Nisem tisto, za kar me imate!
Nase nisem nikoli gledala kot na moškega. Bila sem prepričana, da je moško telo, v katerega sem se ujela, napaka boga. Prav zato sem jo tudi želela popraviti. Sama sebi nisem skrivala, da si želim drugačnega življenja. Želela sem spoštovanja in priznanja, vendar me je bilo strah, kako se bo na mojo željo odzvala družina. Oče je bil ponosen, ko je izvedel, da je dobil sina. To je tudi večkrat na glas poudaril pred sorodniki, prijatelji in pred mano. In jaz sem vedela, da kot Tim nisem nikoli bila in ne bi bila tisto, kar je od mene pričakoval.
Moje igrače so me izdajale že kot otroka. Oboževala sem plišaste živali, roza barvo in punčke. Nisem se še zavedala, kakšen vtis dajem okolici, saj sem bila premlada. Prijatelji me nikoli niso zaničevali in za njih sem vedno bila enaka. Ampak kot otroku ti take stvari niso pomembne. Če bi se odzvala kasneje, bi zagotovo doživela drugačen odziv.
Moja skrivnost
Starši so vedno čutili, kaj se dogaja. Že mamin pogled je bil dovolj, da sem znala prebrati njene misli. Kot da bi mi hotela povedati, da je ob meni ne glede na vse in da me bo vedno ljubila. Kot sina ali kot hči. Bolj kot mame sem se bala očeta. Bila sem njegov ponos, vendar le na papirju. Z menoj ni igral nogometa ali mi kupoval avtomobilčkov. Zelo kmalu mu je postalo jasno, da nisem le v otroški fazi, ko bi namesto žoge raje izbrala punčko. Začutil je, kaj se v resnici dogaja, vendar tega ni upal povedati na glas. Čeprav se njegova ljubezen do mene ni spremenila, se kdaj vprašam, koliko skrbi in solz sem mu povzročila. Kolikokrat se je vprašal, zakaj se to dogaja njemu? Zakaj njegov sin ni le sin, ampak hči?
Ko sem dopolnila 10 let, je moja želja po spremembi spola le še naraščala. Začela sem prebirati literaturo in iskati rešitve, ki bi mi pomagale zaživeti novo življenje. Nisem zdržala, da je moje življenje popolnoma drugačno od vrstnikov. Vedela sem, da nisem kriva sama, čeprav sem se zato večkrat obtoževala. Iskala sem zgodbe ljudi, ki so se počutili enako, in tri leta živela v zmedi. Vendar ne zaradi sebe. Bala sem se, kako se bodo na mojo prošnjo odzvali tisti, ki so mi v življenju vedno stali ob strani.
Trenutek resnice
Še danes se spominjam tišine, ki je nastala, ko sem družini povedala, kaj želim od življenja. Še danes slišim jok sester, spominjam se tudi očetovega pogleda. Tista prva minuta je bila najtežja. Nato pa je tišino presekal sončni žarek. Brez očitanj, brez grdih besed. Moja družina je skozi ves čas poznala mojo željo in najpomembnejše, ni je želela spremeniti. Takrat sem se zavedala, da mi bodo stali ob strani ne glede na vse. To je tisti trenutek, ko veš, da si na pravi poti.
Pri trinajstih letih sem z mamo obiskala kliniko za otroke. Pogovor s specialistom, ki se je že v preteklosti ukvarjal s tovrtsnimi posegi, mi je nagnal strah v kosti. Bala sem se, da ga ne bom prepričala, vendar se je izkazalo drugače. Najin pogovor je bil pravo olajšanje in njegova ugotovitev je potrdila mojo željo. V kartoteko je zapisal, da v življenju še ni srečal otroka, ki bi razmišljal tako odraslo in iskreno. Njegova odločitev je bila tudi potrditev, da sem na operacijo pripravljena. Začela sem jemati hormonske tablete in redno obiskovati zdravnika. Tri leta sem živela v pričakovanju in le nekaj dni po šestnajstem rojstnem dnevu se je moja želja tudi uresničila. Odšla sem v bolnišnico in tik preden so me uspavali, sem začutila, da se moje življenje šele začenja …
Nov začetek
Okrevanje po operaciji je bilo naporno, obenem pa mi je vsaka bolečina dala vedeti, da sem se ponovno rodila; v novo telo, vendar v isto osebo. Ni me bilo sram stopiti na ulico. Tokrat sem se počutila, da nekomu pripadam in da sem končno le dekle.
Danes mi je ime Kim. Imam dolge svetle lase, še vedno se družim z istimi prijatelji, ki so mojo zgodbo spremljali od vsega začetka. Uživam v vsakem trenutku življenja, še vedno pa včasih odtavam nazaj v preteklost, ki je ne želim pozabiti. Kljub vsemu naporu, očitanju in solzah sem vesela, da me je življenje naredilo tako vztrajno in odločno. Zavedam se, da bom v očetovih očeh vedno prva, ne glede na to ali mi je ime Tim ali Kim. Vem, da me bo mama vedno spodbujala, in zavedam se, da sta bili sestri skozi vse moje otroštvo deležni posmehovanj in očitanj, ki sta jih spretno skrivali pred mojimi očmi. Zavedam se sreče, ki mi je naklonjena, in ljubezni, ki je ne premore vsak. Našla sem svoj mir in sedaj vem, da lahko v življenju dosežem vse, kar si zastavim, saj v srcu vem, da sem premagala samo sebe.
KOMENTARJI (9)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV