Melanie Spooner naj bi bila kot otrok zelo zdrava, v najstniških letih pa se je začela obremenjevati s kilogrami. "Ko je bila stara 18 let, sva z ženo mislila, da je premagala anoreksijo. Melanie se je vpisala na fakulteto in prepričana sva bila, da bo naredila nov korak v življenju in da ne bo mela več težav z anoreksijo," je povedal njen oče. Melanie Spooner je na britanskem prestižnem kolidžu Cambridge uspešno zaključila študij medicine in nato delala kot prostovoljka na Borneu.

Zavračala je pomoč

Zadnja leta je bila anoreksija vedno močnejša in Melanie se je vse težje borila z boleznijo. 11 mesecev je bila na bolniškem staležu. Oktobra 2010 ji je dr. Clare Gerada predlagala strokovno pomoč psihiatra, a jo je ta zavrnila, rekoč, da ne želi, da se do nje vedejo kot do otroka in da ne potrebuje strokovne pomoči. "Nisem je stehtala, saj tega ni želela, prav tako pa ni hotela, da bi ji pomagali,'' je povedala dr. Gerada. "Tedaj je ravno začela z bolniško, pomoči ni želela, a je bila videti precej stabilna. Nazadnje, ko sem govorila z njo, je končno zmogla kaj prigrizniti v javnosti." Kot kaže, je Melanie le želela dati vtis, da je z njo boljše. Kot pediatrinja otrokom ni mogla več nuditi ustrezne pomoči – pomoč je namreč potrebovala ona sama, le da si tega ni priznala.

Zapadla je v depresijo

Melanie se je zaprla v svoje stanovanje v Woolwichu na jugovzhodu Londona, kjer pa je zaradi srčne aritmije, sicer pogoste spremljevalke anoreksije, umrla. Truplo 30-letnice, ki je tehtala le 24 kilogramov, sta našla njena starša Robert in Jane, ki sta v stanovanje vdrla, ker se Melanie ni odzivala na klice. Kot sta povedala, je bilo v stanovanju, kjer sta našla hčerkino truplo, ogromno listkov papirja, na katere je Melanie zapisala ljubezniva sporočila svoji družini. "Vedno se je bala, da bo pretežka, za strokovno pomoč pa sploh ni hotela slišati," je tragični dogodek komentiral njen oče. Dr. Gerada je pojasnila, da se je Melanie med bolniško močno obremenjevala, ker ni delala in je zato prejemala nižji dohodek. Zapadla je v depresijo, a je hotela živeti. "Njena teža se ni dvigala, temveč je še dodatno padala. Melanie si je želela nazaj v službo, a je bila ujeta v začaran krog. Razmišljala je celo, da bi se preselila v Avstralijo in si tam poiskala službo."

Strokovna pomoč je nujno potrebna!

"Melanie je za anoreksijo trpela 17 let. Bolezen je bila premočna, Melanie je sama ni mogla premagati," je povedala dr. Adela Williams. Prepričana je, da bi ji uspelo, če bi le sprejela strokovno pomoč. "Vedno je poskrbela, da si je našla čas za družino, za prijatelje, vedno je bila pripravljena pomagati," so še povedali njeni družinski člani. Strokovnjaki poudarjajo, da je v primeru anoreksije nujno treba prizadeti osebi pomagati, da začne sprejemati pomoč, saj je skorajda nemogoče, da oseba bolezen premaga sama. Predvsem starši bi morali zato biti pozorni, ali se otrok normalno prehranjuje.