Najprej bi se rad zahvalil, ganjen sem vsakič, ko slišim kaj lepega o svoji mami. Toda moram priznati, da v resnici sploh nisem poznal Audrey Hepburn. Zame je vedno bila gospa Dotti, moja mama. Imam veliko spominov na predvsem srečno, nekoliko rutinsko družinsko življenje. Vse je bilo tako običajno. Nisem je spremljal na snemanja ali na rdeče preproge. Spomnim se, na primer, kako me je dajala spat. Šele zdaj se zavedam, koliko se je morala boriti, da bi sploh bila lahko 'običajna'.

Kateri je najslajši spomin, ki ga imate o svoji mami?

Sladkih spominov imam res veliko, a moj najljubši je iz časov, ko sem imel 5 ali 6 let. Bili smo doma in kot se je kasneje večkrat zgodilo, smo sedeli vsi skupaj v dnevni sobi naše hiše v Rimu, da bi si ogledali star film. Oče je najel projektor, tako da je bil ogled filma res poseben dogodek za nas, imeli smo pravi domači kino. Spomnim se, da smo gledali film 'Sabrina' in v nekem prizoru je  mami poljubila Humphreyja Bogarta. Bilo mi je naenkrat zelo nerodno in vprašal sem: 'Oči, ali nisi nič hud? Mami se poljublja z drugim moškim!' Do takrat mi še nihče ni povedal, da je bila mami velika hollywoodska zvezda. Takrat smo bili res naivni, moja otroka sta veliko bolj osveščena o dogajanju v svetu.

Torej vam do takrat res ni nikoli povedala?
 
Moj prijatelj novinar je dobro razložil koncept njenega življenja s stavkom 'Breakfast at Tiffany's – dinner at home' (Zajtrk pri Tiffanyju, večerja doma.).

Po čem ste svoji mami najbolj podobni?
 
Mama je bila po rodu in značaju Nizozemka. Upam, da sem od nje podedoval vztrajnost in spoštovanje do vsega.

Vaša mama še vedno velja za lepotno ikono, vzor, kateremu sledijo tudi mlada dekleta. Kaj občutite, ko na primer srečate žensko, ki je vsaj po stilu podobna Audrey?
 
Po pravici povedano, nisem nikoli o mami razmišljal v povezavi s kakšnim posebnim stilom. V vsakdanjem življenju je imela rada majčke in jeans. Spomnim se, kako sem se, ko sem bil mlajši, čudil, ko mi je nekdo povedal, da je mami veljala za modno ikono. Mislil sem si: 'Mogoče pa se motijo in govorijo o kateri drugi igralki'. Če me tu in tam ne bi kdo opozoril na to, da nekdo posnema stil moje mame, se tega res ne bi zavedal.

Se je kdaj pripetilo, da se je kakšna ženska v vas zaljubila predvsem zaradi dejstva, da ste sin slavne igralke?
 
Morali bi njih vprašati, a misel na to me kar straši. Seveda se zavedam, da me vsi najprej vidijo kot igralkinega sina, to se dogaja vsem otrokom slavnih in nobenemu ne zamerim zaradi tega. Lahko bi mi to koristilo, a na žalost ne znam peti, niti kitare ne znam igrati. Lahko pa poskusimo Moon River, boste slišali (smeh).

Audrey pravzaprav še vedno živi skozi svoje legendarne filme, pa tudi zaradi fundacije Audrey Hepburn Children's Found, ki ste se ji posvetili vi in vaš starejši brat Sean H. Ferrer.

Fundacijo smo ustanovili moj brat, mamin dolgoletni partner Robert Wolders in jaz leta 1994, da bi lahko nadaljevali delo, ki ga je sama pričela pet let pred svojo smrtjo. Veliko je potovala, sodelovala z Unicefom in opozarjala na zlorabljene, trpeče in lačne afriške otroke. Zanje smo uspeli zgraditi varno hišo. Otroci imajo odlično zdravstveno in duševno oskrbo. Resnično se zelo trudimo, imamo veliko načrtov, a vse skupaj se nam včasih zdi kot kapljica v morje. Če bi vsak od nas dal svoj prispevek, bi bilo veliko lažje in veliko bi bilo rešenega. Sicer pa si lahko vsak, ki bi želel pomagati, podrobnosti pogleda na naši spletni strani www.audreyhepburn.com.

Povejva še kaj o vas. Ne pojavljate se pogosto v javnosti in se ne želite izpostavljati.
 
Ja, v resnici sem vohun ... Šalim se! Po izobrazbi sem oblikovalec, danes pa predvsem pomagam bratu pri družinskem poslu. Vesel sem, da delava skupaj, veliko me je naučil.

Kakšen pomen ima umetnost v vašem življenju?
 
Umetnost je raziskovanje, iskanje življenjskega izražanja, je tista dodana vrednost v življenju, ki nam pomaga, da se regeneriramo, da se ponovno rodimo po vsakodnevnih težavah in trpljenju. Mama je izredno ljubila naravo. Naučila me je opazovati cvet in si v njem predstavljati sadež, v sadežu pa obljubo za novo življenje.

Kaj vam je še posebej pri srcu? Kaj bi radi dosegli?
 
Najbolj si želim, da bi bila moja otroka zdrava in svobodna. Svoboda je pojem, ki ga vsi poznamo, a ki ga redkokdo zna resnično uživati. Le kdor ima za sabo težke trenutke se zaveda, kako pomembna je ta beseda.

Ali je kaj takega, kar v življenju posebej obžalujete?
 
Obžalujem dejstvo, da moja mama ni dočakala nobenega od petih vnukov, brat ima tri otroke, jaz dva. Vem, da bi jo neskončno veselilo, da bi bila babica. Veselilo bi jo se igrati z vnuki, jih pestovat, jih pokriti s poljubi ... Ni vedno enostavno otrokom razlagati, kakšna je bila babica, saj je preveč tistih, ki je sploh niso osebno poznali, a jim govorijo, kdo je bila. Vse to popači sliko, ki bi jim jo rad prikazal o njej in to me izjemno jezi.

Rojeni ste v Švici, vaša mama je bila Nizozemka, a je živela v Ameriki, poročila se je v Rimu, kjer ste dolga leta živeli, zaradi dela ste veliko po svetu. Se počutite kot prebivalec sveta ali se radi navežete samo na en kraj?

'Prebivalec sveta' je zelo moderen in zlorabljen pojem. Predvsem se počutim Italijan, čeprav se dandanes tega tudi malo sramujem, težki časi so za naš polotok, Italijani imamo premalo samospoštovanja. Seveda sem zelo vezan tudi na Švico, pa ne zgolj zato, ker sem tam rojen, ampak je to tudi dežela, ki je mojo mamo dobesedno osvojila in v kateri je zelo rada živela. Lahko je šla na tržnico, ne da bi jo nadlegovali paparaci. Lahko je bila samo mama, čeprav moram priznati, da je bilo tudi v Rimu takrat življenje bolj umirjeno. Mama je imela čisto svojo metodo, da so jo pozabili. Sladko se je nasmehnila. Žal mi je, da nimam ekskluzivnih in senzacionalističnih dogodkov vezanih na njeno osebo, a prav zaradi tega ji bom vedno hvaležen. Zaradi te njene 'običajnosti'.