Pesnikov odnos do žensk je bil poseben in zanimiv. Za muze si je praviloma izbiral rosno mlada dekleta, ki pa mu romantičnih čustev niso vračala. Znano je namreč, da je pesnik zavračal gospodične, ki so si ga izbrale za moža, damice, o katerih je sanjaril in pesnil, pa mu ljubezni niso vračale. Tudi zala in mlada Julija Primic ga ni marala, a vztrajni France se ni dal ugnati. Zbral je pogum in modrooki plavolaski je do ušel zaljubljen odnesel rokopise pesmi, posvečenih svoji veliki ljubezni. Julija mu je dala jasno vedeti, da je ne zanima in naj jo že neha moriti s svojimi ljubezenskimi izlivi. Veliko ljubezensko razočaranje se je kmalu odrazilo v njegovem ustvarjanju, saj so ženske v njegovih verzih pokvarjene, prevzetne, preračunljive in neusmiljene.

Nekaj let kasneje se je zapletel s takrat še mladoletno služabnico pri Crobathovih, Ano Jelovšek. Rodila mu je tri otroke, a z njegove strani se niso nikoli razvila globlja čustva, morda tudi zato, ker Ana nikoli ni dojela Prešernovega pogleda na svet in življenje. Pesnik ni napisal nobene pesmi , v kateri bi opeval svojo ljubezen do nje, z izjemo pesmi Nezakonska mati. Medtem, ko je Juliji med drugim posvetil enega svojih največjih dosežkov, Sonetni venec.

Prešeren in ‘svinjepisje’

Okoliščine so botrovale dejstvu, da se je Prešernova ustvarjalnost kdaj pa kdaj spustila na malce bolj gostilniško raven. Žal konkretnih dokazov o njegovi erotični poeziji ni, saj so večino ‘spornih’ pesnitev po njegovi smrti uničili. Čistuni so erotično poezijo v 19. stoletju imenovali ‘svinjepisje’. Kadar je temnolasi in skordani zapeljivec dobil navdih, to je bilo običajno za gostilniških pultom, je svoje ‘kosmate’ verze, zabeležene na lističih, poklanjal svojim trenutnim muzam. Menda so bile Prešernov fetiš nedolžna dekleta, rad pa je opeval predvsem določene dele ženskega telesa in njihove funkcije.

Fante zbiraš si prevzetna, se šopiriš, ker si zala; varji, varji, da priletna samka se ne boš jokala!

Nespodobna in zamolčana poezija

Ljudski glas je že od nekdaj potrjeval obstoj Prešernovih ‘okroglih’ verzov, radi pa so jim prisluhnili že pesnikovi sodobniki in si zapisovali mojstrove žgečkljive verze, ker so jih preprosto zabavali. Med prizadevnimi zbiralci tovrstnega Prešernovega gradiva je bil tudi Luka Pintar. Leta 1883 je Franu Levcu poslal štirivrstičnico o ‘d'vicah’, ki je doslej niso še nikomur ‘dale’. Prešeren naj bi s kredo na vrata uršulinskega samostana, mimo je šel sredi noči, napisal:

Do zdej ste b'le še d'vice,do zdej še niste dale,/ do zdej ste jo imele zato le, da ste scale.

Zanimiva je tudi anekdota o nastanku epigrama na Savico: "Preširen je bil se svojima prijateljema Čopom in Kastelcem na Savici. Vsi trije so občudovali prirodno lepoto Savičinega slapa in naposled je rekel Kastelic: 'Na lepo Savico pesem zloži. Uže Vodnika je navdušila, tebe bode še bolj.' V svojej ženijalnosti, ktera je imela za nedolžna ušesa včasi malo ostre robove, hipoma Preširen se štirimi verzi odgovori, kteri pa neso taki, da bi jih lahko zapisovali. Prijatelja, ki sta bila sicer tacega humorja navajena, vendar s tem nesta bila zadovoljna, in obljubiti jima je moral, da spiše resno pesem o Savici."

Oj, Savica, nisi več devica! / Si prasica, ki na široko šči.

Tudi hčerki gostilničarja Ivana Nepomuka Mayrja, Cilki, ki se je poročila z nekim Gocanijem iz Torina v Italiji, je Prešeren posvetil pesmico:

Ne maram za naše, so slabe krvi,/mam rajši Taljane,k' jim boljši stoji;/ šla bom na Laško, v mesto Turin,/ prinesla bom "mačko" nazaj brez kocin.

France Prešeren je naš največji pesnik in v zavesti imamo več njegovih podob. Pisal je pač oboje: verze, ki nam pomenijo nacionalno kulturno potrjevanje, in verze za razvedrilo, ki potrjujejo, da je bil pesnik z dušo in telesom tudi, ko je spil kakšno kapljico preveč.