkam slovensko mejo, imam občutek olajšanja in topline. Verjetno so leta in ljudje pustili sledi v mojem življenju. Slovenijo zdaj že dojemam kot svojo drugo domovino. Lahko bi rekel, da sem po duši Ljubljančan, a predvsem Slovenec.

Je bilo po vojni težko začeti od začetka (tako zasebno kot poslovno)?
Sarajevo sem zapustil z vrečko, v kateri je bila zbirka zgodb J.D. Salingerja Raise High the Roof Beam Carpenters in Seymour: An Introduction, s kozmetičnim kovčkom, puloverjem s simbolom Vučka ter s simboličnimi fotografijami, na katerih sem imel obute sijoče lakaste čevlje. Sem zelo normalen človek in v življenju mi statusni simboli res ne pomenijo veliko. Sem eden tistih, ki lahko pade z neverjetnih višin, a jo odnese z malo modric. Če bi želel iz tistih težkih časov potegniti kaj pozitivnega, bi bilo to dejstvo, da sem takrat nehal oddajati 'vonj važnosti', razvil sem sočutje do drugih ljudi in še danes nočem, da ima kdor koli občutek, da je moj poklic vreden več od njihovih.

Prej ni bilo tako?
Priznam, da včasih težko gledam posnetke iz mladosti. Takrat sem nosil masko odraslega človeka. Vse se je vrtelo okoli nas ...

Plavi Orkestar se je na začetku imenoval Ševin orkestar, je res, da vas zaradi imena niso vrteli na radiih?
Ni res. (smeh) Ime smo spremenili, ker se je v tistem času pojavil še en bend, ki se je imenoval Ševa, v tej skupini je npr. igral Đuro, skupaj smo nastopali na mladinskem festivalu. Bilo je malce neumno, da obstajata sve skupini s podobnim imenom, zato sem se odločil, da spremenimo ime v Plavi Orkestar.

Mnogi skupino še danes opisujejo kot kulturni fenomen, saj ste v tistih letih prodali več kot 5 milijonov albumov. Kako ste takrat, tako mladi, prenesli vse pritiske slave?
Mislite, kako smo to obdobje preživeli brez drog? (smeh)

Recimo ... (smeh)
Mi smo bili prototipi dobrih fantov. (smeh) Precej nenavadno, a mislim, da ima nekaj s tem tudi dejstvo, da smo iz Sarajeva. Tam smo tiste, ki so se drogirali, imenovali 'hašišarji'. Imeli so dolge lase, navadno so bili umazani. Naši lokalni frajerji, ki so se imenovali 'jalijaši', so jih vedno tepli pred diskotekami. Ne zato, ker so imeli dolge lase, ampak zato, ker se niso umivali. (smeh) Ravno iz cinizma, ki je spremljal to skupino, nismo želeli biti del nje.

Kot člani uspešne glasbene skupine, ste verjetno dobili veliko pozornosti tudi od deklet. Je glasba še vedno najboljši način, da prideš do ženske?
Nekoč je nedvomno bila, danes pa ni več tako. Danes ženske iščejo varnost in očitno je, da je danes od glasbe težko živeti. Mladi glasbeniki nimajo dobrih možnosti za to, da bi zaslužili toliko kot zdravniki recimo. Seveda obstajajo izjeme, a menim, da bi danes dekleta glasbenike z veseljem zamenjala za bolje situirane moške.

Vam gre na živce, ker vas ljudje še vedno povezujejo s Plavim Orkestrom?
Dobro vprašanje. Moja javna osebnost je zelo zapletena. Tudi meni je težko razumeti, kako lahko en glasbenik danes sodeluje na koncertu z džez bendom, jutri napiše opero v stari grščini, naslednji teden pa že skače po odru in prepeva Ako su to samo bile laži (op. uspešnica skupine Plavi Orkestar). Zadnja leta sem delal ogromno glasbe, ki ni povezana s Plavim Orkestrom. Naredil sem glasbo za več kot 50 filmov. Razpon moje avtorske radovednosti je ogromen.To je zelo neobičajno, priznam. Umetnost je igra, čarovnija. Mora biti zabavna, če postane rutina, izgubi čar.

