Za zapahi je slabo leto dni, obsojena je bila na osem let zaradi umora. Podrobnosti o umoru ne bomo podali, saj ne želi, da bi njen sinček izvedel, da je v zaporu. V Sloveniji namreč ni prav veliko obsojenk zaradi umora in kaj hitro bi jo lahko kdo prepoznal. Njena okolica sicer ve za njeno kazen, a za zdaj se je odločila, da svojemu petletnemu sinčku še ne bo povedala resnice.

Popustila je pod pritiskom

Dogodek, zaradi katerega se je znašla za zapahi, se je zgodil pred šestimi leti. Sprva sploh ni bila osumljenka, šele nekaj mesecev pozneje je sledila hišna preiskava. Pravi, da se je strla med 48-urnim pridržanjem. ''Zaslišanje je potekalo od jutra do večera. Policaji so mi kazali fotografijo mojega otroka, pritiskali so name, rekli so mi, da mi bodo pokazali otroka, če bom sodelovala. Nisem zmogla tega pritiska in sem priznala, da bi lahko spet videla svojega otroka.“ Razen tega pridržanja je bila vse do dneva, ko je prestopila prag Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig, na prostosti. Umor, zaradi katerega so ji sodili, se je zgodil leta 2004, sojenje se je začelo šele dve leti pozneje, tri leta po začetku sojenja pa je odšla za zapahe. Pravi, da se s kaznijo ne bo sprijaznila, saj pravi, da ni kriva in je prepričana, da obsodba stoji na trhlih nogah. Odločena je poskusiti vse, če bo mogoče, zbrati nove dokaze, da bi lahko prišlo do novega sojenja. ''Ko je padla sodba, sem bila šokirana. Nisem se sprijaznila, rada bi dokazala resnico.“ Zato je tudi zamenjala odvetnika in računa, da se bodo stvari obrnile v njen prid.

Njena mama ni nikoli verjela, da bi lahko bila morilka

Zunaj jo čaka petletni sinček, ki obiskuje vrtec. Prihranila mu je resnico o tem, kam je odšla. Zanj zdaj skrbi njen partner in skupaj jo obiskujeta ob koncih tedna. Mojca je svojega sedanjega partnerja spoznala med sojenjem. Čeprav je vedel, česa je obtožena, je želel biti z njo. ''Saj je vedel, v kaj se spušča. Bila sem ves čas popolnoma odkrita, ampak očitno me ima toliko rad, da je sprejel mene in otroka.“ Želi si, da bi lahko s partnerjem imela možnost, da bi se umaknila v zasebnost, ko jo obišče. ''Neke romantike tukaj noter ni, svečke si vsekakor ne moreš prižgati.“ Obiskuje jo tudi njena mama, ki nikoli ni verjela, da bi njena hči lahko bila morilka in ji je v popolno podporo.

Na prestajanje kazni je prišla prostovoljno. Tedni in dnevi pred začetkom zaporne kazni so bili grozni. ''Zmozgalo me je, shujšala sem od skrbi. Dan preden sem prišla sem, je bil nepopisno hud. Posloviti se od otroka, ne da bi pokazal, da sem žalostna. Pa strah me je bilo, kako bo z drugimi sojetnicami. Jokala sem, stresno je bilo. Zadnji teden sem bila ves čas na trnih.“ Danes, pravi, se šele zaveda, kako se lahko življenje na hitro obrne na glavo. ''Čisto vsakomur se lahko zgodi, pa naj bo to prometna nesreča ali kaj drugega.“

Življenje za zapahi

Nad svojo situacijo sicer ne obupuje, saj se ne želi psihično zlomiti. Na zaporniško okolje se je navadila, sprejela pravila in način življenja za zapahi. Kdor hoče 'preživeti' za zapahi, mora tudi sprejeti to, da je ves čas pod nadzorom. Sprva jo je to motilo, a s časom, pravi, se na to navadiš.

Mojca dela v kuhinji. To pomeni, da dela osem ur na dan, bodisi od 5.30 do 13.30 ali pa od 11.30 do 19.30. Zapornice kuhajo namreč same zase. Nekaj drugih jetnic izdeluje ščipalke. Delo prinaša zapornicam določene ugodnosti, vendar jih Mojca še nima, saj še ni tako dolgo za zapahi. Za svoje delo prejme mesečno 80 evrov plačila.

Da pride pravočasno na delo, vstane okoli 5. ure. Ko delo konča, pa se z drugimi sojetnicami druži v prostoru za kavo, kjer se pogovarjajo, gledajo televizijo ali berejo. Spoprijateljila se je z dekletom, ki je za zapahe prišlo približno isti čas kot ona.

Zanjo velja polodprti režim, kar pomeni, da je na oddelku, kjer lahko gre iz svoje sobe in se prosto giblje po določenih delih zapora, lahko gre na dvorišče znotraj stavbe, dela v kuhinji. Ko je čas za to, gre lahko na sprehod v okolico zapora, ves čas pa mora biti v vidnem polju kamer. Obiske ima ob koncih tedna, tako v soboto kot nedeljo za tri ure, vsak dan ima ob določenih urah dostop do telefona, tako da se s svojim sinčkom redno sliši. Pravi, da ni enostavno, ko se zaveda, da morajo preteči tri leta, preden bo lahko razmišljala o kakšnih ugodnostih. Najhuje je, ko jo sinček vpraša, kdaj bo prišla domov, pa mu ne more nič odgovoriti.

Kako ostati ženska

Kot vsaka ženska si tudi Mojca, čeprav za zapahi, želi biti lepa. Zapornice kar med sabo poskrbijo za svoje pričeske, tako je tudi Mojca že dve sojetnici ostrigla in ju pobarvala. Tudi njej je sojetnica naredila svetle pramene. Vsaka nekaj zna in tako si pomagajo. Kozmetiko ji nekaj prinesejo njeni domači, kakšno stvar si kupi. Vsak teden lahko namreč ob torkih in četrtkih oddajo naročila za stvari, ki jih potrebujejo iz trgovine. Seveda mora biti vse, kar ji prinesejo v zapor, v originalni embalaži in še zaprto.

Ne liči se vsak dan. Vsekakor pa poskrbi, da je za obiske kolikor je mogoče urejena. Med tednom je v trenirki, za obiske pa se preobleče. Seveda ko utegne, saj ji delo v kuhinji včasih vzame toliko časa, da se ne uspe urediti tako, kot bi si želela. Takrat uporabi tudi nekaj ličil. Ob pogledu na ličila in obleke se spomne tega, kako rada je odšla v nakupovalno središče in kupovala stvari zase in za otroka in to danes pogreša. Namesto v prostor za kavo bi rada kdaj šla s svojimi prijateljicami v miren lokalček, kjer bi imela svojo zasebnost.

Ne bo se zlomila

Biti v zaprtem režimu je seveda duševno velika obremenitev in marsikatera jetnica temu podleže, kar nekaj je groženj ali pa poskusov samomora. Mojca pravi, da je močna in da ji to še na misel ne pride. ''Kadar je hudo, se umaknem in se zjočem.“ Če potrebuje pogovor, se pogovori s sojetnicami, s katerimi si je najbliže. Sicer pa se z dekleti z odprtega oddelka kar dobro razume, pravi. Veliko je seveda skupaj tudi z ženskami, s katerimi dela v kuhinji.

Najbolj ji je hudo zaradi otroka, to jo najbolj muči, ko pomisli, da je verjetno ne bo zraven, ko bo prvič šel v šolo. Pomisli seveda tudi na to, kako živi njen partner tam zunaj. ''Vendar saj je vedel, v kaj se spušča. Verjame mi, da tega, za kar sem obsojena, nisem storila. Kaj pa mi preostane drugega, kot da poskušam pozitivno misliti?“ Ko je na sodišču zaslišala, da je kriva, se ji je sesul svet, bila je šokirana. ''Ampak kaj pa bi naredila, bi se na sodišču drla, da nisem kriva? Bi še kakšno dodatno kazen dobila. Kar me do sedaj ni potolklo, me bo samo še ojačalo.“

Če bo odslužila celotno kazen, je dan, ko bo stopila na prostost, še daleč in pravi, da o tem ne razmišlja veliko. ''Sprašujejo me, kako mislim živeti, ko pridem ven. Edino, kar lahko rečem, je, kakor sem šla s pokončno glavo noter, tako bom šla ven.“

'Travme bodo ostale ...'

Že preden se ji je življenje zaradi suma umora obrnilo na glavo, ji ni bilo z rožicami postlano. Njen nekdanji partner je grdo ravnal z njo, bil je zelo ljubosumen in jo celo pretepal. ''Preden sem njega spoznala, sem se znala postaviti zase, potem pa mi je vzel samospoštovanje. Ljubezen je kaj kmalu prerasla v sovraštvo, bala sem se ga, a nisem vedela, na koga naj se obrnem. Tako da je bilo tudi moje življenje na prostosti pravi pekel,“ se spominja Mojca. ''Nisem taka oseba, da bi se sama sebi smilila. Saj travme bodo ostale, ampak ne mislim na to.“ A skrbi jo, kako bo, ko bo pred komisijo za pogojno kazen, ker svoje krivde ne priznava. ''Kaj naj rečem, kakšen odnos imam do kaznivega dejanja, če ga nisem storila? Bojim se, da nimam možnosti za pogojno kazen.“ Hkrati se spomne, da morajo do takrat preteči še tri leta in da je bolje, da poskuša vsak dan čim bolje preživeti.