Ne dieta, ampak terapija

Strkokovnjaki tako svetujejo, da razmislite raje o terapiji in ne več o dieti, če ste z dieto že večkrat poskusili, pa niste uspeli izgubiti ali obdržati kilogramov. Zgovorni so tile podatki: pri veliki večini diet ni dolgoročnega učinka, kar 95 odstotkov jih ne uspe, saj z dieto ni odpravljen osnovni vzrok za debelost. Po podatkih WeightWatcherjev je zgolj 16 odstotkov članov takih, ki z veliko odločnosti in zagrizenosti obdržijo kilograme, do katerih so prišli z dieto. Za veliko žensk namreč hrana pomeni olajšanje, protibolečinsto terapijo za boleča čustva, ki jih ne znajo izraziti. Tako se tudi telesna lakota zameša s psihično lakoto.

Hrana je kot droga, a dovoljena

Britanska strokovnjakinja, ki preučuje vpliv čustvenih težav na motnje prehranjevanja, Julia Buckroyd, je povedala, da je četrtina populacije predebela, med temi pa je kar 46 odstotkov takih, ki jedo zaradi čustvenih težav. Ocenjuje, da je na splošno med populacijo kar četrtina takih, ki ima težave s čustvenim prehranjevanjem. In večina teh je žensk. Problem je v tem, da je hrana lahko kot droga, s to razliko, da je hrana povsod. Po njenih ugotovitvah v primeru prenajedanja zaradi čustvenih težav zelo dobro deluje psihoterapija, saj ta motnja nastane skozi življenje in psihoterapija lahko pride do teh globoko skritih vzrokov. Nekaj genetske predispozicije sicer je, vendar gre večinoma za psihološke težave. Tako se priučimo, da je hrana nekaj, s čimer se kaznujemo, ker nas starši z odrekanjem določene vrste hrane kaznujejo ali pa nas s sladkarijami nagrajujejo.

Danska raziskovalka Tatjana van Strien se s prehranjevalnimi navadami ukvarja vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Njen vprašalnik velja za najboljše orodje, s katerim se definira prehranjevalne navade človeka. "Tisti, ki se prenajedajo zaradi čustvenih težav, ne bodo uspešni pri hujšanju. Velika verjetnost je, da jim ne bo uspelo. Zadnje, kar potrebujejo, je dieta, rabijo pa terapijo.“

Kako si pomagati?

Brez tega, da bi se osredotočili na svoja občutja ne gre. Kot prvo je koristno že, če prideet do spoznanja, kako vam je hrana koristila, ko ste se v svojem življenju soočali s stresnimi trenutki. Ob tem pa seveda želja, da začnete svoje probleme reševati in jih ne zgolj prekrivati s hrano. Pomembno je tudi, da ste sposobni razlikovanja med dejansko telesno lakoto in čustvenimi potrebami.

Kako pretrgati to čustveno vez s hrano? Dobro je, če si pišete dnevnik, v katerem beležite poleg svojega doživljanja tudi svoje prehranjevanje. Vsaj en teden si zapisujte, kaj jeste, kdaj in kje. Zapišite si, kako ste se počutili takrat, ko ste jedli. Vprašajte se, kaj se je danes zgodilo, da se počutim tako, kot se. Na ta način lahko pridete do nekih vzorcev, ki kažejo, ob katerih čustvih se obrnete k hrani. Ko ste uspeli ugotoviti, kakšen je vaš prehranjevalni vzorec, poskušajte najti alternativne načine za polnjene svoje čustvene praznine. Na primer lahko ugotovite, da je najhuje ob nedeljah zvečer, ko že razmišljate o težavnem tednu, ki vas čaka v službi. Takrat raje pokličite prijatelja, pojdite v savno ali pa načrtujte dopust.

Debelost kot oklep

Susie Orbach je že leta1978 v svoji knjigi Debelost je feministka ugotavljala, kako ženske svoje maščobne obloge uporabljajo kot obrambni oklep, jejo pa zato, da se bolje počutijo. Ta knjiga je pomagala Birtanki Sophie Boss, ki se je dolgo bojevala s prenajedanjem. Zdaj sama vodi program, v katerem terapevtsko pomaga ženskam, nikoli pa z dieto. "Pogosto se pozablja, da so kilogrami neke vrsta ženske obrambe. Zato bodo tudi sabotirale svojo dieto, ker v resnici ne želijo shujšati." Po njenem mnenju se ženske oklepajo svoje maščobe zato, ker je bil njihov odnos z materjo osnovan na teži, groza jih je, kadar so moški pozorni do njih, predvsem pa je njihova debelost udobna. Svojo debelost lahko obtožijo za vse, kar gre v njihovem življenju narobe. Prenajedanje je neke vrste beg, ko posameznica čuti nekaj kot kritiko, svojo rešitev najde v hrani in tako pobegne pred kritiko.

Nekaterim pomaga vera

Šestdesetletna britanska učiteljica Sue Prosser je opisala svoj boj, ko dolga leta ni bila sposobna izraziti svojih čustev. Ko je bila pod stresom, je zaradi prenajedanja pridobivala kilograme. Vedno znova se je potem odločila za dieto, a se potem ponovno zredila, pa še pridobila kakšen dodaten kilogramček. Odločitev, da naredi korenito spremembo v svojem življenju je prišla po tem, ko se je po neki napačni poslovni odločitvi v dveh mesecih zredila za deset kilogramov. Sklenila je, da pride svojim težavam do dna, da se kilogramov tokrat ne bo lotila z dieto. Spoznala je, da gre za čustvene težave, poleg tega pa tudi za priučene načine obnašanja, ki so izvirali še iz otroštva, ko je hrana predstavljala nagrado, kazen, nadzor, udobje. Skratka, hrana je bila vse drugo kot ključno hranilo za telo. Uspeh je prišel šele takrat, ko se je naučila poslušati svoje telo, spoznala razliko med telesno in psihično lakoto ter se soočila z nizko samozavestjo, z občutkom sramu in krivde.

Sue je do uspeha prišla s programom, ki je osnovan na veri. "Ko zaprosite Svetega Duha, da vam pokaže razloge za vaše čustveno prenajedanje, se vam bodo razodele stvari, ki so bile do takrat skrite." Diete, ki izhajajo iz vere, že dolgo obstajajo v Združenih državah Amerike. Nekatere se sicer gibljejo že na mejah fundamentalizma – na primer ena veja obtožuje debele ljudi, da častijo napačne idole, druge dajejo vprašljive prehrambene nasvete – "Kaj bi jedel Jezus?" na koncu je vse skupno eno, da skušajo čustveno praznino napolniti z vero in ne s hrano.