Med 1.802 mladostniki iz Avstralije, ki so bili ob začetku raziskave leta 1992 v povprečju stari 15 let, se je kar 10 odstotkov deklic in 6 odstotkov dečkov zateklo k samopoškodovanju kot načinu izražanja osebne stiske, so ugotovili psihiatri z londonskega King's Collegea. Rezanje in žganje sta bili najpogosteje uporabljeni obliki. Dr. Moran, soavtor študije, je izjavil: "Naša raziskava je pokazala, da se je pri številnih samopoškodovanje z odraščanjem spontano prenehalo." Vseeno pa je poudaril, da je med mladostniki, ki se samopoškodujejo, veliko takih, ki imajo mentalne težave, ki jih ni mogoče rešiti brez ustrezne terapije. Ugotovili so veliko povezavo med samopoškodovanjem ter anksioznostjo oziroma depresijo ter tveganjem samopoškodovanja tudi v poznejšem obdobju odraščanja. Profesor Keight Hawton, direktor Centra za raziskovanje samomorov na oxfordski univerzi, in profesor Rory O'Connor s stirlinške univerze sta povedala, da je raziskava odprla nova vprašanja na temo preventivne zaščite najstnikov pred samopoškodovanjem ter pomoči tistim, ki se samopoškodujejo, in mladostnikov s samomorilnimi nagnjenji. "Zavedati se je treba, da so številke, do katerih smo prišli, ogromne," je dodal Hawton. S samopoškodbami naj bi po najstniškem obdobju nadaljevala kar desetina mladostnikov.

Kaj sploh je samopoškodovanje?

Pri samopoškodovanju gre za to, da si oseba (navadno gre za mladostnike) zavestno poškodujejo dele telesa. Mladostnik pri tem načeloma nima namena storiti samomora, vendar do tega lahko po nesreči pride, zaradi česar je pomembno, da starši v primeru, da ugotovijo, da si otrok namerno povzroča poškodbe, pravočasno reagirajo in poiščejo strokovno pomoč. Samopoškodovalno vedenje je sicer lahko tudi simptom resne psihične bolezni, kot je mejna motnja osebnosti, bipolarna motnja (manična depresija), huda depresija, anksiozna motnja, in tudi psihoze, denimo shizofrenije. 

Najpogostejša oblika samopoškodovalnega vedenja je rezanje, sledijo še žganje in namerne opekline, recimo ugašanje cigaretnih ogorkov na koži, zaletavanje v trdne predmete, puljenje las, praskanje in vdihavanje strupenih snovi ter tudi odpiranje ran in grizenje nohtov do krvi. Oseba na ta način sprošča napetost in čustveno bolečino, vzpostavi nekakšen nadzor nad svojim telesom. Mnogokrat gre v primeru samopoškodovanja za to, da oseba na ta način izraža neprijetna čustva, posebej v primerih, ko je bila fizično, spolno ali čustveno zlorabljena, za kar krivi sebe in se s samopoškodbami samokaznuje. Samopoškodbe so tako klic na pomoč, znak, da oseba rabi pomoč. Starš takega vedenja otroku ne sme le prepovedati, saj bi s tem sporočil, da je vse, kar čuti, narobe, in da bi moral določena čustva, ki jih ne zna izraziti, zanikati. Najboljša rešitev je zato umirjen pogovor, s katerim starš od otroka poskusi izvedeti, kaj ga bremeni, česa si želi, zakaj, kdaj in kako to počne, kako mu lahko pomaga. Čeprav se je ob taki novici težko skriti pred občutki krivde, je bolje, če starš negativna čustva (stisko, sram, krivdo, jezo, strah) zadrži zase in otroku ponudi odkrito pomoč ter mu pomaga, da se nauči čustva izraziti drugače, recimo z jokom, kričanjem.

Samopoškodovanju bolj nagnjeni odvisniki od interneta

Med najstniki naj bi bili samopoškodovanju bolj nagnjeni najstniški odvisniki od interneta, je pokazala avstralsko-kitajska raziskava, v kateri je sodelovalo 1.618 mladoletnikov med 15. in 18. letom starosti. "Za mladoletnike, ki so označeni za zmerne odvisnike od interneta, je v primerjavi z vrstniki brez odvisnosti 2,4-krat bolj verjetno, da so se v zadnjih šestih mesecih samopoškodovali," je dejal dr. Lawrence Lam z avstralske univerze Notre Dame in pojasnil, da je za močno odvisne od interneta celo petkrat bolj verjetno, da so se v zadnjih šestih mesecih vsaj šestkrat samopoškodovali. "Mnoge študije kažejo na povezanost med internetno odvisnostjo, psihiatričnimi simptomi in depresijo med mladoletniki," so zapisali v poročilu. Odvisnost od interneta, ki je tudi uradno priznana kot duševna motnja, se razlaga kot skupek simptomov, ki kažejo na depresijo in anksioznost v času, ko internet ni na voljo, ti simptomi pa izginejo, ko ima odvisni spet na voljo internetno povezavo. Nekateri mladostniki se prek interneta laže izražajo, zaprejo se v svoj svet, če jim ga kdo vzame, pa jih prevzamejo negativni občutki.

