Moja prva nosečnost je minila povsem normalno in brez kakršnih koli problemov. Drugič sem zanosila, ko je bila moja prva hčerka stara 11 mesecev. Ko sem bila noseča približno 10 tednov, sem izvajala prenatalno jogo in takrat sem prvič začutila hudo bolečino, kot da bi mi nekdo v zadnjico z vso močjo zapičil ostre vile. Z vajami sem takoj prenehala, bolečina pa je počasi pojenjala. Še isti dan sem v času kosila, ravno sem hranila hčerko, naenkrat dobila občutek, da sem se polula v hlačke. Stekla sem v kopalnico in doživela največji šok v življenju. Iz mene je močno lila kri. Vse je bilo krvavo. Odpeljali so me na urgenco, kjer pa so me potolažili: "Z vašim otrokom je vse v redu." Čeprav jim ni bilo jasno, kaj je bil pravi vzrok za krvavitev. Tako sem krvavela še nadaljnih 15 tednov. Občutki so bili grozni, saj nihče ni vedel kaj se z menoj dogaja, jaz pa sem vsak dan trepetala in upala, da z mojim otrokom ne bo nič narobe.

Predčasen porod

V 25. tednu nosečnosti me je zdravnik napotil v bolnišnico, kjer naj bi ostala dobre tri tedne. Takrat sem po štirih mesecih prvič prenehala krvaveti in so me zato predčasno odpustili iz bolnišnice. Z besedami ne morem opisati, kako mi je odleglo. Vendar pa se je že ob prvi aktivnosti ponovno pojavila krvavitev in spet sem morala v bolnišnico. Sina sem rodila šest tednov in pol prezgodaj. Zdravniki so končno ugotovili, da se je v meni razvil hematom izven placente. Z mojim novorojenim otrokom je bilo na srečo vse vredu. Mislila sem, da je vse najhuje za mano, a niti približno se mi ni sanjalo, kaj vse me še čaka.

Nekega dne se na stranišču dobila čuden občutek, ko sem se po mali potrebi obrisala. Nisem čutila luknjice, kot običajno, temveč je bila na njenem mestu izboklinica. Zdelo se mi je skrajno nenavadno, toda morala sem poskrbeti za svojega 19-mesečnega otroka, zato se s tem nisem preveč obremenjevala. Krvavela nisem, bolečine ni bilo, zakaj bi se vznemirjala, sem pomislila. 

Ko ima hudič mlade ...

Mineval je čas, čuden občutek pa ni izginil in vedno bolj sem bila prepričana, da je z mano nekaj narobe. Bolečina je bila še posebej močna v spodnjem delu trebuha, kot da bi mi nedko potiskal drobovje navzdol. Pravijo, da ko ima hudič mlade, jih ima veliko. In tudi meni so se zdravstvene težave kar kopičile. Dobila sem vnetje slepiča ter gangreno in končala v bolnišnici. Kar devet mesecev je trajalo, da sem se pozdravila, zato nisem posvečala toliko pozornosti težavam z vagino. Neke noči, sem se končno odločila, da si bom 'zadevo' ogledala. Kriknila sem od groze.Videti je bilo kot, da vsa moja notranjost prodira skozi vagino. Med nogami se je pojavila izboklina in čim sem se napela, se je povečala. V trenutku sem dojela, da nimam več kaj odlašati in že naslednje jutro  odšla k zdravniku. “Hudiča, vagina vam odpada iz telesa, za seboj pa vleče še rektum in mehur,” je vzkliknil s široko razprtimi očmi. Lahko si le predstavljate, kako sem se počutila. Zdravnik mi je s strokovnimi izrazi pojasnil, da imam zdrs sprednje vaginalne stene, zadnja stena nožnice pa je zdrsnila  proti nožničnemu izhodu. Končno mi je postalo jasno, zakaj  sem že več mesecev bila zaprta, pa tudi na malo potrebo sem težko šla. "Pri cistokeli in rektokeli se običajno pojavi tudi zdrs maternice, žal se je to zgodilo tudi v vašem primeru," mi je pojasnil zdravnik. Počutila sem se grozljivo, do tega trenutka sploh nisem vedela, da je kaj takega mogoče.

Maternica se je znašla med mojimi nogami

Ko sem ležala na postelji v zdravniški ordinaciji, je bila moja maternica le 3 centimetre nad vagino, ko pa sem vstala se je zgodilo nekaj grozljivega: maternica je kar za 5 centimetrov pogledala iz mene. Sledila je operacija, maternico so mi odstranili, saj so vse vezi, ki jo držijo v pravi poziciiji, bile popolnoma raztrgane. Z možem sva razmišljala še o enem otroku, vendar je neljubi dogodek to željo preprečil. Zdravniki so morali z operativnim posegom ponovno podpreti in 'sestaviti' zadnjo steno moje vagine, da ne bi prišlo do ponovnega kolapsa. Rektum in debelo črevo so postavili na svoje mesto. Mehur so mi morali celo zavrteti okoli, saj je bil obrnjen na napačno stran. Kar zmrazi me, ko pomislim, kaj vse se je dogajalo v mojem telesu. Poleg vsega so mi morali zmanjšati še sramne ustnice, kar je bilo zelo boleče.

Končno spet doma

Zapustila sem bolnišnico in vse je kazalo, da je mojih zdravstvenih tegob končno konec. Žal ni bilo tako. Že kakšen dan po prihodu domov sem začela bruhati, bila sem zaprta, dobila sem vnetje sečil. Zdravnik mi je predpisal antibiotike in zdravila proti bolečinam. Minil je dober teden po operaciji, ko sva s hčerko na postelji gledali Sneguljčico. V sobo je prisšel sin in začela sta se prerivati. Morala sem posredovati, kar naenkrat pa se je slišal parajoč zvok. Odeja, na kateri sem sedela, je bila v krvi. Videti je bilo kako postelja vpija kri, še dobro, da je bila bela rjuha prekrita z odejo, da sem otrokoma prihranila ta grozljiv prizor. Hitro so me odpeljali na urgenco, kjer so zdravniki skušali ugotoviti od kod krvavim. S prostom je zdravnik drezal tam spodaj, jaz pa sem bila še vedno zelo občutljiva, saj ni minilo veliko od operacije. Lahko bi rekla, da je bila to najhujša bolečina v mojem življenju. Dežurni zdravnik je poklical na pomoč še svojega kolega, da bi mu pomagal ugotoviti od kod krvavim, saj je kri dobesedno lila iz mene, kot deroča reka. 

Tretjič pod nož

Ugotovila sta, da se je zaradi napora pretrgalo devet zelo globokih šivov. Zato so me ponovno pripravili za operacijo in ponovno zašili. Po dveh operacijah v nekaj več kot tednu dni, je bilo moje telo polno ran in bolečin. Predpisali so mi antibiotike, na katere sem bila alergična, tako sem za nameček po vsem telesu dobila izpuščaje in rdeče mehurje. Zaradi vseh zdravstvenih težav sem shujšala za 14 kilogramov. Zdravljenje je dolgo trajalo, še šest mesecev  sem imela hude bolečine, iz nožnice pa se je pojavil smrdeč izcedek. "Vaše telo je zavrnilo šive, spet bo treba na operacijo," mi je pojasnil zdravnik. 

Zgodba ni končana

Po tretji operaciji se dobro počutim in vse kaže, da je najhuje za mano. Zdravnik sicer pravi, da imam 90 odstotkov možnosti, da bom v naslednjih 15 letih potrebovala še eno rekonstruktivno operacijo. Kljub temu, da bom znova morala pod nož, optimistično zrem v prihodnost.

Danes vem, da je do vseh teh zapletov prišlo zato, ker sem odlašala z obiskom zdravnika. Drage ženske, naj vam bo moja zgodba v poduk! Ko začutite, da z vami nekaj ni vredu, nemudoma obiščite zdravnika. Vzemite si čas za svoje zdravje, sicer bo cena previsoka.