Verjetno je bila moja udeležba v hiši BB res presenečenje za gledalce, toliko bolj pa za moje prijatelje. Eden od glavnih razlogov je bil finančni. Nima smisla, da bi to skrival. Mikavna je bila tudi glavna nagrada in domneval sem, da bi lahko prišel do konca šova. Še vedno mislim, da so bila nekatera moja dejanja nerazumljena. Lahko pa mi je v čast, da sem bil izločen z Zlatkom, ki je dejansko favorit, s tako majhno razliko. Poleg tega sem ponosen tudi na to, da ni veliko negativnih komentarjev.

So se vaša pričakovanja uresničila ali se je izšlo drugače, kot ste načrtovali?

Mislil sem, da bo težje, na to sem se pripravil. Kamer se zelo hitro navadiš, zavedaš se, da obstajajo, zavedaš pa se tudi, da moraš biti ti. Ne moreš igrati neke vloge 24 ur na dan. Prišel sem igrati igro, ne pa sklepati prijateljstva, nisem prišel dvigovati svoje popularnosti ali pa da bi se pojavljal v rumenem časopisju. Moj osnovni cilj je bil, da ostanem čim dlje noter, ob tem pa ostati zvest samemu sebi. Ljudje bodo pa povedali, ali mi je uspelo. Jaz vem, da sem ostal zvest samemu sebi, sem kakršen sem, nisem taktiziral. Sem igral na karto poštenosti in odkritosti, 'fairplayja', ki pa očitno ni dovolj cenjena, ne v hiši in očitno tudi zunaj ne. Želel sem priti ven pokončno, nisem želel postati eden od opravljivcev. Mislim, da sem eden redkih, ki je isto govoril v spovednici in zunaj. Povedal sem jim, kar jim gre. Biti iskren je marsikdaj problem, lahko imaš sto vojn na dan. Bil sem iskren do samega sebe.

Kaj ste najbolj pogrešali iz vsakdanjega življenja?

Nisem pogrešal stvari, pogrešal sem ljudi. Pogrešal sem svojo partnerko in svoje otroke, to mi je najbolj manjkalo. Bil sem pripravljen na to, da se ne bomo videli. A ne bi imel nič proti, če bi se lahko enkrat na teden slišali, da je z njimi vse v redu. Še posebej za otroke sem si želel slišati, da so v redu. Ko je prišla hči na obisk, je bilo zelo čustveno, še danes se mi orosijo oči, ko pomislim na to. Moji otroci so bili proti temu, da grem v šov. Prepričani so bili, da je to slabo, da me bodo obirali, da ne bom zdržal. Ko sem se videl s hčerjo, mi je bilo še težje. Šele takrat vidiš, kaj imaš zunaj in kaj zamujaš.

Ste oče dveh otrok. Kakšen oče ste?

Mogoče sem videti bolj grobo in arogantno, ampak sem v bistvu zelo čuteč človek. To ni bila igra, ko sem jokal ob hčerki. Bil je res čustven trenutek, takoj ko sem jo zagledal. Milo se mi je storilo. Tak sem. Vsekakor ne mislim, da sem najboljši. Ampak skrbim za svoja otroka, zanima me, kaj počneta, žal mi je, da nisem več časa z njima. Tolažim se, da sta skoraj že odrasli osebi, da sem jima morda bolj v breme. In upam, da vesta, da se lahko name obrneta, ko me bosta rabila, da jima bom stal ob strani. Sicer pa je zame iskrenost ena najpomembnejših vrednost, ki sem jima jih želel privzgojiti. Najprej moraš biti iskren sam do sebe, do svojih občutkov. Poleg tega zelo visoko cenim poštenje do drugih in pravičnost. Mislim, da sta se moja otroka razvila v iskreni in pošteni osebi.

Tri leta živite z novo partnerico, ki je mlajša od vas in prihaja iz Ukrajine. Bi nam povedali kaj o njej? Kako sta se spoznala?

Moja partnerka je precej mlajša od mene, 16 let. Prišla je iz Ukrajine in nekateri imajo predsodke do nekaterih narodov. A treba je vedeti, da je v Ukrajini 30 milijonov žensk, ki se ne vse po vrsti ukvarjajo s sumljivimi poklici. Moja partnerka je končala visoko šolo za kulturo, je diplomirana koreografinja in poučuje balet. Deluje v okviru plesne šole, ki smo jo pred tremi leti ustanovili v Izoli. Spoznala pa sva se na enem od mojih koncertov. Takoj sva se ujela in stvari so se samo še poglabljale. Sicer pa sem prepričan, da si ona zasluži mesto v medijskem svetu, a ne zaradi mene, ampak zaradi svojega dela. Je pa prav da nekatere stvari povem, ker bi se sicer začele širiti napačne informacije.

