Boštjan Bračič je marsikateri Slovenki zmehčal kolena in pospešil srčni utrip. S svojim visokim stasom in globokim glasom je pravi magnet za nežnejši spol. Vendar vroči Štajerec ni bil vedno tako osamozavesten in odločen. V najstniških letih se je srečeval z zasmehovanjem in poniževanjem. Boril se je s kilogrami, ki so pustili globoke rane.

Kako si se v čustveno zelo občutljivem obdobju, kar najstništvo nedvomno je, spopadal s samopodobo?

Ko sem bil v vrtcu, sem bil vitek, saj smo fantje veliko časa preživeli v naravi, igrali nogomet, košarko, med dvema ognjema, kotalkali smo se in vozili z bmx kolesi. Tako da takrat še nisem imel težav s kilogrami, niti jih nisem imel na začetku osnovne šole. Počutil sem se namreč udobno, pa tudi prijatelji so me sprejeli v svoj krog. Imeli smo se radi.
Potem je prišla osnovna šola z drugimi obrazi, drugimi prijatelji, začeli smo se med sabo primerjati, kdo ima boljše kolo, kdo več avtomobilčkov, kdo lepše športne copate. Starši mi žal niso dali prave razlage, kako se soočiti s temi razlikami.
Mislim, da mi starši takrat niso nudili neke prave razlage, kako se s temi razlikami spopasti. V danem trenutku vidiš, da ima nekdo nekaj več, in avtomatsko misliš, da si ti zaradi tega slabši. Zdi se mi, da sem se zaradi primerjanja začel zapirati vase, se umikati in dobil sem občutek, da nimam česa ponuditi. Doma nismo bili bogati, zato nisem mogel predstavljati nekoga, ki je oblečen v najnovejša oblačila, obutev in ima najbolj svetleče frnikole. V tistem obdobju sem mislil, da so ravno te stvari največ vredne, da se ljudje merijo po tem, zato sem se imel za slabšega.

Spomnim se, da sem zaradi stiske, ker nisem imel tako lepih avtomobilčkov, svojemu sošolcu enega celo ukradel. Še zdaj imam pred očmi prizor, kako si ga tlačim za spodnje hlače (smeh). Bili smo namreč pri njem na obisku, a ko smo prišli domov, je oče opazil igračko in za kazen sem moral poklicati sošolca in mu povedati, da sem mu ukradel avtomobilček. To je bilo sicer vzgojno, vendar me nihče ni vprašal, zakaj sem ga ukradel oziroma česa mi je primanjkovalo, da sem to storil. Prepričan sem, da bi otroci razumeli, saj niso neumni in jih ne smemo podcenjevati. Tako sem se znašel v stiski, zaradi katere sem se začel zapirati vase.

Kakšno vlogo so odigrali hormoni?

Po zapiranju vase je nastopilo obdobje pubertete. V četrtem in petem razredu so svoje delo opravili hormonski vplivi, kar je vse skupaj še bolj zapletlo. Začneš se zanimati za nasprotni spol, hkrati pa imaš popačeno samopodobo in si prepričan, da si grd in da te nobena ne bo niti pogledala. S tem se vse zavrti v začaran krog, ki je v mojem primeru trajal naslednjih deset let. Takrat sem se veliko ukvarjal z vprašanjem, zakaj nobeni nisem všeč, kar je privedlo do tega, da sem začel svojo žalost in stisko utapljati v hrani. Najbolj so mi teknile slaščice in nič čudnega ni, da sem imel nenadoma 15 kiolgramov preveč. Tega obdobja se zelo nerad spominjam in zavedam se, da se s svojo samopodobo nisem znal spopasti. Komaj sem čakal, da se rešim osnovne šole. Po njenem koncu je tudi narava naredila svoje. Precej sem zrasel in odvečni kilogrami so se pretvorili v višino. Ukvarjal sem se tudi s košarko in delal trebušnjake.

Kako je to vplivalo na vašo samozavest?

Samozavest se je kronično zmanjševala, postajal sem vedno manj zgovoren. Po več kot dvajsetih letih sem imel priložnost sošolko iz osnovne šole vprašati, kako je takrat gledala name. Odgovorila je, da sem bil kot roža brez barve in brez vonja. Iz mene ni ničesar prišlo, saj sem svoj svet skrival zase. Poudarila pa je, da sem se ji vendarle zdel simpatičen. A takrat je bilo moje mišljenje povsem drugačno. Ker sem bi debel, me ni hotela nobena, in če bi shujšal, bi me punce zagotovo opazile.

Je bilo to spoznanje usodno?

Absolutno, saj sem se resno lotil hujšanja. Začel sem teči, kolesariti, delati trebušnjake, dvigoval uteži in se še drugače športno udejstvoval. S tem sem uspešno hujšal. Dogajalo se je, da sem si dal včasih čokolado že v usta, pa sem jo takoj zatem izpljunil. Želja, da bi ugajal puncam, je bila očitno močnejša.

Kako danes vzdržuješ svojo postavo?

Predvsem z več različnimi športi. Rad imam fizično aktivnost, kot je na primer kolesarjenje, lahkoten tek, ki ne pomeni pretiranega forsiranja, pa badminton, planinarjenje, in tudi v fitnes grem rad. Če vključiš v svoje življenje šport, pridobiš več energije, kot če si cel dan doma. Čez zimo sem sicer pridobil približno od pet do sedem neželenih kilogramov. Sedaj jih znam sprejeti, pa čeprav mi niso po godu, kar pomeni, da bom moral malce več časa posvetiti sebi oziroma športu. Glasbena kariera je trenutno na prvem mestu, a če si bom želel biti v kopalkah všeč, potem bom moral kakšno uro več preživeti v naravi ali fitnesu. Občutek, da sem se vnovič zredil, res ni prijeten, saj me hitro spomni na osnovno šolo. Če človek skrbi za svoje telo, s tem izkazuje ljubezen do sebe. Glede na to, da sem gurman, se moram nujno gibati, saj se v nasprotnem primeru kilogrami kar čez noč naberejo. Rad se gibam, izziv je le v tem, da si moram vzeti čas. Sedaj ko bom končal s tem intervjujem, grem s prijateljem na fitnes. Ko bom prišel domov, bom vedel, da sem zase naredil nekaj dobrega. Hkrati pa bom z veseljem snedel kakšno tortico, brez slehernega občutka krivde. (nasmeh)