Je imel res 124 otrok?

Simčič se je poglobil v govorice o tem, da naj bi bil Broz velik ženskar, a ni našel kakšnih potrditev. V knjigi to pravzaprav spodbija. Nekateri avtorji trdijo, da naj bi imel Tito otroke s šestnajstimi ženskami, a Simčič potrditev ni našel. Ugotavlja pa, da Tito ni bil nikoli srečno poročen. Imel je pet trajnejših zvez, s tremi je bil uradno poročen, z dvema je bil v zunajzakonski skupnosti.

Trditev, da naj bi imel poleg Žarka in Miša še 124 otrok, je po mnenju Simčiča popolna norost. Titu se je pač dogajalo, pravi, da je marsikatera ženska razlagala, da je imela razmerje ali pa celo otroka z njim. Govorilo se je tudi, da mu je Davorijanka rodila sina Slavišo. A je to ostalo bolj na ravni govoric, kot tudi številne druge.

Poroka s štirinajstletnico

S prvo ženo Pelagijo Belousovo - Polko sta se spoznala leta 1917 v Rusiji, medtem ko je bil on ruski ujetnik. Z njo je imel Broz, kot pravi Simčič, neko normalno razmerje. Ko sta se spoznala, je bilo Polki komaj 13 let, poročila sta se leto dni pozneje. Polka je kmalu zanosila, skupaj je Titu rodila pet otrok, a preživel je le Žarko. Zakonca Broz sta živela v veliki revščini. Ko je Pelagija po mnogih letih opisovala Tita, je dejala, da je bil dober mož in oče. Toda kljub temu ga je zapustila in se od njega ločila.

Vdovec pri šestinštiridesetih

Z drugo ženo, mlado nemško funkcionarko Anno Koenig, kot funkcionarka Kominterne je dobila psevdonim Lucija Bauer, se je poročil v Moskvi. Zakon z dvaindvajset let mlajšo Anno ni dolgo trajal, saj sta bila poročena zgolj leto dni, od oktobra 1937 do oktobra naslednje leto, ko so jo aretirali in je končala v stalinističnih zaporih. Decembra so jo ustrelili. Tito ni nikoli javno govoril o njej.

Ločila ju je vojna

Zveza s Herto Haas je po Simčičevih besedah mogoče največ obetala, saj mu je bila zelo vdana. Spoznala sta se, ko je ona delovala kot ilegalka. Sina Mišo je rodila aprila leta 1941, ravno ob začetku vojne, Tito pa je takrat odšel v Beograd. Haasova je pozneje, pred smrtjo, dejala, da ju je ločila vojna. Če ne bi bilo vojne, bi se stvari zanju najbrž drugače odvijale. Tudi Haasova je imela za Tita tople besede, čeprav jo je zapustil, ko se je zapletel z Davorijanko Paunović - Zdenko, ki je mimogrede tudi teta Mirjane Marković, vdove Slobodana Miloševića. Zdenka je umrla leta 1946 na Golniku zaradi tuberkuloze.

Vzdihi iz šotora

Znana je zgodba, ko je delegacija iz Slovenije, ki jo je vodil Luka Leskošek, prišla do Titovega šotora ob nadvse neprimernem času. Zaslišali so namreč glasno vzdihovanje in stokanje. Niso odšli na dogovorjeni sestanek z vrhovnim poveljnikom, ampak so se raje diskretno umaknili. Ko so se vrnili, jih je Tito veselo razpoložen pozdravil: ''Dobro, Slovenci, da ste zamudili, saj sem moral postoriti pomemben opravek.“ Sicer pa je bila Zdenka pri Titovih soborcih zelo nepriljubljena.

Herta pred moškim kleči samo enkrat

Po smrti Paunovičeve se je Tito želel pobotati s Herto. Napisal ji je pismo, dolgo 16 strani. Dedjer je to pismo videl in navaja, da se začenja s temi besedami: "Draga moja Hertica ..." Njen odgovor je bil zelo kratek: "Dragi moj, Herta Haas pred moškim kleči samo enkrat!“ Toda vseeno sta se skoraj pobotala. Potem pa je Ivan Krajačić - Stevo, po Simčičevih besedah precej kontroverzna oseba, ki je imela pomembno vlogo na Titovem dvoru, izpeljal grdo spletko. Simčič navaja, da dokumenti dokazujejo, da je naredil veliko zla. Bil je obveščevalec, dvojni ali trojni agent, izjemno vpliven, zlasti v Zagrebu. Titu je povedal, da je Herta Haas izdala njunega sina Miša ustašem. Krajačić je pozneje novinarjem potrdil, da je to slišal od nekega folksdojčerja in se mu je zdelo pametno, da pove Titu. Herta Haas je bila izobražena, svetovljanka, po očetu je bila Nemka. Krajačić je sicer pravil, da mu je bila sumljiva, vendar po Simčičevih besedah v njenem življenju ni bilo nič sumljivega. Titu je bila zelo vdana in mu je na koncu vse oprostila.