Kakšne so razlike med ustvarjanjem za pop album in skladanjem glasbe za filmski projekt?
Tudi pop glasba je umetnost. V filmu oz. gledališču imam večjo svobodo. Imam ogromno izbiro zvokov, vključno s tišino. Rad delam za filme, s skupino podobno čustvenih ljudi, ki ustvarjajo nekaj, kar bo postalo del spominov ljudi. Med filmom se v kinu ljudje držijo za roke, si ukradejo poljub. Lepo je ustvarjati taka intimna okolja ... Po drugi strani pa je zadnjih deset filmskih projektov, za katere sem napisal glasbo, vsebovalo težke življenjske zgodbe, zato je Čere – bobnar Plavega Orkestra, predlagal, da se malo sprostimo in gremo skupaj na izlet v neko kočo. Ko smo zvečer prižgali ogenj v kaminu in začeli igrati na instrumente, sem ponovno začutil čarovnijo pop glasbe. Dejstvo je, da človeka rokenrol zasvoji, ne da bi to vedel.

  Kljub vsemu 'rokenrolu, ki vas je obkrožal, še vedno, raje kot o osebnem življenju, govorite o umetnosti, namenjeni ozkemu krogu ljudi?
Moje načelo je vedno bilo, da je manj več. Raje sem v ozkem krogu somišljenikov kot osamljen v veliki hali. V bistvu nimam težav s pogovori o osebnem življenju, edini problem, ki ga vidim, kadar govorim o svojem privatnem življenju, je, da se s tem avtomatsko predstavljam kot del estrade, kjer pa se v resnici ne najdem. Nikoli nisem bil tip zvezdnika, ki bi medije vabil v svoj dom, jim razkazoval svoj tigrasti kavč, vsebino mojih omar in torbic itd. Nisem tipični zvezdnik, ki se rad izpostavlja na tak način.

Se zato vedno potrudite, da se po ulicah Ljubljane sprehajate skriti pod kapo?
S kapo sem videti bolje. Poleg tega se z njo počutim kot poštar ali kapitan ladje. (smeh) Je del moje javne pojave, moja uniforma. Do kape imam enak odnos kot Sascha Baron Cohen do Boratovih brk. (smeh) Sicer pa se mi v Ljubljani ni treba skrivati – maskirati. Težko je biti zvezdnik v tem mestu, saj te ljudje slej ko prej vidijo na ulici z vrečko iz supermarketa, iz katere štrlijo hrenovke. (smeh)

Je v Sarajevu drugače?
Ni. Sarajevo je podobno. Tako kot Ljubljana je neobremenjeno z glamurjem. Zato se v teh dveh mestih tudi najbolje počutim. V Zagrebu in Beogradu so stvari drugačne. Tam me ljudje večkrat ustavljajo na ulici in se želijo slikati z mano.

Obstaja še kakšna podobnost med Ljubljano in Sarajevom?
Ljudje niso patetični. So topli na diskreten človeški način. Zadržali so normalnost. Obe mesti sta narejeni po meri človeka. Ravno prav sta veliki. Zelo zadovoljen sem, da sem lahko Sloveniji vrnil z isto stvarjo, s katero me je navdihnila – z bogato tradicijo. Izjemno ponosen sem, da mi ljudje zaupajo in da je mojo glasbo moč slišati v treh nabolj gledanih filmih po osamosvojitvi, da sem bil v ekipi, ki je Slovenijo predstavljala na Evrosongu, dobil sem filmsko nagrado Vesna itd. Upam, da ne bo videti, kot da se hvalim, a čutim potrebo, da delim z ljudmi, da se ne počutim več kot 'gastarbajter', temveč da se počutim kot del slovenske skupnosti.

Vam v Sarajevu kaj zamerijo to, da ste se preselili v Ljubljano in da v večini ustvarjate tukaj?
Ne. Sarajevčani obožujejo Slovence. Vedno govorijo, da ste pridni in urejeni. Pravijo: „Slovenec dela, dela, dela in zato ima lepo hišo.“ Pri nas pa je ogromno hiš brez fasade. (smeh)

Pred časom smo lahko v tujih medijih brali, da se boste po dolgoletnem razmerju poročili s slovensko novinarko …
Tega nikoli nisem izjavil. Čeprav celo moji prijatelji verjamejo, da sem to rekel. (smeh) Mediji so zelo močni. Novinarji so stavek vzeli iz konteksta, v katerem sem rekel, da sem zamudil kar nekaj vlakov, zdaj pa počasi prihajam do zadnje postaje. Nerodno mi je, ker sam tega v medijih nikoli ne bi izjavil. Svoje poroke ne bi javno najavljal. Če bi se poročil, bi to novinarji izvedeli šele leto kasneje. (smeh) Nočem govoriti o tem, čeprav se zavedam, da je govoriti le o umetnosti, lahko dolgočasno. Včasih ne razumem, zakaj se ljudje sploh ukvarjajo z mojo zasebnostjo ... Razumem, da novinarji postavljate taka vprašanja, ker bralce to zanima, tako da trenutno na nek način uživam v svoji lastni nelagodnosti. (smeh)

