Najprej pedikura, potem suši

Moja delodajalka Koko je bila stara 37 let, ampak je bilo videti, da jih ima 25. Ogovorila me je oblečena v kavbojke, črno majico brez rokavov in z ven molečimi naramnicami nedrčka živo roza barve. Čisto me je razorožila s svojo polomljeno angleščino in pristno toplino. Rojena je bila na Japonskem, živela v Los Angelesu nekaj let, potem pa se po nasvetu prijatelja preselila v New York, ki ji je zagotovil, da povpraševanje po golem sušiju skokovito narašča. Zaklepetali sva se ob kozarčku vina v družbi njenih prijateljev, in to je bilo to: uspešno sem prestala ocenjevanje primernosti svojega telesa. Zaupala mi je moj prvi delovni termin in me postavila pred dejstvo. Čez dva dni sem se zbudila z rahlim črvičenjem v želodcu. Prvi val tesnobe pa me je zajel med podzemno vožnjo do mestne četrti, kjer je restavracija z golim sušijem. Pa sploh nisem podlegla bojazni pred razgaljenostjo v prisotnosti neznancev ali neprijetnim vonjem kakšne ribje poslastice. Bilo je nekaj drugega: ko sem z očesom oplazila svoja stopala v sandalih, sem ugotovila, da bi nujno potrebovala pedikuro. Sama groza! Ljudje so bili tik pred tem, da bodo jedli z mojih stopal, jaz pa še nisem poskrbela za svoje nožne prste.

Bodi čisto pri miru!

Srce mi je močno bilo, oči sem široko razprla. Nemo sem molila boga golih teles 'sushi modelov', naj brzda moja čustva in impulze, da se ne bi smejala, trzala s telesom, jokala, prosila gosta za predstavitev ali celo pojedla košček sušija s sebe. Tedaj sem nenadoma zaslišala glasove okrog sebe: Kaj bomo dobrega jedli? Kako naj …? Kaj je to? Misliš, da je punca to že prej počela …? Zagotovo …Vse to je bilo za goste novo in čudno, tako kot zame. To spoznavanje je trajalo cele pol ure. Analiza tega položaja mi je omogočila, da sem se spravila k sebi. Hotela sem jim reči, naj se pomirijo ter da je vse v najlepšem redu. Namesto tega pa sem morala spoštovati red in molčečnost ter se le rahlo nasmehnila in poskušala izžarevati pozitivno energijo.

Bog ne daj, da bi zaspala

Sake je dosegel tisto, česar sama nisem mogla in smela. Ko so moški postali rahlo evforični, je njihova sramežljivost uplahnila. Kot pri samopostrežnem bifeju so začeli krožiti s palčkami po mojem telesu in pobirali koščke hrane. Medtem je Koko spretno, ljubko in skoraj neopazno nadoknadila manjkajoče koščke ribe. Tako sem ležala poldrugo uro, medtem so ljudje pili, jedli, zijali vame in se občasno celo dotaknili mojega golega telesa. Proti koncu sem morala večkrat z očmi zaokrožiti po stropu, saj sem skoraj zaspala.  Najbrž sem se že kar preveč sprostila ali pa zgolj hotela ubežati dogajanju. Ko me je Koko potrepljala po ramenu in povedala, da je večerje konec, sem se končno sprostila ter bila presenečena, kako je čas hitro minil.

Izkupiček dneva je bil ...

V kuverti sem prejela 150 evrov lepo zasluženega denarja, ki ga bom potrošila za nov par čevljev. Opazila sem, da imam še vedno med lasmi zataknjeno prikupno rožo roza barve, ki se v odtenku povsem ujema s tangicami. Opazila sem, da sta moji bradavički rahlo razdraženi. Koko mi je po večerji ponudila sake in kmalu sem začutila rahlo omotico. Večer se je končal prijetno, poleg zaslužka pa sem bila bogatejša za bizarno zgodbo, s katero bom gotovo zabavala prijatelje in po potrebi dražila starše. Poleg tega sem se srečala s kopico moških, ki jih natančneje pravzaprav niti nisem spoznala. Najverjetneje se me bodo spominjali kot napol razgaljenega dekleta, nadevanega s specialitetami surove ribe. Od Koko sem se poslovila z mešanimi občutki.
Naslednji dan v službi sploh nisem bila užaljena, ko sem izvedela, da je eden mojih nekdanjih fantov izjavil, da bi me namočil v omako in poglodal moja rebra. Res sem se nasmejala ob tej bizarni pripombi. In ta isti človek je potem priznal, da je v svoji restavraciji obesil slike, na katere je pred tem masturbiral. V bistvu me je s svojo pripombo na neki čuden način počastil.