V zgodnjih jutranjih urah 2. novembra 1975 so v predmestju Rima, v Ostiji, našli truplo legendarnega režiserja, pisatelja, poeta in enega vodilnih intelektualcev, Pier Paola Pasolinija. Nekaj ur kasneje so aretirali 17-letnega moškega prostituta Pina Pelosija in ga obtožili brutalnega umora. Pasolini naj bi najel Pelosija na železniški postaji, ga peljal na pico, nato pa naj bi ga odpeljal v Ostio, kjer naj bi imela spolni odnos. Pelosi je trdil, da naj bi Pasolinija umoril v samoobrambi, ker naj bi mu Pasolini želel v anus potisniti leseno palico. Pelosija so leta 1976 spoznali za krivega in ga obsodili na 9 let zapora.

Homoseksualnost zanj ni bila tabu

Bil je odkrit homoseksualec, zaradi česar so ga mnogi prezirali, nekateri celo sovražili. Na večer umora je Pasolini sicer večerjal z Ninettom Davolijem in njegovo družino v restavraciji Pomidoro v San Lorenzu v Rimu. Davolija, ki je izhajal iz revne kalabrijske družine, in njegov talent, je Pasolini odkril v začetku 60. let 20. stoletja in Davoli je postal Pasolinijev glavni igralec. Bila sta dobra prijatelja, nekaj časa pa tudi ljubimca – prav za prav naj bi bil Davoli njegova največja ljubezen, hkrati pa je bil Davoli tudi oseba, ki je najdeno truplo tistega novembrskega dne identificirala kot Pasolinija.

Pelosijeva obsodba ni zadostovala

Številni z obsodbo Pelosija niso bili zadovoljni. Na njegovih oblačilih niso našli madežev krvi, poleg tega pa je bila tudi verjetnost, da bi lahko Pelosi tako brutalno izmaličil Pasolinija, izjemno majhna. Vse bolj se je zdelo, da vzrok za umor ni bil v homoseksualni usmerjenosti Pasolinija, temveč da je bil razlog v njegovih političnih prepričanjih. Igralka Laura Betti, ki je nastopala v nekaterih Pasolinijevih filmih, je začela kampanjo in spodbujala k ponovni preiskavi brutalnega umora. Trdila je, da je šlo gotovo za umor iz političnega razloga, ne pa za spor med Pasolinijem in Pelosijem. Še posebej zato, ker se je umor zgodil dober mesec po objavi kontroverznega politično obarvanega članka Pasolinija v Corriere della Sera, Pasolini pa si je kar precej političnih sovražnikov nakopal že pred tem. V članku je italijanske oblasti obtožil korupcije, obsojal jih je zaradi neofašizma in mafijskih poslov, zahteval pa je celo sojenje politikom. Bernardo Bertolucci, italijanski režiser, je prav tako vztrajal, da je šlo v primeru Pasolinija za politični umor. Ne nazadnje je v svojem zadnjem filmu z naslovom Salo o le 120 Giornate di Sodom (Salò ali 120 dni Sodome) Mussolinijeve fašiste opisoval kot sodomiste, zaradi česar so mu člani neofašističnih skupin redno grozili s smrtjo. Premiera filma je bila le dan pred njegovo smrtjo.

Storilcev naj bi bilo več

Da tako grozljivega dejanje ni storil en sam, je potrdil tudi patolog Faustino Durante, ki je povedal, da je bilo (vsaj glede na poškodbe) storilcev več. Časopis Paese Sera je objavil celo pismo domnevne priče umora, ki je trdila, da naj bi bil na kraju zločina avtomobil, ki naj bi Pasoliniju sledil do Ostije, v njem pa naj bi bile štiri osebe iz Katanije. Tega pisma na sojenju niso vključili med dokazno gradivo. Leta 1977 je sodišče odločilo, da naj bi Pasolinija umorili "Pelosi in neznane osebe". Po pritožbi na odločitev sodišča so leta 1979 Pelosija razglasili za edinega morilca.

Pelosi: 'Nedolžen sem'

Leta 2005 je Pino Pelosi, tedaj star 46 let, za RAI 3 izjavil: "Sem nedolžen. Nisem ga ubil." Sprožil je nov val polemik in za zločin obtožil tri druge neznane osebe, ki jih je opisal kot "mladeniče z južnjaškim naglasom". Ko sta prispela s Pasolinijem v Ostijo, naj bi ju tam pričakali trije čudaški moški, ki naj bi Pelosija zadržali in iz avta zvlekli Pasolinija, ga naslavljali z "umazan komunist" in "kos dreka", nato pa ga pretepli do smrti. Pelosi je še povedal, da naj bi se po dogodku močno prestrašil in med pobegom s kraja dogodka v paniki nehote zapeljal čez Pasolinija.

Sočasno je časnik La Repubblica objavil izjavo režiserja in nekdanjega prijatelja Pasolinija Sergia Cittija, ki je trdil, da mu je neimenovani vir zaupal, da naj bi Pasolinija umorilo pet oseb. "Pino Pelosi je bil tedaj še deček. Ko je pet ljudi napadlo Pasolinija, se je prestrašil. Rabili so nekoga, da bi mu naprtili krivdo in Pelosi je bil idealen za to. Umor so naročili ugledni ljudje in njegova smrt je pomenila olajšanje za vse, ki so se bali njegove miselnosti," so še navedli. Takratni župan Rima je zahteval vnovično preiskavo. Leta 1993 se je z obtožbo, da naj bi imel vlogo pri mafijskih zadevah in naročilu umora Pasolinija, soočil tudi večkratni italijanski premier Giulio Andreotti. Grozilo mu je 24 let zapora, nato pa so ga zaradi pomanjkanja dokazov leta 2004 oprostili. Maja 2005 so primer spet odprli in začeli znova preiskavo ter sprejeli odločitev, da bodo upoštevali vse nove dokaze.

Burno politično in ustvarjalno življenje

Pasolini se je 5. marca 1922 rodil v Bologni in je odraščal v Casarsi. Na njegov dialekt je močno vplival Antonio Gramsci, na Sardiniji rojen marksist. Pisal je poezijo, novele in bil strasten politik, za katerega je veljalo, da je kontroverzen in nepredvidljiv. Skozi življenje ga je gnala moč, ki jo je črpal predvsem iz osebnih izkušenj. Zaradi idej, ki jih je zagovarjal v svojih filmih in knjigah, je bilo proti njemu vloženih okoli 30 tožb, njegov odnos do oblasti pa ga je ves čas držal na robu in v središču italijanske javnosti. Bil je član nove levice, nasprotoval je drogam in trdil, da je zloraba drog posledica nezadovoljstva med prebivalstvom. Že zelo zgodaj se je včlanil v komunistično partijo, zaradi odkrite homoseksualnosti pa so ga kmalu izključili. Gradil je močan odpor proti rastoči kapitalistični družbi, kritiziral potrošniško družbo in se hkrati distanciral od levega odporniškega gibanja zaradi po njegovem neupravičenega optimizma in apatičnosti. Poleg tega, da je režiral filme, kot so Dekameron (1971), Canterburyjske zgodbe (1972), Cvet tisoč in ene noči (1974) in druge, zaradi česar ga mnogi uvrščajo med filmske klasike 20. stoletja, je izdal tudi nekaj pesniških klasik, med katerimi je ena pomembnejših La meglio gioventu (Boljša mladina) iz leta 1954, ki so jo leta 1975 ponatisnili s številnimi variantami oz. predelavami, z dodatkom novih pesmi in z novim naslovom La nuova gioventu (Nova mladina). Izdal je več romanov, scenarijev in esejističnih knjig.