Kdo je pripeljal Jovanko?

Peta pomembna in zadnja žena v Titovem življenju je bila Jovanka Budisavljević Broz. Veliko je bilo špekuliranja, kdo jo je pripeljal v Titovo bližino. Dedijer trdi, da je to bil Krajačić, Milovan Djilas pa, da je zasluga Aleksandra Rankovića. Krajačić je bil pozneje užaljen, češ da ga opisujejo kot kakšnega zvodnika. Imel pa je velik vpliv na Tita, to dokazuje že dejstvo, da je imel njegovo direktno številko. Je pa Krajačić imel zelo velik vpliv na Jovanko. Bil je zvit in Jovanka je bila lahko žrtev, pripoveduje Simčič. Ena od anekdot pripoveduje, da je bila Jovanka v Zagrebu pod skrivnim imenom in naj bi delala za Ozno, toda ta del je vedno ostal odprt. Simčič razmišlja, da je Jovanka omejenih intelektualnih sposobnosti in ima precej psihičnih šibkosti, zato je mogoče, da je bila izbrana, ker je bila izredno lepa ženska. Vse kaže, da je bila Titu podtaknjena.

Tito za Jovanko bog v človeški obliki

Jovanka je bila po Simčičevih besedah izjemno krotka. Ljubimca sta bila od leta 1947, poročila pa sta se leta 1952, Tito naj bi se zelo grdo znašal nad njo. Ona je bila preprosta deklica s štirimi leti osnovne šole, šele pozneje je končala neko večerno šolo. Tito je bil zanjo bog v človeški obliki. A imela je tudi velik vpliv nanj, bila je njegova šibka točka. Se je pa s časom pokazalo, da ima Jovanka politične ambicije. Dedijer dokazuje, da je Jovanka želela naslediti Tita. Simčič pravi, da je napodila tisoč ljudi na najbolj brezobziren način. Prav zaradi tega so se mnogi bali, da bi na isti način pometala z vojsko, državno upravo, partijo, v kolikor bi zasedla partijsko funkcijo.

Brez nje ni mogel

Tito je Jovanki popuščal, čeprav je vedel, da je krivična do ljudi. To je veljalo za kuharice, šefe kabineta, pomočnike, svetovalce. Njene krivice je poskušal sam popravljati, a ni se ji upal zoperstaviti. Simčič razmišlja, da je to bilo verjetno zato, ker je bil že star, sam, starih prijateljev ni bilo več, z otroki je imel bolj slabe odnose, redko so se videli. Pravzaprav so bila obdobja, ko ni imel resnično nikogar, ker je Jovanka nagnala čisto vse. Tudi kuharico in zdravnika, zaradi česar je bilo ogroženo celo njegovo zdravje. Od osebja so ostali samo tisti, ki so bili zadolženi za Titovo varnost. V nekem trenutku so ga sodelavci uspeli prepričati, da ga soproga celo neposredno ogroža, obstajala naj bi celo nevarnost, da bi ga ustrelila v glavo. Februarja leta 1975 so jo umaknili, a ni minil niti mesec dni, ko sta bila že skupaj. Znala mu je namreč zlesti pod kožo, pravi Simčič. Pisala mu je čustvena pisma.

Dokončen konec med njima je bil avgusta 1977, po Titovem potovanju na Kitajsko. Jovanka ni želela z njim, ko pa ji je prinesel darila, je podrla vse z mize. Takrat pa je Titu prekipelo in to je bil konec njunega zakona. Jovanka je prišla le še na njegov pogreb. Ostala je njegova uradna soproga, čeprav je bila to ločitev brez ločitve. Če bi se uradno ločila, ne bi bilo takšnih problemov z dediščino. Jovanka je bila po Simčičevih besedah zelo pohlepna. Titova sinova nista imela takšnih apetitov.

Simčič je prepričan, da ni bila Jovanka nikakršna žrtev, ki bi ostala brez vsega. A dobila je veliko nakita, dragocene tkanine in druge zapuščine. Res je tudi, da veliko stvari ni dobila, želela je na primer še hišo pri Beogradu, pa odličja, jahte.