Samopoškodovanje in samomorilnost

Čeprav nekateri trdijo, da neposredne povezave med samomorilnostjo in samopoškodovanjem ni, strokovnjaki, ki so opravili raziskavo na skoraj 2.000 avstralskih mladostnikih, opozarjajo na predhodne študije, ki so pokazale, da so osebe, ki so v najstniških letih ali kasneje v odraščanju imele težave s samopoškodovnjem, 100-krat bolj nagnjene k samomorilnosti. Osebe, ki se samopoškodujejo, mnogokrat nočejo umreti, s tem le sprostijo notranjo bolečino, napetost. Na neki način torej samopoškodba ščiti pred samomorom. Vendar pa lahko pride pri samopoškodbi do nezgode in nehote povzročene večje poškodbe, kot je posameznik nameraval, in je poškodba usodna. Približno 10 odstotkov mladostnikov je priznalo, da so si pri samopoškodovanju povzročili hujšo poškodbo, kot so nameravali, raziskave pa kažejo, da 40 odstotkov ljudi, ki se samopoškoduje, kdaj v življenju pokuša narediti tudi samomor. Marjorie Wallace iz avstralske nacionalne institucije za mentalno zdravje Sane je povedala, da "raziskava razkriva zaskrbljujoče stanje, toda v tolažbo nam je, da okoli 90 odstotkov mladostnikov s samopoškodbami preneha do 20. leta starosti". Sicer pa pravijo, da je pri osebah, ki se zatekajo k samopoškodovanju, ključno ugotoviti, kaj jih sili v tako početje, ter jim pomagati, da težave rešijo na drugačen in nenevaren način. "Nekaj jih očitno bremeni in treba je ugotoviti, zaradi česa so tako zelo nesrečni ali prestrašeni," pojasnjujejo. Osebe, ki se samopoškodujejo, sodijo v rizično skupino za poskus samomora. Včasih se namreč zgodi, da se ob stopnjevanju samopoškodovanja, recimo rezanja in namernega žganja kože prestopi vse bolj tanka meja med poškodbo in nagnjenosti k samomorilnosti. “Če osebam v stiski pravočasno ne pomagamo, ostaja tveganje, da bi s tovrstnim početjem nadaljevali tudi v kasnejšem življenjskem obdobju oziroma jih lahko v ekstremnih primerih privede celo do samomora," še dodajajo.

Kaj pa pri nas?

Glede na podatke statističnega urada Slovenije, objavljene ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora 10. septembra, si je leta 2010 v Sloveniji povprečno na vsakih 21 ur ena oseba vzela življenje, torej 410 oseb, kar pomeni, da je med prebivalci, ki so umrli preteklo leto, vsaka 44. oseba umrla zaradi samomora, med temi pa je bilo štiri petine moških in petina žensk. Zaskrbljujoč podatek je, da je bil med osebami, umrlimi leta 2010, najpogostejši vzrok smrti v starostni skupini 15–19 let ravno samomor, in sicer izmed 27 umrlih znotraj te starostne skupine, jih je 10 storilo samomor. Od 6 umrlih otrok, starih med 10 in 14 let, sta samomor storila 2 otroka, med 20. in 24. letom, 16 oseb in 19 mladostnikov med 25. in 29. letom. Statistike kažejo, da je med umrlimi znotraj starostne skupine 15–24 let v Evropski uniji kar 21 odstotkov takih, ki umrejo zaradi samopoškodb. "Poškodbe, ki so vzrok za 65 % vseh smrti mladih med 15. in 24. letom starosti, so tudi glavni vzrok za hospitalizacijo in vzrok za 20 odstotkov vseh pregledov toliko starih ljudi v urgentni službi v večini držav članic EU," navajajo pri Inštitutu za varovanje zdravja. "Stopnje umrljivosti zaradi vseh poškodb in samomora so pri mladostnikih precej višje kot pri celotni populaciji. Visoka umrljivost in obolevnost mladostnikov zaradi poškodb je na eni strani posledica njihovega tveganega vedenja in načina življenja, kar vključuje tudi eksperimentiranje z alkoholom in drogami, na drugi strani pa njihove večje ranljivosti zaradi nasilja in čustvenih kriz."

Če se znajdete v stiski ali je v stiski vaš znanec, sorodnik, prijatelj

Mladostniška ali otroška depresija je stanje, ki lahko privede do enega najpogostejših vzrokov za smrt pri najstnikih, tj. samomora. Pri otrocih je depresijo težko ugotoviti, zato je treba biti še toliko bolj pozoren na vse znake – jezo, zdolgočasenost, odmaknjenost. Za velik rdeči alarm, na katerega se je treba nujno odzvati, so poleg groženj s samomorom tudi kakršne koli samopoškodbe. Pri tem ni pomembno, ali so hujše ali blažje – vsake samopoškodbe kažejo a stisko posameznika. Čeprav je povsem običajno, da najstniki poskušajo alkohol in se kdaj opijejo, je v primeru, ko mladostnik pretirano posega po alkoholu ali drugih prepovedanih substancah, nujno treba ukrepati. Strokovnjaki opozarjajo, da se je treba z mladostniki o težavah pogovarjati in da bi moral starš otroku povedati, da je zaskrbljen, če je. Če ste torej zaskrbljeni, otroku to povejte. Samomorilnih misli se ne povzroči, če se o tem govori, nevarneje je, če čustva zadržujemo v sebi. Če ste v stiski, ali je v stiski kdo od bližnjih, brez sramu poiščite pomoč, pa tudi osebi, ki je v stiski, lahko svetujete, da v težkih trenutkih ne zadržuje negativnih čustev v sebi.
Na voljo so tudi telefonske številke za pomoč v stiski. V okviru Psihiatrične klinike v Ljubljani v nočnih urah (med 19. in 7. uro) deluje Klic v duševni stiski 01/52-09-900, 24 ur na dan lahko pokličete 080 11-13 (Samarijan) in tudi na številko 080 2223 (Sopotnik).