Danes 74-letna Gvatemalka Marta Orellana se spominja, da se je leta 1946 igrala z drugimi otroki iz sirotišnice, v kateri je živela, ko so jo poklicali v ambulanto. Tam jo je čakalo več zdravnikov, a nikogar od njih ni poznala. Bili so visoki možje s svetlo poltjo, ki so se pogovarjali v takrat njej neznanem jeziku, danes predvideva, da so govorili angleško, poleg njih je bil v prostoru še en gvatemalski zdravnik. Imeli so injekcije in številne posode. Ukazali so ji, naj se uleže ter razširi noge. Takrat devetletni Marti je bilo nerodno in je stisnila kolena ter odkimala z glavo. Gvatemalski zdravnik ji je dal zaušnico, zaradi česar je planila v jok. ''Nato sem naredila, kar so mi ukazali,'' se spominja.

Bili so poskusni zajčki

Danes se Marta s solzami v očeh spominja teh dogodkov, ki so usodno zaznamovali njeno življenje, saj so se s tistim trenutkom zanjo začele bolečine, ponižanja in skrivnosti. Pisalo se je leto 1946, ko so v Gvatemala Cityju začeli izvajati poskuse na sirotah, zapornikih, vojaških rekrutih in prostitutkah, a je to ostala dobro varovana skrivnost več kot šest desetletij. Ameriške oblasti, ki so se bale, da se bodo njihovi vojaki vrnili z bojnih območij z različnimi spolnimi boleznimi, so namerno okužili, takšna je ocena, okoli 1.500 Gvatemalcev s sifilisom in gonorejo, da bi na njih testirali učinkovitost antibiotika – penicilina. ''Nikoli mi niso povedali, kaj počnejo, nikoli nisem imela možnosti, da bi rekla ne,'' pravi Orellana, ''Ves ta čas nisem poznala resnice. Naj jim bog oprosti.''

ZDA so se opravičile

Ameriška vlada je oktobra 2010 priznala izvajanje eksperimentov, ko sta se zunanja ministrica Hillary Clinton in ministrica za zdravje Kathleen Sebelius javno opravičili in izrazili globoko obžalovanje vsem prizadetim. Gvatemalski eksperimenti so potekali od leta 1946 do leta 1948 in mnogi so prepričani, da se v ničemer ne razlikujejo od nacističnih zločinov, katerih storilcem so v istem času sodili na Nürnberških procesih.

Žrtve tudi otroci

57-letni Benjamin Ramos je sin 87-letnega Federica, nekdanjega vojaka, na katerem so prav tako izvedli poskus. ''Moj oče ni znal brati in z njim so delali kot z živaljo. To je bil res hudičev eksperiment.'' Mateo Gudiel pripoveduje, da njegov 87-letni oče Manuel, prav tako nekdanji vojak, še vedno trpi zaradi okužb, povezanih s sifilisom, demence in glavobolov. ''Poleg tega sem nekaj teh težav podedoval tudi sam, bolezen se je prenesla tudi na naše sorodnike in moje otroke.'' Otroci lahko namreč sifilis podedujejo.

Med žrtvami veliko vojakov

Več kot polovica žrtev teh eksperimentov je bila vojakov nižjih činov, ki so jih njihovi nadrejeni dostavili ameriškim zdravnikom. Ti so delali v neki vojaški bazi v glavnem mestu Gvatemale. Američani so sprva nameravali okužbo prenašati tako, da bi okužene prostitutke imele spolne odnose z zaporniki, potem pa so ugotovili, da bo bolj 'učinkovito', če vojakom, mentalnim bolnikom in sirotam bakterijo kar vbrizgajo.

Ljudje kot predmeti

Gvatemalske oblasti bodo izsledke svoje preiskave objavile junija. ''Šokiralo me je dejstvo, kako malo so bila vredna človeška življenja. Ljudje so bili kot objekti, na katerih so izvajali eksperimente,'' je dejal Carlos Mejia, član komisije in vodja gvatemalske medicinske fakultete. Ameriški znanstveniki so zdravili 87 odstotkov okuženih s sifilisom, izgubili pa so sled za ostalimi 13 odstotki. Pri desetih odstotkih tistih, ki so jih zdravili, se je bolezen spet pojavila.

Hude bolečine

Sodelovanje gvatemalskih oblasti so dosegli s tem, da so določenim ljudem ponudili cigarete ter pomoč obubožanim institucijam. Ni znano, kaj so ponudili Dobrodelnim sestram, da so ameriškim zdravnikom 'dostavile' sirote, ki so jih možje v belih plaščih obiskovali vsak teden med letoma 1946 in 1948. ''Niso mi povedali, zakaj so me izbrali,'' pripoveduje Orellanova, ki je v sirotišnico prispela pri štirih letih, potem ko so njeni starši umrli. Po začetnem ginekološkem postopku, takrat meni, da so jo tudi okužili, so ji penicilin dajali tedensko. ''Telo me je bolelo, bila sem zaspana, ni mi bilo do igre.'' Poleg nje je v poskusu moralo sodelovati vsaj še deset deklic. Orellanova je imela nesrečo, da pri njen zdravljenje ni bilo učinkovito. Ko je odrasla in se spopadala s hudimi bolečinami, so ji zdravniki vedno govorili, da ima 'slabo kri'. Imela je srečo, da ji je njen ljubeči soprog pomagal premagati težave pri intimnih odnosih, tako da je rodila pet otrok, danes je babica 20 vnukom in osmih pravnukov.

Za nekaterimi izgubili sledi

Ko so se ZDA leta 2010 opravičile, je bila Orellanova šokirana. Testirali so jo za sifilis in bila je pozitivna, pove odvetnik Rudy Zuniga, ki zastopa njo in številne domnevne žrtve okrutnih eksperimentov. Le majhno število oseb, ki so jih takrat okužili, je še živih, a obstaja verjetnost, da so okuženi njihovi otroci in vnuki.

Kdo bo odgovarjal?

Pablo Werner, odvetnik, ki se bori za človekove pravice in raziskuje sporne eksperimente, meni, da po vsej verjetnosti gvatemalske oblasti ne bodo sprejele odgovornosti zaradi sodelovanja pri poskusih. Ostalo bo najbrž le pri odškodninah, je prepričan. ''Naš sodni sistem ni znan po svoji hitrosti ali pravičnosti. Čeprav so gvatemalski zdravniki, ki so pri tem sodelovali, že mrtvi, njihove družine najbrž še imajo informacije,'' je odločen Werner. Odvetniki kopice preživelih si prizadevajo, da bi njihovim strankam bile čim prej izplačane odškodnine.

Grozijo ji

Za Orellanovo je poleg olajšanja, da je končno spoznala resnico o svoji bolezni, prišlo tudi trpljenje. Kriminalne združbe, ki razsajajo po Gvatemala Cityju, so prepričane, da je dobila visoko odškodnino, zaradi česar ji grozijo in zahtevajo svoj delež.