Kako je ta zveza vplivala na vaše življenje?

Ponosen sem, da sem z njo, je zelo čuteča, ljubeča ženska, ki moškemu da občutek, da je moški. Ne vem, kako bi preživljal te dni brez nje. Odkar sem z njo, sem dosti bolj miren, manj se živciram zaradi bedarij, ugotovil sem, da je to ženska, s katero si želim biti do konca. Sva kot ptič, eno krilo brez drugega ne more. Tudi duhovno sva zelo povezana.

Nestrpen sem do 'gluposti' in lenobe, ne glede na spol. Mislim, da nisem bil nikoli nestrpen do žensk, mogoče sem bil za današnji čas še preveč galanten. Spoštujem ženske in v hiši BB sem nekajkrat rekel, da jih bom vse spoštoval kot ženske, a kot osebe jih ne morem. Napadel sem jih kot osebe, ne kot ženske.

Ali to torej pomeni, da je dobra ženska dobra gospodinja?

Nikakor ne v tem smislu. Ženska mora biti mila, čuteča in ljubeča. To mora odražati navzven. Življenjska naloga ženske je, da podari življenje novemu bitju in da mu privzgoji ljubezen. Kako boš privzgojil ljubezen, če ne deluješ na tak način. V hiši BB pa nisem mogel razumeti, da te ženske niso ničesar videle. Če ne bi vzel stvari v svoje roke, bi bili lačni, vse bi šlo navzdol. Še vedno mislim, da si tiste ženske, ki so bile v tistem trenutku tam, ne zaslužijo mojih pozitivnih besed. Takrat je bilo to tako.

Ženski del stanovalk BB vam je očital, da ste pretirano pokroviteljski, kar ni nujno slabo. Pa to drži?

Težko je ugotoviti, kaj se dogaja v možganih nekaterih, čudnih ljudi in me njihova interpretacija, češ da sem pokroviteljski, niti ne preseneča. Če bi mi kdo o določenih stvareh govoril na tak način, kot sem jaz njim in skrbel za določene stvari, bi pomislil, da pa ima morda prav. Na teh osebah pa je videti, da so egocentrične, neupravičeno samozavestne, in prepričane v to, da so Marije Terezije. Takemu človeku je zelo težko nekaj dopovedati. Bile so 'apriori' proti. Pri teh ženskah je opaziti nekaj čudnega, ko se odvijejo neke energije. Ko so vsaka zase o nekomu govorijo eno, ko pa so skupaj, vse planejo na eno osebo, ki jo določi tista, ki ima med njimi največjo moč. Mogoče sem pričakoval nekaj več premišljenosti pri nekaterih stvareh. Če me je kaj razočaralo v tem šovu, je to, da človeške vrednote praktično ne veljajo več. In tudi osnovne vrednote, kot je denimo sočutje, iskrenost, pomagati sočloveku, zavzeti se za skupne cilje, ne obstajajo več. Zelo sem razočaran in sem morda izpadel neumen, ker sem sploh pomislil, da bi lahko bilo drugače. Seveda to ne bo preprečilo, da ne bi več cenil vrednot; izkušnjo dojemam kot neumnost ljudi, ki ne verjamejo v vrednote.

Res je, sem težavna osebnost in tudi dvojna osebnost. Po horoskopu sem dvojček in velikokrat padem iz delirija v depresijo. Seveda karikiram, ko tako rečem, ampak dejstvo je, da se mi razpoloženje spreminja. Včasih sem zelo vesel, že čez nekaj ur potrt. Ko mi zakuha, planem, sem pač nagle jeze, vendar se tudi zelo hitro pohladim in sem že čez pet minut povsem normalen. Nekateri tega ne razumejo, jaz pa to dojemam kot neko določeno težavo pri mojem karakterju. Ko se razburim, potrebujem deset minut, da blebetam vse, kar mi leži na duši, ko pa zadeve premislim, ugotovim, da sem ga morda polomil. In takrat sem pripravljen priznati, da sem bil v zmoti. In z osebo, s katero sem prišel v konflikt, lahko že čez deset minut normalno funkcioniram. Tisti, ki me dobro poznajo, to vedo. Sicer pa sem dokaj razumen človek, a včasih pride do takega spleta okoliščin, da ti prekipi. Enostavno ne moreš zadržati v sebi tistega, kar moraš povedati. Če bi držal v sebi, bi počil. Predvsem pa ne bi bil iskren sam do sebe in ne bi reagiral na način, ki se mi zdi pravi. In to se je zgodilo tudi znotraj hiše BB. V zunanjem svetu bi se morda odzval še veliko hitreje kot v hiši BB, ker mi ne bi bilo treba razmišljati o tem, da moram s temi ljudmi živeti še nekaj tednov. Zunaj bi verjetno veliko hitreje definiral svoj odnos do teh oseb in postavil meje. Jasno bi jim povedal: 'halo, od tu naprej se ne vtikaj vame'. Ampak situacija je bila taka, da smo bili naključno izbrani, nismo se poznali in eden od ciljev je bil, da preživimo čim dlje časa skupaj, brez napetosti. To sem v hiši BB velikokrat poudaril; kdor me je hotel slišati, me je slišal. Tisti, ki pa mu ni bilo do tega, pa mu ne morem pomagati. Ob tem me veseli, da so bili moji konflikti minorni. Ko bodo nekateri stanovalci prišli iz hiše in ko bodo gledali posnetke, kaj so govorili sami, kaj pa sem jaz govoril,
mislim, da bodo ob tem zardevali. Ampak to je njihov problem.