Če sem lahko še malce 'nelagodna', so slovenske ženske drugačne od bosanskih?
Slovenske, tudi če imajo težavo s partnerjem, počakajo, da se vrenje znotraj njih pomiri, da ga prekrije prah in potem se tiho poda na dolge steze maščevanja, ki traja, dokler te ne zlomi. (smeh) Bosanka pa ti bo, recimo, takoj vse povedala v obraz. Nadrla te bo, v smislu kaj misliš, da si. (smeh)

Pa vi? V kateri mentaliteti se bolje najdete?
Težko se opredelim. Pri takih stvareh je težko posploševati. Vem le, da ne bi mogel biti v razmerju z angleško govorečim dekletom.

Zakaj?
Ker si ne morem predstavljati, da bi ji moral prevajati vice o Muju in Hasu. (smeh)

Letos ste začeli novo turnejo s Plavim Orkestrom. Ali danes, dobrih 20 let kaj drugače gledate na evforijo, ki je vladala okoli vas v osemdesetih?
Težko se poistovetim z besedo evforija. Bili smo pop punk band z ironičnim odnosom do sveta, nato smo postali mainstream skupina, ob kateri odraščajo generacije. Še vedno smo ironični do sveta, novi album, ki ga zaključujemo v Zagrebu, je elektro pop in ponuja vesele pesmi. Letošnja turneja je najbolj uspešna turneja doslej. Na koncertih je več različnih generacij poslušalcev. Na tribuni sedi naša generacija, okoli šanka stojijo 25-letniki, v prvih vrstah pa so najmlajši, facebook generacija, ki v zrak molijo mobilne telefone in snemajo koncert. (smeh)

Kako to, da se po vsem tem času vračate nazaj?
Saj se nikoli sploh nismo razšli. Vzeli smo si odmor. Ko se začnemo pogrešati, pridemo skupaj in naredimo nekaj novega. Nismo eden tistih bendov, ki bi se združili zgolj zaradi ekonomskega trenutka. Nedvomno smo neobičajen pojav.

V okviru turneje ste igrali tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem, v Srbiji in seveda v Bosni. Ste ena redkih skupin nekdanje Jugoslavije, ki je dobrodošla povsod ...
Plavi Orkestar je, odkar je razpadla skupina Bijelo dugme, zadnji dinozaver starega sistema. Vse je propadlo, vsi simboli nekdanje skupnosti. Mi pa smo dobrodošli v vsakem kotičku nekdanje Jugoslavije. V nas vidijo faktor stabilnosti. Veliko jih joka na koncertih. Pravico imajo do zasebne nostalgije, spomnijo se na stare ljubezni, lepo, lažje življenje ...

Tudi vi pogrešate tiste čase?
Rad imam združevanje, toleranco, sploh v tem času, ko je svet povsem razkosan. Zavedam se, da danes ljudi najbolj zanimajo senzacionalne zgodbe, o človeških konfliktih, a še vedno je dobro, da v tej norišnici prepleteni s tehnologijo, spletnim življenjem itd. obstaja prostor, oaza, kjer je še prostor za dušo. Zato je moja želja, da bi nekoč živel na otoku Hvaru, kjer sem že začel graditi mali atelje. Sčasoma bom tam preživel večino leta, gostil svoje prijatelje in ustvarjal.

Kako bi opisali sami sebe?
Če uporabim stavek Johna Lennona: „You may say I'm a dreamer … „Sem sanjač in trudim se, da bi življenju odvzel banalnost in ga napolnil z lepimi stvarmi … Po naravi sem zelo radoveden. Ne pustim, da me življenje zagreni. Ne želim življenja izživeti kot večina, z občutkom, da nekaj moram narediti.

Je dandanes naporno biti sanjač?
Ne, če si objektiven do sebe. Vsakič znova odprem roke proti nebu in kolikor mesečnega praha pade na dlani, toliko ga imam. Vedno ga veliko tudi spolzi med prsti. Če bi bil bolj racionalen, bi bil danes verjetno neverjetno bogat, a srečen sem, kjer sem in ni mi žal za to, da sem sanjač. Trenutno si predvsem močno želim potegniti črto in se vrniti h konservativnemu življenju z vrtnim palčkom in košenjem trave. Tako sem živel pred to turnejo s Plavim Orkestrom in komaj čakam, da se moje življenje vrne na stare tirnice.