Pojdiva k glasbi. S skupino Šukar ste na sceni že 20 let in se ukvarjate z romsko glasbo. Zakaj vas je tako pritegnila prav romska glasba?

Ko sem bil star 12 let, sem prvič gledal film Cigani letijo v nebo. Film me je izjemno ganil, na več načinov. Tako glasba, pa zgodba, saj gre za tipično zgodbo o Romeu in Juliji na ciganski način; prevzela me je fotografija, prizori, ki so bili posneti z brezskrbnostjo življenja, svobodo. Film me je tako zelo prevzel, da sem začel dobesedno požirati to glasbo. Moram pa tudi povedati, da izhajam iz glasbene družine, moj oče je namreč glasbenik in sem že kot pet letni otrok z njim hodil po koncertih. Ko starša nista imela zame varstva, me je oče s seboj jemal na vaje, tako da sem že zelo majhen poslušal uverturo v b-molu Čajkovskega ali pa Beethovnovo peto simfonijo ali pa kakšne kompozicije Franza Liszta ali Smetanovo Vltavo. Zelo sem bil povezan z glasbo, že kot otrok sem vedel, za katero glasbeno zvrst gre, kdo je delo napisal, kako se skladba imenuje. K moji ljubezni do glasbe je veliko pripomogel prav moj oče, ker me je bil prisiljen jemati s seboj, po drugi strani pa mi je veliko govoril o teh stvareh. Sprašujete me, kako sem zašel k romski glasbi. Sem velik ljubitelj etno glasbe, romska glasba pa je v bistvu ena velika kuhinja. Lahko bi rekli, da romska glasba sploh ne obstaja. Ko so Romi v svoji zgodovini prihajali na določena območja, so prevzeli glasbo domicilnega naroda, jo priredili na svoj način in ji vdahnili novo dušo. Kako igrati glasbo iz različnih držav, z različnimi stili? To je mogoče le tako, da igraš romsko glasbo. To je racionalna razlaga, zakaj sem izbral romsko glasbo. Emocionalna razlaga pa je, da mi je všeč veliko različne glasbe in je romska glasba tisti faktor, ki me povezuje z glasbo Špancev, Romunov, Moldavcev, Balkancev, ali pa Madžarov, Čehov, Slovakov. V romski glasbi lahko preigravam vse te različne stile.

Ste cenjeni glasbenik, pa se da v Sloveniji preživeti kot glasbenik?

To je večni problem, pa ne samo glasbenikov, ampak vseh umetnikov, ki živijo v Sloveniji. Slovenija je zelo majhen trg, poleg tega pa premalo ceni lastno kulturo. Skoraj nič ne da na to, da bi se kultura razvijala oziroma je ne spodbuja, da bi nastajala. Ogromno je mladih glasbenikov, mladih potencialov in uspešnih ljudi, ki jih pri nas preprosto zatrejo. In to samo zato, ker jim ne dajo neke osnovne možnosti za preživetje. V Sloveniji je zelo težko živeti od glasbe, še posebej, če si glasbenik takega kova, kot sem jaz, ki ne želi igrati nekaj kar je kratkotrajno, oziroma nekaj kar prinese slavo in srečo za eno leto. Težko je in moraš se znajti na različne načine. Sam sem delal tudi na drugih področjih: sodeloval sem pri nastajanju prvega slovenskega risanega filma za otroke Gorjanci, pa pri nastajanju Planeta 47, to je prvega centra za otroke z downovim sindromom, sodeloval sem pri glasbenih nagradah Zlati petelin. Na mnogih področjih sem deloval, tudi pri ustvarjanju oddaje Najboljša podjetniška ideja, šlo je za ciklus 15 oddaj o podjetništvu. V življenju sem pač počel že veliko stvari. Glasba seveda ostaja moja trajna ljubezen, s katero bi se rad ukvarjal veliko bolj, a sem prisiljen početi tudi druge stvari, ker se od glasbe enostavno ne da preživeti.